Intervju: dEUS
dEUS so zagotovo najzanimivejša belgijska skupina in ena redkih evropskih novorockovskih zasedb, ki jim je uspelo podpisati snemalno pogodbo z veliko založbo, Island. Že prvi album Worst Case Scenario je zabeležil velik komercialni uspeh, čeprav se dEUS ne prilagajajo trgu, pač pa le mešajo v svoj razpoznavni stil vse, kar jim je všeč in kar prepoznajo kot del lastne identitete. Da, njihova glasba je nadvse eklektična, brzijo med post-grunge zvokom, padejo v lagodne jazzovske serenade in vmes postrežejo z hrupnimi pasažami. Raznolikost je še posledica dejstva, da vsi vzporedno delujejo še v drugih zasedbah in samo še širijo glasbena obzorja. S člani dEUSa sem se pogovarjal dvakrat, najprej z basistom Stefom in bobnarjem Jullom lani na Readingu (25.8.1995) in naslednje leto z vodjo Tomom Barmanom v Avstriji, kjer so dEUS nastopili v okviru festivala v vasici Wiesen (25.7.1996). Z njim je stekel pogovor že okoli drugega albuma In A Bar, Under The Sea, ki je še korak naprej v smislu prevzemanja sodobnih glasbenih pristopov. Oba intervjuja sem združil tako, da (upam da) deluje kot celota.Ste eden redkih bendov iz Evrope, ki mu je uspelo podpisati pogodbo z veliko založbo, z Island. Kako ste prišli v stik z njimi?
Stef: Po nesreči. Najprej smo imeli pogodbo z belgijsko založbo, pravzaprav smo še vedno pri njih, to je Bang Records, in oni so iskali založbo za licenčne izdaje v Londonu. Tam smo imeli nekaj koncertov in videl nas je tudi človek z založbe Island, se navdušil, nas šel pogledat še v Belgijo in čez nekaj časa smo podpisali. Ja, imeli smo srečo.
Jools: Ne samo srečo.
Stef: Seveda smo dober bend.
Jools: Zelo dober bend in imamo dober management.
Stef: In smo dobri prijatelji. Kot velika družina.
Zakaj pojete v angleškem jeziku?
Stef: Ker nam je všeč in ker je to lep jezik. Učili smo se ga v šoli in poznamo ga s televizije, poslušali smo glasbo in zato pišemo v tem jeziku. Sedaj bom izdal album v svojem jeziku, rad bi naredil kaj v francoskem jeziku. Rad bi se naučil še drugih jezikov, ker rad komuniciram z drugimi ljudmi. In angleščina je dober način, kako se prebiti; veliko ljudi te razume, kaj počneš. Ti prihajaš iz Slovenije, nekdo iz Italije, Norveške, Španije in vsi razumete, kaj počnemo. A po drugi strani je treba varovati lasten jezik.
Ko poslušamo plošče skupine dEUS, lahko ugotovimo, da je vaša angleščina zelo dobra, brez posebnega naglasa. Ste morda živeli v Veliki Britaniji ali Ameriki?
Tom: Ne, Craig, naš novi kitarist je iz Škotske. Kar se tiče mene osebno, sem se veliko naučil od očeta, ki je nekaj časa živel in študiral v Angliji, tudi sam sem bil nekaj časa tam, pa v Franciji in še kje drugje, tako da recimo doma govorimo različne jezike. Ja, trenutno imam veliko stikov z vsemi temi jeziki, francoščino, flamščino in angleščino.
To sprašujem zato, ker pri nas skoraj vse skupine pojejo v angleškem jeziku, torej priučenem. In na tak način ne moreš izraziti tistega, kar res želiš.
