Intervju: DEMOLITION GROUP

Brežiško-krška skupina je v petnajstih letih izkusila praktično vse, kar lahko izkusi rockovski bend v našem in nam bližnjem teritoriju. Šli so s trebuhom za kruhom v tujino in okusili trdo skorjo kapitalističnega načina dela, se “poraženi” vrnili domov in najprej naleteli na nerazumevanje in slab odziv. Vztrajnost se izplača, in Demolition Group so danes ena najbolj cenjenih slovenskih skupin. Vabijo jih na najrazličnejše prireditve, njihovo glasbe lahko slišite v gledaliških predstavah in po novem jih bomo lahko videli celo v filmskih vlogah. O zablodah in ponovnem vzponu, ki je te dni rezultiral v novem albumu Neovangelij, govori Nikola Sekulović. Mimogrede, pripravlja tudi knjižico z delovnim naslovom “Rock'n'roll priročnik” za vse tiste, ki šele vstopate na spolzki teren glasbenega biznisa.

Demolition Group ste skupaj 15 let, kar je daleč nad povprečnim staležem slovenskih skupin. Kaj vas drži skupaj in žene naprej?
Pred petimi leti smo bili bend pred razpadom, kar je tipično za slovenske bende, ki v relativno kratkem času dosežejo plafon. Kar pomeni, da v nekaj letih obstoja obredeš vse možne prostore, izdaš ploščo, z njo potipaš, koliko ljudi jo je pripravljeno poslušat in zelo hitro ugotoviš, da z nekim naravnim tekom dela prideš do navideznega maksimuma. Potem se začnejo krize, ki jih lahko bend prebrodi na par načinov: nekateri preprosto razpadejo, kar je najlažji način reševanja težav, drugi poskušajo pokukat v tujino, kar smo mi po prvih petih letih, ko je nastopila kriza, poizkusili, in ugotovili, da zunaj ni bistveno drugače kot tukaj, tisto, kar je drugače so stvari, ki nas ne zanimajo. Mi smo tedaj, v drugi polovici osemdesetih let preživeli v nekam čudnem položaju, saj smo bili skupina, ki je prišla iz tedanjega socilizma v kapitalizem, enostavno, prišli smo v okoliš, v katerem se nismo znašli. Pravila igre so nam bila tuja, tisti, ki so investirali denar so pričakovali, da ta pravila poznamo in da jih bomo spoštovali. Mi smo se uprli, kar je imelo seveda katastrofalne posledice, kar pomeni, da nas je firma po enem albumu in maksi singlu znogirala. Prišli smo v krizno obdobje in po desetih letih dela smo bili pred razpadom. Na pimer leta 1992 smo imeli koncert v Ljubljani, kjer smo igrali s Strelnikoff in prodali vsega 63 vstopnic. Takrat smo se prenehali spraševati, ali komu naša glasba kaj pomeni in postalo nam je jasno, da s takim načinom dela ne gre več. Odločili smo se, da objavimo poslovilni album, Bad Gag 2, ki naj bi povzel zadnje obdobje našega delovanja, in po tem albumu smo imeli resen namen razpasti. Obenem smo se odločili, da bo to naš prvi album, kjer bomo sami naredili vse. Tisti trenutek, ko smo to začeli uresničevati, so se stvari obrnile. Za nas je bilo to presenečenje. Z bistveno resnejšim načinom dela se je začela plošča dobro prodajati, ljudje so prihajali na naše koncerte, odpirale so se nove možnosti, tudi pogoji so se pri nas spremenili, vse več je bilo snemalnih studijev, lažje je bilo objaviti ploščo, četudi v samozaložbi. Takrat smo zaživeli na novo in obenem razjasnili predstavo, kaj nam skupina pomeni. Postalo nam je kristalno jasno, da od te glasbe ne moremo živeti, sprejeli smo jo kot zdravo rekreacijo, bistveno boljšo od bowlinga ali metanja pikada. Ugotovili pa smo, da obstaja še veliko neraziskanih področij, in smo se začeli ukvarjati še z drugimi stvarmi; videospoti, delo z glredališčem, sodelovanje z mladimi skupinami, krona vsega pa je film, ki smo ga posneli lani in bo premierno prikazan letos jeseni. Dodal bi še to, da je zgodovinsko jedro Demolition Group vseh 15 let ostalo nespremenjeno, skratka, poznamo se in znotraj benda ni več presenečenj. Smo utečen mehanizem, kar omogoča, da se ne ukvarjamo več eden z drugim. Te faze smo dali skozi. Sedaj lahko prvič neobremenjeno delamo po tej, družabni plati, kot tudi glede na druge okoliščine, konkretno, ni nam treba več nabavljati tehnologijo, imamo prostor za vaje in končno, če ne najdemo založnika, lahko brez težav ploščo objavimo sami.

