DEMOLITION GROUP
Deep True Love
(SMGXXL, 1995)

Cerkljanska skupina zopet ruši (demolira) pravila glasbenega pojavljanja. Položaj preživetja na robu jim povsem ustreza in temu primerno ozvočujejo vizijo lastnega ustvarjanja. Plošča Deep True Love je "le" soundtrack za dve gledališki predstavi, vendar jo zlahka štejemo za redno izdajo Demolition Group. Povzema namreč vse glavne značilnosti njihovega sedanjega in tudi preteklega pojavljanja v celoto, ki jo krasijo še nenavadno skovana besedila v več različnih jezikih.
Demolition Group le po robovih iščejo navdih pri znanih glasbenih veličinah (Zorn, Frisell, Puccinni?) in ga preoblikujejo v svoj mnogokrat ciničen, a obenem spoštljiv glasbeni komentar. Pesem Nirvana seveda je lahko posvetilo Kurtu Cobainu, a hkrati posplošuje "problem" in predstavlja preprosto rešitev :"Fuck them all!". Sicer pa so to pesmi izgubljenih iluzij in iskanja ljubezni. Ceneno? Morda. A razlike so očitne. Ravno zaradi stalnih domislic, ki lomijo normalni tek stvari.
V glasbenem smislu plošča ne prinaša revolucije. Dovolj močan in drveč rock naslonjen na jazz-funk fraze z vmesnimi izleti, ki nikoli ne prestopijo prag dobrega okusa in preidejo v samozadovoljne ekshibicije. Glede na dolgoletno delovanje in zavidljivo tehnično raven izvedb bi se lahko zgodilo prav to. Obrobne pripombe bi lahko padle le na trdo angleško izgovorjavo in sintetični zvok, ki ne zadiha, a navsezadnje jim tudi to daje poseben in razpoznaven pečat. To, kar manjka veliki večini, ki brodi po naši podalpski glasbeni mlakuži.
(Tribuna)

Janez Golič