Stef: To ni tako enostavno, ker če pišeš v angleščini, veš, da te bodo ljudje razumeli. Menim, da je v redu, da imamo v svetu, v katerem se dogaja toliko sranja, že v nekdanji Jugoslaviji, jezik, ki ga skoraj vsi razumejo. Lahko bi ti govoril v mojem jeziku, ampak me ne bi razumel. Lahko bi ti govoril v francoščini in spet ne vem, če govoriš francosko. Ampak vseeno, tu je mnogo izrazov, ki se jih je treba naučiti, mnogo različnih narečij, ker je angleški jezik tako razširjen. Obenem bi radi ohranili lasten jezik in kulturo, in to tudi počnemo. Izdali bomo album v romskem jeziku, za nizozemsko tržišče, ker tam govorijo ta jezik.
Se imate za belgijski bend?
Stef: Ja, mi smo Belgijci. Ampak vedeti bi moral več o Belgiji, posebno o Flamcih. V preteklosti so nas ogrožale mnoge države, od srednjega veka do sedaj. Ogrožali so nas Francozi, zatem Španci in sedaj na nek način Angleži, ker je vse v angleščini. Navadili smo se na te jezike, ampak na koncu smo še vedno Belgijci. Nismo vedno ponosni na svojo deželo, ker se v njej dogaja veliko sranja, fašizem in vse to. A vseeno je to lepa dežela, vsaj nekateri deli.
Tom: Počutimo se kot del glasbene scene ob koncu 90-ih let In obenem kot del belgijske scene.
Kaj pa belgijski bendi?
Jools: Dobri bendi!
Jih nahko nekaj naštejete?
Stef: Evil Superstars, Nemo, Super Amonbrado, veliko dobrih bendov je.
Tom: v Belgiji se dogaja mnogo dobrih stvari. To je evropski Seattle. Ne, ne, to je samo šala... Menim, da imajo naše skupine sedaj več samozavesti, prej je obstajal en sam bend, ki je bil širše znan, to so bili T.C.Matic, vendarle so stvar preteklosti. Delovali so v 80-ih letih in bili pod vplivom Simple Minds in U2. Potem se kar nekaj časa ni dogajalo praktični nič. Skupine so bile zadovoljne že, da so bile znane v svojem okolišu. To je bilo vse, kar je bilo možno doseči. Potem smo mi naenkrat prebili ta kompleks majhnosti. Sedaj imaš kopico zanimivih skupin, ki se prebijajo; Evil Superstars, potem Soul Wax, oni sedaj snemajo z Chrisom Knoxom, res so bolj rockovski, nekje v 70-ih, ampak imajo svojo identiteto, potem so Mad Dog Loose, igrajo zelo fino pop glasbo, in Anarchystic .... , ki so prejšnji teden igrali v Salzburgu. So kvartet s čelom, violino, klaviaturo in klarinetom. S temi inštrumenti Igrajo rock'n'roll, mislim, so popolnoma divji, prevzemajo cigansko glasbo, klasiko, moderno klasiko in vsi, ki so jih slišali, so bili navdušeni.
Kako vpliva na vašo glasbo dejstvo, da prihajate iz Belgije in ne iz katerega ameriškega ali angleškega glasbenega središča?
Tom: To me stalno sprašujejo. To ni nekaj, kar bi zares občutil ali prepoznal. Mogoče, če si iz Belgije... član skupine Evil Superstar, ki prav tako prihajajo iz Belgije in jih morda že poznaš, rad pravi, da so Američani odrasli ob Elvisu Presleyu, Angleži ob The Beatles in mi smo odrasli ob prodajalnah plošč. Menim, da je to dober odgovor. Smo zelo odprti do različne glasbe, in ko se srečamo z, recimo, ameriškim glasbenikom, ugotovimo, da vemo vsaj toliko o njihovi kulturo kot vedo oni. Zgodi se, da skozi pogovor z njimi omeniš skupine Sebadoh, Palace Brothers, Sparklehorse, Heavy Vegetables in te samo čudno gledajo. Poznajo samo velika imena! Ali poznajo samo lokalno sceno. Če so iz hard-core scene, poznajo vse hard core skupine, če so jazzisti, poznajo vse jazziste itn. Menim, da imamo tu širše obzorje.
V Belgiji je pred leti delovala zelo znana skupina iz San Francisca...
Stef: Tuxedomoon.
Kaj počnejo sedaj?