Od prejšnje plošče so minila tri leta, s tem, da ste kar nekajkrat najavljali končni izzid Neovangelija.
Mi smo v navdušenju, ki je bilo posledica nepričakovanega uspeha Deep True Love, ki je mimogrede, doživel že tri ponatise, želeli takoj posneti nov album. Ko smo posneli že ves material, smo se zadnji trenutek ustavili. Ugotovili smo, da smo v položaju, ko si lahko privoščimo točno takšno ploščo, kot si jo vsi skupaj želimo. Odpovedali smo se naglici, izognili smo se prezgodnjemu izlivu, in se odločili, da zadevo prestavimo za nekaj mesecev. Teh nekaj mesecev se je večkrat ponovilo. Stvar smo pilili toliko časa, dokler nismo bili vsi zadovoljni. Vzpostavili smo neke vrste demokracije, verjetno prvič v petnajstih letih, običajno je bilo tako, da nas je omejeval čas ali denar, nekateri člani benda so bili bolj agilni, sedaj pa smo vsak osnutek plošče, ki nekomu ni bil po volji, prečesali, ugotovili napake, in šli ponovno v studio.

Za kakšne podrobnosti je šlo? Tehnične, glasbeniške, idejne?
Vse. V teh treh letih od prejšnje plošče smo naredili za tri ure novih posnetkov, pretežno različnih, zatorej smo cel kup pesmi zavrgli, posneli nove, nekatere prearanžirali, nekatere glasbeniško prijel z drugega konca, skratka, posvetili smo se podrobnostim. Izbiral smo različne ojačevalce, kitare, mikrofone, preizkušal različne studie, in na koncu izbrali stvari, ki so nam po vseh parametrih najbolj ustrezale. Na koncu smo prišli do plošče, s katero smo vsi zadovoljni. Pred dnevi me je klical pevec (popularno imenovan) Friški, in mi priznal, da ko je slišal končno verzijo na CD plošči, je doživel multiple orgazme.

Pred približno letom dni ste nastopil na prireditvi “Izbor Viktorjev” v Cankarjevem domu in nekatere presenetili že s samim nastopom in še bolj z gostujočo pevko. Kako je prišlo do sodelovanja s Heleno Blagne?
Skladbo smo imeli narejeno že dalj časa, nastala je za potrebe Mladinskega gledališča, za predstavo Mesto, kjer nisem bil, in dolgo časa nismo vedeli, kaj bi z njo naredili. Najprej smo želeli objavit single ploščo, potem smo posneli videospot, ki se sedaj predvaja z 18 mesečno zamudo… Pesem je nekaj posebnega, nismo pa vedeli, kaj točno z njo. Lanske Viktorje je režiral Matjaž Pograjc, ki je režiser vseh gledaliških predstav, kjer smo delali glasbo, in ko nas je povabil k “Viktorjem”, smo se jasno želeli temu izogniti. Pred desetimi leti smo se odpovedali tovrstnim nastopom, kot posledica slabih izkušenj v Italiji (San Remo '88, op.a.) in Nemčiji, in smo rekel Pograjcu “nastopili bomo le pod pogojem, da v tej pesmi pomaga Helena Blagne” prepričani, da bo ona to zavrnila. Na kar je seveda Helena rekla “da” in smo se znašli v neugodnem položaju. Vendarle smo se poskušali še izmakniti z dodatnimi pogoji, kot ne bi radi upoštevali predlagane scenografije, kostumografije in koreografije, temveč smo želei nastopiti tako, kot se nam zdi primerno. Seveda tako, da smo bili prepričani v zavrnitev. Ampak sprejeli so vse naše predloge! Na koncu smo se pač morali spustiti v avanturo, in obenem nam je vse postalo že dokaj zabavno. Helena nas je presenetila že s samo privolitvijo in kasneje v studiju, ko je v drugem poskusu pesem odpela brez napake. Skladba je obenem dobila drugo dimenzijo in na koncu smo bili vsi zadovoljni. Po “Viktorjih” so začele deževati ponudbe drugih TV oddaj, da bi se ponovno pojavili, a smo vse gladko zavrnili. Sedaj nam ni žal; je bil le poseben trenutek, in enkrat je bilo povsem dovolj. Smo pa pesem Dež na ploščo uvrstili v dveh verzijah. Podobno kot je to naredila Helena Blagne na svoji plošči.

