Intervju: DEŽURNI KRIVCI

Tudi v Prlekiji se igra sodobni, urbani rock. Za ta položaj je kriv klasični rockovski kvartet: Leon - vokal in kitara, Marko - solo kitara, Tomas - bas ter Igor – bobni, ki si je že leta 1996 nadel ime Dežurni krivci. Odprlo se jim je po nastopu na Novem rocku 2000, leto kasneje izzide album prvenec Nikogaršnje mesto in istega leta še Izštekani pri Juretu Longyki. V letu 2003 se jim pridruži tehnik Dominik Mihalič, torej so njihovi nameni nadvse resni. Pridružijo se še združbi Prekmurje Noise Conspiracy, poiščejo menedžerja, pripravljajo gradivo za novo ploščo. Nove posnetke naredijo pod producentskim vodstvom Alda Ivančiča, v pesmi Shot zapoje Meli iz Psycho-Path, vse skupaj izzide na albumu Kakor človek, še vedno v samozaložbi DK Records.
Ob tej priliki je po elektronski pošti nastal naslednji intervju, odgovore je stipkal bobnar Igor Ketiš.

Dežurni krivci ste še ena slovenska skupina, ki dokazuje, da sodobni, avtorski rock ne domuje le v urbanih centrih, ampak se lahko dogaja tudi v 'provinci'. Zanima me, kako se je oblikoval vaš glasbeni (najprej) okus in (potem) slog. Torej, kako ste prišli v stik z tovrstno glasbo, kje ste jo slišali, kaj vas je pri tem pritegnilo do te mere, da ste sami ustanovili bend?
Mi jemljemo dejstvo, da nismo v nekem centru, kot prednost pri svojem ustvarjanju. Mislim, da je pogled od »zunaj« lahko drugačen. Okus v glasbi si človek ustvarja skozi celo življenje, od prvih plošč, ki jih dobivaš od starejših bratov, potem srednja šola in študij, kjer spoznaš veliko ljudi in različne glasbe in pa seveda bend in ljudje, ki jih spoznaš na tej sceni. Naš glasbeni slog je čutenje vseh teh stvari, vse te slišane glasbe, štirih različnih ljudi in sedemletno učenje skozi delo z bendom. Mislim da smo s ploščo Kakor človek naredili tisto, kar smo hoteli.
Na svoji spletni strani (www.dezurni-krivci.com) zagovarjate tezo, da če je avtor odkrit, se mora izražati v jeziku, ki ga najbolje obvlada, in da je ta jezik pri vas slovenščina. Ste sploh razmišljali, da bi peli v 'popularni' angleščini?
Nič nimamo proti kateremukoli jeziku v besedilih. Tudi angleščina ali sploh angleščina je lahko zelo zanimiv jezik za besedila v glasbi. Besedil ne pišemo v angleščini zgolj zato, ker je nihče od nas aktivno ne obvlada. Besedilu dajemo velik pomen in najboljša lahko napišemo v slovenščini. Se pa pri mnogih bendih v Sloveniji vidi, da hočejo delati v angleščini »na silo« in potem nastanejo zelo čudne »cvetke«.
Na novem albumu je le pesem Shot v angleščini, in še to, verjamem, zaradi gostje Meli. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Pesem Shot je nastala še preden smo se za sodelovanje dogovorili z Meli. Torej smo jo napisali sami. Z Meli in Psycho-path ter ostalimi bendi, ki so del združbe PNC, se poznamo že nekaj časa. Pri pripravah na snemanje je padla ideja, da bi lahko to pesem zapela Meli. Mi smo jo povabili, ona je privolila in tako je nastala končna verzija te pesmi. Mislim, da smo se ujeli, kot smo želeli.
Kakšna je vaša vloga v društvu Prekmurje Noise Conspiracy (hm, angleško ime!) in kaj je naloga društva?
Raje kot društvo bi PNC imenoval združba. To je idejna združba podobno mislečih ljudi in bendov v vzhodnem delu Slovenije, ki je nastala na pobudo Jerneja Šavla (Psycho-path). Gre za idejo, da se bendi in ljudje, ki ustvarjamo v tem okolju, damo pod neko blagovno znamko, trademark, da bomo bolj razpoznavni, vsekakor pa, da si pomagamo in da se družimo. Mislim, da je osrednji center PNC klub MIKK v Murski Soboti, ki je trenutno definitivno eden najbolj dejavnih klubov v Sloveniji. Nas so v združbo povabili (čeprav geografsko ne spadamo v Prekmurje ), mi smo povabilo sprejeli in vsekakor nam PNC daje samo pozitivne stvari.