Stef: Ne poznamo jih, poznam le bobnarja Gilsberga, ki je igral z njimi na nekaj nastopih. Oziroma, igral je z nekaterimi člani v Bruslju, kajti on je iz Bruslja. Pravi, da so Tuxedomoon še tam, ampak nikoli nisem srečal koga od njih.
Kljub temu, da je glasba dEUS izredno raznolika, posamezni člani delujete vzporedno v različnih zasedbah.
Tom: dEUS so pravzaprav ena zadnjih skupin, ki je nastala v našem krogu. Kiss My Jazz so bili prej, prav tako Moondog Jr. Edino General Electric smo nastali kasneje, ker nisem želel ves čas prebiti na turnejah; smo bolj ali manj studijski bend. Stvar je samo v tem, da smo kot dEUS postali najbolj uspešni in širše znani. Ja, to je zanimivo, ker ljudje mislijo, da je recimo Moondog Jr stranski projekt basista Stefa, ampak zanj so dEUS stranska skupina in vse lastne pesmi hrani za Moondog Jr. Jaz večinoma pišem le za dEUS, občasno še igram v skupini Tenerife. Craig prav tako piše pesmi za dEUS, sedaj se je vključil še violinist Klaas, prispeval je eno pesem za novi album in eno za single Theme From Turnpike. S tem, katero pesem bomo objavili kot dUES ali kje drugje, si res ne delamo problemov. Če nam je všeč, jo igramo. Nikoli nismo proti določenim zvrstem, kot: "Ne, ne bomo igrali country pesmi". Če nam je všeč, jo igramo ali posnamemo.
Vaša glasba je zelo raznolika, vsebuje veliko različnih slogov. Zato bi bilo zanimivo slišati, kaj poslušate, kaj cenite, kaj vam je všeč?
Jools: Veliko imen.
Stef: Težko bi rekel nekaj določenega, kot - to je pa naš vpliv. Šlo bi nekako tako - Miles Davis, Dizzy Gillespie, Nick Cave, Tom Waits, Elvis Costello, Smashing Pumpkins, Sisters Of Mercy, Lou Reed, Sinead O'Connor...
Kaj pa Fugazi?
Stef: Tudi Fugazi.
Ker kitarski riff v vaši pesmi Via spomni na Fugazi...
Stef: Ups, ujeti smo. Mislim, to je možno. Tommy je tat. V tej pesmi je ukradel stih skupini R.E.M.
Joole: In v Suds And Soda se slišijo Monster Magnet.
Na prvem albumu (Worst Case Scenario) ste uporabili sample Franka Zappe in zdi se, da je on prav tako vpliven...
Tom: Zame osebno ne. Niti ga ne poznam prav dobro. Imam le dve ali tri plošče, Zoot Allures, Sheik Yerbouti, Joe's Garage, vsi smo bolj v Beefheartu. Je res podoben Zappi, a brez parodije. Ne maram teh stvari v glasbi. Recimo Ween. So odlična skupina, ampak ko začnejo na odru oponašati njihovega prijatelja, ki je Mehičan, tedaj preprosto oddidem. Potem grem raje pogledat film Woodyja Allena in ne koncert. Vsi vemo, da je bil Zappa genij, ampak res ga ni prav veliko v moji zbirki plošč.
Lahko našteješ še kakšno skupino, ki si jo odkril v zadnjem času in nanjo pokažeš kot vpliv?
Tom: Lahko bi rekel Sebadoh. Sem povsem navdušen nad njimi in Folk Implosion prav tako. So zelo blizu tega, kar počnemo mi. Zelo dober je soundtrack za film Kids. Na njem so Lou Barlow, Folk Implosion, dve pesmi poje Daniel Johson, potem so Slint, oni so že razpadli...
Mnogi so dEUS že primerjali s številnimi znanimi skupinami kot Sonic Youth, Captain Beefheart, Portished... Ampak, kaj je prava identiteta skupine?