Se vam zdi, da ste se komu s tem zamerili, ali celo, da se je Helena komu zamerila? Recimo, vsak svojemu občinstvu.
Vnaprej smo vedeli, da bo to precej tvegana poteza, in zavedamo se, da je del našega občinstva odvrnilo. Po drugi strani, ko pogledam teh 15 let, imeli smo odklone v vse možne smeri - od ambientalne tehnologije, preko žagarije, od punka do balad, vajeni smo tega, da občinstvo izgubljamo in pridobivamo. Verjamem, da je Helena pridobila več kot mi. Ne verjamem, da se je svoji železni publiki kaj preveč zamerila, rekel bi, da je naše občinstvo dosti bolj pravoverno kot njeno in s tem bolj zamerljivo. Tisti, ki nas poznajo dalj časa, že vedo, da smo vedno zahajali v skrajnosti, in teh verjetno nismo presenetili. Novejši poslušalci so morda presenečeni in bodo tudi ob novem albumu, ki je še bolj skrajen. Mislim pa, da je na novi plošči združenih vseh naših 15 let delovanja, vse od koketiranja z nekimi punkerskimi in metalskimi bendi preko balad do naše vizije tehno glasbe. Za tiste, ki nas ne poznajo dovolj dobro, bo to mala enciklopedija.

Zadnje čase smo priča protinapadom na cerkveno oblast, njene simbole, in glede na to, da oznanjate novi Evangelij, se lahko zgodi, da bomo priča še enemu preganjanju čarovnic?
Menim, da bo film Temni angeli usode bolj šokanten od albuma. Album smo naslovili po zaključni skladbi, ki pa je bolj kot širjenje nove vere prikaz našega razočaranja nad tem, kaj se v družbi dogaja. Na samem albumu ni nobenih neposrednih napadov na cerkev ali druge avtoritete, je pa skozi ta komad nekako orisano, kaj si o današnji družbi mislimo.

Prejšnji album ste polovično zapolnili z glasbo za dve gledališki predstavi, me pa zanima, kako se bo sedaj vaša nova glasba vklopila v film Temni angeli usode?
Mi delamo glasbo zase, imamo pa srečo, da naša glasba sovpadajo z okusom režiserjev, konkretno Pograjca in Podgorška. S tega albuma bo v filmu uporabljena morda ena tretjina, sicer pa bomo uporabili precej našega arhiva. Nekaj komadov smo naredili posebej za film, med njimi jasno prav Temni angeli usode. Torej je Neovangelij redna plošča, s katere se bo nekaj pesmi pojavilo tako v filmu kot gledališki predstavi.

Lahko kasneje pričakujemo še soundtrack iz filma?
O tem še razmišljamo. Nismo preveč naklonjeni soundtrackom. Zavedamo se, da je danes dobro podpreti vsak film s soundrackom, ampak naš občutek je, da je večina soundtrackov kompilacijskega značaja ali da so to albumi, kjer se nahaja precej tamponov. S tem mislim na glasbo, ki v filmu ustvarja razpoloženje, na plošči pa zveni precej revno. Ne bi radi padli v trend objavljanja soundtrackov, če pa že, potem bo to plošča, ki bo lahko zaživela sama zase, kot celota. V filmu je uporabljene precej atmosferične glasbe, daleč od tega, kar počnemo kot Demolition Group. Bomo videli, če nam uspe vse skupaj naredit v duhu tega, kar delamo kot Demolition Group ali če bo nekaj povsem drugega, bomo šli v to. Malce nas mika, ker smo z zadnjima ploščama pokazal svoje adute in bo šla naša naslednja plošča v povsem drugo smer.

Na plošči je še ena novost, namreč objavil ste nekaj remiksov. Verjetno ne gre za skakanje na vagonček trenda?
V teh 15 letih smo remiksali pretežno sami sebe, in to s spremenljivimi rezultati. Nas remiksi sami po sebi ne zanimajo, vsaj v tem trendovskem smislu ne. Zanima nas sodelovanje z različnimi ljudmi. In tako kot smo že zabeležili sodelovanja z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, MC Branetom, KUT Gas, Polsko malco, Spiritial Pyrotechnics in drugimi, nas je zadnjih nekaj let zamikalo sodelovanje z najbolj progresivno zasedbo pri nas, z Random Logic. Oni so predelali dve skladbi, najnovejši hit Dež in najstarejši hit Better Stay Alive. Za nas je bil izziv, želeli smo videti, kako nas dojemajo drugi ljudje, in to ljudje, ki jih spoštujemo. Drugi razlog je povsem banalen. Za gledališko predstavo smo potrebovali še eno verzijo Better Stay Alive, samo nismo čutili distance do komada, nam preveč pomeni, in smo to zaupali Random Logic.