Po osmih letih delovanja je skupina počasi na nekem razpotju (študij bi se moral bližati koncu?) – ali se popolnoma posvetiti glasbi, morda od tega tudi (pre)živeti, ali pa ostane hobi in so koncerti omejeni na vikend in vaje na večer.
Od alternativne glasbe je v Sloveniji nemogoče živeti, ne pravim da ni mogoče živeti od takšne glasbe slovenskemu bendu, ampak vsekakor je potrebno razširiti trg vsaj na Evropo. Mi svoje ustvarjanje jemljemo za več kot zgolj hobi, nismo pa obremenjeni s tem, da bi od tega obogateli.
Kakšni so vaši cilji in želje? Ste iskali velikega založnika, ki bi morebiti vložil več v snemanje in promocijo vaših plošč? Se smatrate za underground skupino in ste s tem položajem povsem zadovoljni? Nekateri naši bendi (sicer previdno) omenjajo tujino kot nadaljni korak…
Vsekakor nimamo nič proti tujini in zagotovo bomo v bližnji prihodnosti tudi nastopali izven Slovenije. Z založbami pa je tako; nismo še dobili pogodbe, ki bi nam ustrezala, zato smo vse tri plošče izdali v samozaložbi. Podpisali smo samo za distribucijo in tako imamo popolno svobodo pri ustvarjanju in pravicah za naše komade. Tudi zaradi tega se imamo nekako za »underground« bend, čeprav je tudi to zelo širok pojem. Cilji za naprej so ustvarjanje v tej zasedbi in da bi čimveč nastopali doma in v tujini, ker tista najslajša stvar pri vsem R`n`R so koncerti.
Morda je primerjava zgolj naključna, a vseeno, besedila se v veliki meri ukvarjajo z velikimi temami, podobno kot pri npr Siddharta (delujete približno isti čas) – Apokalipsa, Smrt, Prepad… Tudi ovitek cedeja Kakor človek in nabor črk napeljuje na mitološko razsežnost vašega početja. Torej, od kje črpate navdih za besedila – gre za čisto fikcijo, ali za projekcijo vaših realnih situacij (kar je verjetno težko ločevati, pa vseeno, na katero stran se nagibate)?
Mislim, da Siddharta niso bend, s katerim bi nas lahko primerjali. Osnovna ideja našega benda je bistveno drugačna. Ovitek CD-ja je delo kitarista Marka Čuša, besedila pa pišemo vsi. Teme, s katerimi se ukvarjamo, so predvsem stiske človeka v določeni težki situaciji. Veliko je tega v tem čudnem času, v katerem živimo in lahko bi bila to neka projekcija realnih situacij skozi naše oči. Ampak niso vsa besedila takšna, nekatera so tudi fiktivna. Vsekakor pa je to naš pogled na svet in človeka. Zato tudi naslov albuma Kakor človek.
Kaj nastane prej, besedila ali glasba?
Običajno nastane prej besedilo, ampak to ni pravilo.
Kako ste zadovoljni s prisotnostjo v slovenskih medijih in odzivi? Je dovolj (in kvalitetno) poskrbljeno za domačo rockovsko produkcijo?
Potrebnega je veliko dela, da se pojavljaš v medijih. To je slaba stran samozaložbe. »Veliki« bendi imajo zato ljudi, ki skrbijo samo za medije. Za slovenske bende manjka kakšnih alternativnih radijskih in televizijskih oddaj. Drugače pa se stvari najdejo na internetu, tudi kakšen časopis se najde, samo volja je potrebna. Žalostno je edino to, da ljudje zelo radi jemljejo informacije, ki jih dobijo preko medijev, za točne in resnične, brez preverjanja, brez alternative. Tako je tudi pri glasbi. Tisto, kar jim nekdo prinese domov na kavč obstaja, vse ostalo jih ne zanima. Torej je večji problem v miselnosti ljudi kot v medijih.
So vam ime nadeli drugi, ali ste si ga izbrali sami?
Ime smo si izbrali sami. Smo prvi bend v našem malem kraju in mislim, da je ime ravno pravšnje.
(Rock Obrobje, 2003)

Janez Golič