Tom: Menim, da je naša identiteta položaj mnogih identitet. To je moj odgovor. To še bolj drži za novi album, ker je še bolj raznolik. Prvenec ima močnejši kitarski zvok, a sedaj smo se bolj osredotočili na razpoloženje posameznih pesmi. Če smo posneli nežno skladbo, nismo na vrh stresli 20 kilogramov popačenj, ampak smo se držali občutja pesmi. Še vedno ustvarjamo hrup, še vedno pišemo celovite skladbe kot nasprotje enostavnih napevov kot Little Arithmetics ali Serpentine, ampak to ni naša zavestna odločitev. Razumem, kaj misliš, a za nas je to problem kvečjemu pri izvedbah v živo. Imamo sicer spisek pesmi, a brez vnaprej določenega vrstnega reda, in ravno včeraj smo na ob koncu nastopa igrali Suds And Soda ter Fell From The Floor, Man, ki sta zelo energični pesmi in občinstvo je skakalo do stropa. Takrat sem pogledal na spisek in ugotovil, da nam je ostala le še Little Arithmetics, ki je dokaj umirjena pesem.
Pravzaprav mnogo ljudi pravi, da kljub temu, da imamo tako različne pesmi, ostajamo razpoznavni. Podobno je z mnenji okrog albuma In The Bar, Under The Sea. Polovica jih pravi, da je bolj, druga polovica, da je manj sprejemnljiv. Res ne vem, kaj naj si mislim... Kaj misliš ti?
Ne bi mogel reči, da je bolj ali manj sprejemnljiv, je pa zagotovo manj rockovski in čuti se širša uporaba različnih inštrumentov, trobil, pihal, klaviatur... Ni toliko kitar, kot na prvencu. Je to zavestna odločitev?
Tom: Ne, to je le zaradi narave pesmi. Napisal sem kopico umirjenih pesmi, kot Gimme The Heat, Serpentine, Little Arithmetics, Roses... No, Roses je morda edina kitarska skladba na albumu in je napisana že zelo dolgo nazaj. Ampak vse se je zgodilo samo od sebe.
Za klubske nastope je to v redu, težave nastopijo na festivalih. Vendar se ne želimo prilagajati prostoru in priložnostim, kot da bi rekli: "V redu, sedaj igramo na festivalu, igrajmo le rockovske pesmi". Ker si v tem primeru le žrtev celotnega glasbenega posla, in tega si res ne želimo. Igramo za ljudi, ki pridejo zaradi glasbe. Če ljudje odhajajo stran, ker na festivalu igramo umirjene skladbe, in navalijo na stojnico s hamburgerji, potem naj kar gredo.
Verjetno niste namerno odstranili rockovske elemente?
Tom: Ne, radi imamo rock. Res sedaj vključumo različne elemente, kot recimo sample v skladbi Theme From The Turnpike, ampak še vedno imamo radi stare stvari. Menim, da smo dokaj sodobna skupina, ko se oplajamo s sodobnimi prijemi. S tem smo tipična skupina za 90-a leta. V zadnjem letu sem se navdušil nad Mo'Wax zvokom z DJ Krush, to me je navdahnilo za skladbo Turnpike, ampak ne bi želel narediti cel album v tem stilu, ker obstajajo ljudje, ki to počnejo dosti bolje. Rad imam tudi Massive Attack, rad imam način, kako stvari predstavijo v živo. Prav to se bo poznalo tudi v naši glasbi, ker bomo vzeli medse dva nova člana. Na drugi strani imam rad Palace Brothers, ker igrajo najbolj nemoderno glasbo. To nas navdihuje, kot kup stvari, ki so vedno vplivale na nas; Velvet Underground ali Beefheart. Delujemo na zelo prilagodljiv način, jemljemo tu, jemljemo tam, te elemente lahko razpoznaš, ampak kot celota... je to tipični dEUS. Ne poznam veliko skupin, ki zvenijo tako kot mi.
Kakšen je način dela v dEUS?
Tom: Nekaj več kot polovica pesmi je mojih in predstavim jih ostalim, da jih skupaj aranžiramo. Za novi album je Klaas napisal počasen valček A Shocking Lack Thereof, Craig je prispeval jazzy Nine Treads s trobento, ostalo je nastalo kot posledica skupnega igranja. Torej zelo običajen proces, na vaji vprašam, kdo ima pesem, če jo kdo ima, jo skupaj dokončamo, če ne, skupaj poskušamo napraviti kaj iz improvizacije.