Neovangelij je vaš najbolj raznolik album. Ste šli v širino zavestno, da preizkusite meje sposobnosti, ali gre preprosto za različne prispevke vseh članov skupine?
Vse naše plošče so nastale v organizirani stihiji. Sčasoma se nam nabere kup materiala, in potem te pesmi preverjamo na koncertih, kajti tako najlaže ugotovimo, kateri komadi nam ležijo in počasi se izoblikuje jedro bodoče plošče. Neke zavestne odločitve ni bilo, bolj odraz notranje težnje. Če je bil Bad Gag 2 precej homogen album, je Deep True Love že kazal težnje po širitvi in in pripeljal kar je Neovangelij danes. Različni interesi v skupini se kažejo tako v različnih trenutnih afinitetah kot seveda v različnem glasbenem ozadju. Po vsem tem času smo uveljavili demokratični princip, ki dovoljuje, da vsak član skupine pusti pečat na plošči.

Na plošči slišim kar nekaj znanih melodij in kitarskih riffov. Ste te vključili zaradi posebnega vzdušja pesmi ali se je to zgodilo povsem naključno; stvari so v popularni glasbi že tako reciklirane, da je težko narediti nekaj povsem novega.
Inovativnost Demolition Group ne temelji na posameznih prispevkih, vendar v sintezi šsetih članov. Karkoli predelamo, karkoli se nam mota po glavi, vedno nam ljudje rečejo, aha, tole so Demolition Group. Identiteta skupine danes onstaja kot pojem, katerega se dobro zavedamo, je pa res, da ti podzavestni vplivi, ko pridejo očitno na plan, takrat želimo stvari izpostaviti do maksimuma, in tega poskusimo narediti neke vrste citata, za katerega ni nujno, da nam veliko pomeni. Na plošči se nahajajo citati ZZ Top, Grace Jones, Bijelo Dugme, Dead Kennedys, Motorhead, Pink Floyd in drugi, nekateri so sfaširani do nerazpoznavnosti, druge smo pustili skoraj v izvirni obliki. Kot bend, ki je v preteklosti počel že marsikaj, se z izvirnostjo ne obremenjujemo več, ker čutimo, da izlete v eksperimentalno galsbo počnemo cel čas. Imeli smo obdobja, ko smo brskali po tedaj novih teritorijih…

V rednem delu plošče so vse pesmi v slovenščini. Mar to pomeni, da ste se dokončno usmerili na domače tržišče?
S temi izleti v tujino smo bili precej okuženi z angleščino.. Že Deep True Love bi skoraj bila v popolnosti v slovenščini, a bolj naravna se nam je tedaj zdela angleščina. To psihološko bariero, da je rock'n'roll oziroma kar mi počenemo, logično vezan na angleščino, smo prebil z zavestjo, da je bendu, kakršen je sedaj - smo že v letih, tujino smo že izkusili, videli, da tam ni nič, kar bi nas zanimalo - ostal jezik, v katerem najlaže komuniciramo. Slovenščina nas še vedno precej zabava, ker smo imeli nekatere pesmi že narejene v angleščini, in če jih sedaj primerjam, angleščine zagotovo ne bi “tlačil” v ta material.

Kot izkušeni glasbenik bi lahko dal kakašen nasvet mlajšim skupinam, ki tarnajo, da ni kje igrat, da je težko objavit posnetke…
Omenil sem že, da se samo od glasbe, kakršno igramo, pri nas ne da živet. To je realno stanje. Je posledica nekega virusa, ki se je pri nas prijel v zadnjem desetletju. V tem času nobeden, od tako imenovanih, “malih” bendov, ni postal velik. Za razliko od sedemdesetih ali osemdesetih, ko so Buldožer, Pankrti, Lačni Franz in Videosex polnili dvorane. Vsi ti bendi niso imeli strašnega zaledja v jugoslovanskem prostoru, ta izgovor nekaterih domačih ekonomistov - da ni več Jugoslavije, da se je zmanjšalo tržišče - ne drži. Imam občutek, da v kapitalistični ekpanziji, tisti, ki so bili v začetku desetletja “veliki”, so se zavedali, da če želijo to ostati, morajo “malim” preprečiti preboj, po drugi strani pa tisti, ki so bili mali, oziroma elita alternativne scene, je v podporo svoji impotentnosti začela širiti vero v grehu komercializacije. Moje mnenje je, da ni lepše stvari na svetu, kot da lahko živiš od stavri, ki jo rad počneš. Pri vsakem, ki začne igrati, mora obstajati želja, da bo od tega lahko živet. Da mu ni potrebno delati v tovarni zato, da bo “popoldne” lahko objavil ploščo.Teza o grehu komercializacije ima za posledico banalno dejstvo; namesto mladih se v zadnjih desetih letih na terenu alternativne glasbe kotalimo stari bendi!. To grozljivo dejstvo ima za posledico, da imamo vse manj operativnih klubov, in ti klubi so namenjeni tistim, ki nimajo moćžnosti igrat na velikih odrih. In ker stari bendi še vedno igrajo v malih klubih, na ta način zapirajo pot resnično malim. Stvari se morajo spremeniti v sami alternativn sceni. Preboj v višji razred nujno sprošča prostor za tiste, ki prihajajo. Do takrat so vsi mali bendi obsojeni na životarjenje.

