DEŽURNI KRIVCI
Kakor človek
(DK Records, 2003)

Že po nekaj taktih, oziroma bolje napisano, kitarskih rifih novega albuma kvarteta Dežurni krivci, je jasno, da so fantje tokrat stvari vzeli zares. Naredili so velik korak naprej, slišna je želja, da se iz klubskega okolja dokončno prebijejo na velike odre. Kompaktnost njihove igranja je še toliko bolj navdušujoča, če vemo, da vsi prihajajo iz istega kraja, Sv.Jurija ob Ščavnici. Fantje imajo zaledje v klasičnem rocku, na to napeljuje način, kako se poudarjata kitari z ritem sekcijo, in kako v to podlago vstopa vokal. Dežurni krivci vedo, zakaj imajo dve kitari in kako jih uporabiti, saj si nista nikoli v 'napoto', kvečjemu dopolnjujeta se, z redkimi izleti v egocentristične solaže. Kar šteje, so še vedno pesmi, razkazovanje veščin je (še vedno?) v drugem planu.
Kar tekom plošče zmoti oziroma odvrne pozornost, je dokajšnja enotnost tempa in kot po pravilu vstop stoner-rockovske kitare. Verjetno se tega zavedajo tudi Dežurni krivci sami, saj so tokrat zvok v eni pesmi obogatili z eksotičnim instrumentom didgeridoojem, v Shot pa gostuje Meli iz Psycho-Path, ki za isto prispeva besedilo, edino angleško na celem albumu. No, če so (na primer) Siddharta vzpodbudili slovenske rockovske besedilopisce, da se ne posiljujejo z angleščino, je to pač eden od pozitivnih vplivov domačih zvezdnikov. Z manjšimi popravki bi prenekateri verz z albuma Kakor človek lahko pristal v besednjaku Tomija M. (v pesmi Krik pojejo: Kratek čas si gospodar svojih poti, svojih dejanj vladar, senca njih pade na te, ko se zbudiš si le odsev teme). Običajne puhlice to zagotovo niso, le preveč je spogledovanja z mitologijo zatemnjenega, skoraj gotskega hard-rocka.
Žal v mnogih pogledih izvedba ne dohaja tendenc. Produkcija Alda Ivančiča je le preveč 'underground', najbolj očitno v suhem zvoku bobnov, ko bi se slogu bolj podali pompozni prijemi. Ki seveda zahtevajo večji vložek v studio, razvajena ušesa večinskega poslušalstva bodo pač težko prebavila surov kitarski zvok. Obenem so vokali še vedno prešibki, da bi se zadovoljivo kosali z elektriko ojačanimi instrumenti, mestoma so tudi nenatančni in podrejeni besedilu dokaj prostih struktur. Kakor človek je plošča, ki odpira vrsto vprašanj, kam in kako se bo odvila nadaljna usmeritev skupine. Zaenkrat kvartet daje le slutiti, da nosi v sebi potencial velikega benda, vprašanje pa je, če bodo to znali uskladiti s samosvojo ustvarjalnostjo. Nekaj več slogovne širine, morda ob pomoči 'nestrunskih' instrumentov, bi bilo že dobro izhodišče. Če bi se našla še založba, ki bi vanje nekaj več vložila, sami pa bi v besedila prelili več tega, kar so, in ne le projekcije 'kar naj bi bili', bi naslednja plošča lahko bila prelomnica. Ne le v njihovem opusu…
(Rock Obrobje, december 2003)

Janez Golič