Kakšen je odziv v Angliji ali v Ameriki?
Tom: V Angliji imamo zelo dober odziv. Worst Case Scenario smo prodali v približno 20.000 izvodih. Kamorkoli gremo, tudi če je kraj relativno majhen, pride vsaj 400 ljudi, v Londonu jih pride 1000. To je povsem v redu, ker si niti ne želim večje popularnosti. Resda včasih igramo na festivalih, a to je mogoče dvakrat na leto. Imaš skupine, ki igrajo pred ogromno množico vsak večer. V Ameriki zaenkrat nimamo promocije, založba v tem smislu ni naredila prav veliko. Tako da ne vem, če nas bodo tam sprejeli ali ne. Če nas ne bodo, zame to ne bo konec sveta. Zagotovo pa bomo šli tudi tja. Verjetno s PJ Harvey.
Kakšni so odzivi v tisku?
Tom: Večinoma so dobri in pravijo, da je drugi album boljši od prvega. Le nekaj me moti, mnogokrat preberem, da smo sedaj bolj zreli (mature). Te besede res ne maram. Ta album (In The Bar, Under The Sea) je zagotovo bolj oseben, zato mene samega in obenem vse v skupini slabe kritike prizadenejo, čeprav se zavedamo, da to za nas niti ni pomembno. Drugi album mi je dosti bližji, čeprav imam še vedno rad Worst Case Scenario, ker smo ga naredili vsi skupaj. Veliko skupin izjavlja, da njihov "prejšnji album ni bil tisto pravo, ta novi, to je najboljše, kar smo naredili" itn. Mogoče je bil Worst Case Scenario bolj odraz zmede tistega časa, medtem ko smo se sedaj posvetili vsakemu detajlu.
Torej ne bi spremenil karkoli v svoji glasbi samo zaradi slabe kritike?
Tom: Ne, zagotovo ne. A če že berem kritiko, jo vzamem resno in poskušam biti nevtralen. Ob tem razmišljam, ali je kritik zadel neko bistvo naše glasbe ali ne. Predvsem angleški mediji so prav rasistično in nacionalno nastrojeni. Ker prihajamo iz Belgije, jih prej zanima naša dežela kot naša glasba. Če recenzirajo naše plošče, se komaj dotaknejo glasbo. Kot recimo; "najboljša stvar, ki je kdajkoli prišla iz Belgije, je trajekt". To je lahko smešno, ampak, v čem je bistvo? In nadaljujejo v tem stilu, kot da nikoli ni bilo belgijskih glasbenikov. Imamo enega najboljših pisca pesmi, kar jih je kdaj obstajalo na svetu, Jacquesa Brela, ampak oni ga ne poznajo. Ne poznajo niti Sergea Gainsbourga, zato ker nista pela v angleškem jeziku. To me vedno ujezi. To je res sranje. Če začnejo na ta način, sploh ne nadaljujem z branjem.
Omenili ste že, da igrate tudi v drugih skupinah. Lahko naštejete nekaj teh?
Stef: To je dolg spisek. Imaš čas? Tommy igra v skupini General Electric, to je skupina s samplerji, kitaro in vokalom, izdali bodo mini cede, nekaj se dogovarjajo tudi s Trickyjem. Rudi igra v skupini Kiss My Jazz, album je posnet, zmiksan in ga bo izdala Knitting Factory. Jaz bom izdal album "Everyday I Wear A Greasy Black Feather On My Hat" za založbo Island, zatem gremo na turnejo, ki bo trajala dva meseca in pol. Rudi ima še en projekt, skupaj z novim kitaristom dEUS, Craigom Wardom. To je skupina Lionel Horrowitz. Jools se igra z računalniki, ustvarja glasbo.
Verjetno s svojimi skupinami delate nekaj popolnoma drugega kot v DEUS?
