DEVENDRA BANHART
Rejoicing In The Hands
(XL, 2004)
MICHAEL GIRA
I Am Singing To You From My Room
(Young God, 2004)
Medtem, ko se večinski del popularne glasbe danes na vso moč trudi biti v duhu časa in sploh karseda moderen, se še vedno najde kdo, ki uspe prepričljivo izraziti širok razpon občutij in sporočil le z glasom in ob spremljavi akustične kitare. Devendra Banhart bi glasbo s svojih dveh albumov lahko objavil tudi pred tremi desetletji, a Oh Me Oh My in še posebej Rejoicing In The Hands zvenita nadvse sveže in navdahnjeno in ju je moč poslušati ne le kot relikvijo preživete preteklosti, ampak kot aktualno izkušnjo, ki bo preživela večino »moderne« glasbe.
Devendra je namreč pravi boem. To, kar poje tudi živi ali je vsaj odslikava resničnih izkušenj. Mladost je preživel v Venezueli, dovolj odmaknjen od glasbe, ki jo je želel poslušati, da si je ustvaril nek umišljen model umetnika-boema. Po selitvi v San Francisco je ta model lahko dejansko uresničil, igral je po ulicah, veliko pesnil oziroma skladal in snemal kar na domač kasetofon ali celo na prijateljev telefonski odzivnik. Te zgodnje posnetke je v obliki kasete prodajal sam na ulici, dokler ni prišla v roke Michaela Girája, ki se je takoj odločil za objavo na plošči pri lastni založbi Young God. To je bil album dolgega naslova popularno okrajšananega v Oh Me Oh My, ki je takoj naletel na nedeljeno hvalo, kritike ni motil niti na trenutke obupno slab zvok. Ker se Devendra ne počuti najbolje v sterilnem studiu, je pesmi za novi album naredil v improviziranem studiu, pravzaprav v za to prirejeni dnevni sobi. Kasneje so na preprosto predlogo svoje dosneli še nekateri gostujoči glasbeniki, predvsem iz vrst Girájeve spremljevalne zasedbe Angels Of Light.
Zato Rejoicing In The Hands zveni neprimerno bolj dognano oziroma urejeno. Obenem so izpostavljene vse kakovostne ravni pesmi; lahkotna virtuoznost obiranja kitarskih strun, izreden občutek pri oblikovanju melodij ter tehtna interpretacija. Prav ta odločilno kaže na Devendrino ozaveščenost, saj je rad domač in zabaven, a vedno, kadar se približa robu banalnosti, se ga na hitro izogne. Takšno vijuganje je prisotno praktično čez cel album, različnih pristopov Devendri kar ne zmanjka, spogleduje se s čudaštvom Syda Barretta, lahko je romantično izoliran na način Nicka Drakea, drugje je spet sproščen in razigran, tudimeditativen. Na plošči ni mašil, vse pesmi stojijo, kot radi rečemo, kar opravičuje delitev posnetih pesmi na dva albuma. Tako je, Devendra Banhart naj bi letos objavil še en album, z drugo polovico pesmi s snemalnega sessiona.
Devendra ni osamljen primer oživljenega kantavtorstva, le da ga nekateri smatrajo za vodilno figuro. Vsaj odgovorni pri ameriški glasbeni reviji Arthur so ga zaprosili, da izbere 20 pesmi oziroma izvajalcev t.i. novega folka, za objavo na kompilacijski plošči. Ta je dejansko izšla v vsega 1000 izvodih in preden se je avtor teh vrstic dokopal do svojega kosa, je naklada pošla.
Pohiteti je treba tudi pri nabavi solističnega albuma Michaela Girája, le ugibam lahko, da ga je k objavi povsem akustične plošče napeljal prav Devendra Banhart. Girá je natisnil le 1000 primerkov CD plošče I Am Singing To You From My Room, če jih pošilja po vrsti, ste verjetno že prepozni, saj ima moj izvod zaporedno številko 892. Vse še ni izgubljeno, kajti te pesmi so osnutki, prikaz, kako Michael sklada svoje pesmi. Večino teh bo posnel še enkrat, takrat v pravi, končni obliki ob pomoči številne zasedbe Angels Of Light.
Akustične različice le še poudarjajo to, kar lahko zasluti že poslušalec drugih Girájevih plošč. V vseh primerih je v ospredju njegov markantni glas, je predvsem pripovedovalec zgodb, glasba je le dodatna ilustracija tega. Sam je zgolj povprečen kitarist, instrument uporablja le za osnovno spremljavo, nosilci njegove drže so besedila in glas. Kar ponuja na tem ploščku, ni prav daleč od tistega, kar počne sicer, če si tudi starejše pesmi zamislimo v oguljeni obliki. Pomemben razloček prinašajo le tri sklepne pesmi, ki jih, to močno verjamem, ne bo posnel za naslednji redni album. So otroške pesmice, spesnjene za hčerki njegovih dobrih prijateljev. Kontrast ob sicer smrtno resnih pripovedih o prekletstvu, usodnih ljubeznih, osamljenosti in umorih je malodane komičen. Prav gotovo je njegova zmožnost vživljanja precej močnejša in bolj odprta, kot bi si človek glede na njegov pretekli opus lahko mislil.
(Muska, september/oktober 2004)
Janez Golič
|