DEMOLITION GROUP
Neovangelij
(Dallas, 1998)
Tokrat gre zares. Demolition Group so triletni premor izkoristili za pripravo več kot odlično narejenega albuma, in to v več ozirih. Pesmi so vsaka zase polno zaokroženene, vse podrobnosti so našle svoje pravo mesto, torej je ostalo le malo prostora za nepredvidljive izlete. S tem so izostrili nož z dvema reziloma. Celo Goran Šalamon se je v nasprotju s svojo robato izgovorjavo vklopil v zanesljivo glasbeno podlago. Prav ta zanesljivost, že kar mehanična natančnost, z druge strani spodnaša njihovo nekdanjo eksplozivnost in radoživost. Še vedno blestijo v udarnem funk-rocku, a v celoti gledano je več počasnih balad, so celo remiksi, objavljeni kot skriti dodatek, in zbor tolkalcev na kovinske sode. Vmes se oglasi še zvezda domače estrade, s katero so Demolition Group tako presenetili lani na podelitvi Viktorjev.Vsekakor stojijo na svoji strani. Z Neovangelijem so presegli pričakovanja kogarkoli in se prvenstveno osredotočili na skladanje pesmi. Med njimi jih je nekaj, ki spadajo v sam vrh slovenske glasbene produkcije, pa naj si bo to rock, funk, avantgardizem ali celo nekaj kot slovenska popevka. Če ne drugega, vse povezuje petje Gorana Šalamuna, ki je v okviru lastnih glasovnih zmožnosti solidno opravil svoj del posla. Hvale vredno je dejstvo, da je tokrat vsa besedila napisal in odpel v slovenščini. In to dobra besedila. Gibljejo se med izkrivljeno ljubezenski liriko in družbeno kritično refleksijo, ki nikoli ne koketira s konkretnimi simboli, prevede jih kvečjemu v temne angele usode.
Tudi ostali pričajo, da so izoblikovane glasbene osebnosti, da revolucije sicer ni pričakovati, zato pa s svojim znanjem in izkušnjami izpeljejo marsikatero, še tako različno glasbeno idejo.
Neovangelij je zrelo delo prav takšnih glasbenikov, ki so prerasli “alternativne” ali “underground” okvire in bodo najširše (če niso že) zaznamovali slovensko glasbeno produkcijo tega leta.
(Muska)
Janez Golič