Stef: Ja, popolnoma. General Electric je funky, ambientalna glasba, z zelo dobrimi besedili, ki jih piše Tommy. Kiss My Jazz je divji bend, rahlo jazzy, ampak res nor bend. Moondog Junior igramo folk, pop, blues do eksperimenta, Lionel Horrowitz so večinoma inštrumentalna glasba z Rudijevo recitacijo; zelo zelo lepo in zabavno.
Tom, kaj se dogaja z General Electric?
Tom: Rad bi naredil kaj več iz tega. A vedno so v prednosti dEUS in si rečem: "Najprej dokončajmo to z dEUS, potem bom...". A to se potem ne zgodi. Rad bi izdal te posnetke le na vinilu. Imam nekih 6 pesmi, ki bi jih res rad objavil. Poznaš MC 500 ft Jesus? Rad bi delal z njim. Moje nekdanje dekle ga zelo dobro pozna in morda lahko ona uredi. Vem, da pozna dEUS, a osebno se ne poznava. Zame je zelo vpliven, zato bi rad delal z njim in vem, da ga posluša tudi Tricky. Ustvarja neke vrste rap šepetanja, brez govorjenja o mercedesih in prenosnih telefonov. In v živo je zelo zanimiv, ima kup glasbenikov, ki so bolj v jazzu in improvizirajo. Nekaj podobnega smo General Electric, čeprav je našo glasbo težko opisati. Pesmi so zelo različne; ena besedilo sestavljajo le sporočila, ki jih je na telefonski tajnici pustilo moje nekdanje dekle. Takih sporočil je bilo nekih 20, morda 30, ker me nikoli ni bilo doma in na koncu je bila res že zelo nestrpna. Iz tega sem kasneje sestavil besedilo in ji ga poslal, ha, ha... Torej poskušam različne stvari.
S Craigom delava še v skupini Tenerife. S tem imava veliko veselja. Nekajkrat smo igrali po klubih v Belgiji in ljudje pridejo že zato, ker vedo, da sva v dEUS. Tenerife sestavljamo pet članov, igramo neke vrste funka z mnogo improvizacije.
Vendar je vso to glasbo težko najti na ploščah?
Stef: Težko jo je že izdat, najti pravega založnika. Toda snemanje glasbe ni drago, tako da bomo videli, kaj bo iz tega. Razen Moondog Junior, ker je Island zagotovila vsa sredstva. Producent je bil Michael Blair, bobnar pri Tomu Waitsu in Louju Reedu, bilo je res prijetno delati z njim.
Zakaj je Rudi zapustil skupino?
Tom: Zato, ker bi rad deloval še v šestih drugih skupinah. Še vedno smo prijatelji, prisoten je na plošči, prispeva risbe na ovitkih. Menim, da je sedaj srečnejši. Ima čas za slikanje in njegove slike so zares zelo dobre.
Lahko živite le od glasbe?
Stef: Zaenkrat da. Ampak nismo bogataši. Imamo za preživetje, lahko plačujemo stanovanje, imam psa in dekle.
Je to odvisno od denarja, mislim dekleta.
Stef: Ne, ne. Nisem rekel tega.
Jools: Je pa lažje. Ha ha...
Stef: To je rekel on.
Hvala in upam, da se kdaj vidimo v Sloveniji.
Jools: Ja, radi bi prišli v Jugoslavijo.
Ne, to ni Jugoslavija.
Jools: A ja, del češke...
Ne, ne. To je nekdanja jugoslovanska republika. Prva uspešno odcepljena republika. Mejimo na Hrvaško. Avstrija je na severu. Na zahodu je Italija.
Stef: S katerega radia si?
Radio Študent iz Ljubljane.
Jools: Ljubljane? Lepo mesto.
Si bil kdaj?
Jools: Ja, mnogokrat.
Na poti na jadransko obalo?
Jools: Ne čisto tako. Imam dekle iz Reke.
Stef: Ah, vedno govori, da ima dekleta vsepovsod.
(predvajano na RŠ, objavljeno v Rock Vibe)
Janez Golič