Kaj lahko naredijo sami bendi, ki začenjajo?
Najprej morajo ugotoviti, ali res radi počnejo to, kar počnejo. Z vsemi sredstvi se morajo borit za svojo glasbo, kot se mati koklja bori za svoja piščeta. Malomarnost, ki jo ljudje kažejo do svoje glasbe, se mi zdi izvirni greh. Kot, nekaj narediš in rečeš, saj tega nihče ne mara, in prodaš kitaro in kupiš rabljeno stoenko. To vse se dogaja pod patronatom lokalnih rock'n'roll središč. Menim, da vodje teh središč delajo mladim skupinam medvedjo uslugo.

Prej si naštel skupine, ki so uspele v osemdesetih letih. Vse druži dejstvo, da so pisala besedila v slovenščini. Tega pri mlajših skupinah skoraj ni.
Prvič, skupine so prepričane, da se doma itak ne da uspet, kar pomeni, ni pomembno, v katerem jeziku poješ. Drugič, obstaja iluzija, da je možen preboj v tujino, to dokazujejo MTV bendi, ki prihajajo iz Švedske, Južne Amerike in ne vem še od kod. Osebno sem prepričan v tisto, v kar so prepričani šefi tujih založb; če nisi sposoben doseči določenega uspeha na domačem terenu, potem ne boš tega sposoben niti v tujini. Torej, če nisi sposoben dobro okopat domačega vrta, te ne bo nihče spustil na svojo njivo.

Ob izzidu plošče verjetno sledi turneja. Nekateri slovenski bendi so imeli na področju nekdanje Jugoslavije kar številno občinstvo, pa me zanima, kako je s tem pri Demolition Group in kako se je položaj spremenil op odcepitvi?
V obdobju, ko objavimo ploščo, imamo samo v Sloveniji v povprečju 50 do 70 koncertov, kar je za nas povsem dovolj. Če temu dodamo še nastope v bližnjih državah, Avstriji, Italiji, Hrvaški, vse skupaj nanese od 100 do 130 koncertov. To je veliko.
Demolition Group nimamo uspešnic. Naša besedila niso nekaj, s čimer bi se potrošniki poistovetili. Naša podobo tudi; ne poznam nikogar, ki bi se zaljubil v našega pevca ali ki bi želel izgledati tako, kot on. Lahko postavim tezo; če bi se na našem mestu z bolj sprejemljivimi komadi našlo šest mladcev, ki bi svoje delo opravljali profesionalno, sem prepričan, da bi zanje našlo 100 do 150 koncertov, njihove plošče bi se prodajale v trikratni nakladi v primerjavi z našimi, seveda pod pogojem, da so za svojo glasbo pripravljeni narediti vse, kar je potrebno.

Kako boste izpeljal koncertno promocijo, glede na to, da sta ključna komada posneta z gosti. Težko verjamem, da bo Helena zraven na vsakem nastopu, pa tudi The Stroj s svojimi sodi…
Uradna promocija plošče bo v Ljubljani 21. in 22. Maja v KUDu France Prešeren. Nismo se še odločili, v kakšni podobi se bomo poajvili. Glavna ovira v KUDu je majhen oder, nam pa vzdušje majhnih prostorov bolj ustreza. Pojavili se bomo tudi na Novem Rocku, kjer bomo lahko do maksimuma izkoristili razsežnosti Križank. The Stroj bodo z nami ali v KUDu ali na Novem Rocku, Helena Blagne ne bo v KUDu, verjetno pa bo na Novem Rocku. Mogoče povabimo še ostale, ki so sodelovali na plošči, ne vemo pa še, v kakšni obliki. Mogoče Random Logic, morda pihalce, morda vključimo gledališčne točke… Drugje bomo nastopili sami.
(Muska)

Janez Golič
foto: Žiga Koritnik