Portret: BLACK DICE

Nemalokrat se je že izkazalo, da se je za iskanje smeri relativne inovativnosti in svežine potrebno vrniti v samo izhodišče. Kvartet Black Dice se je, ne le zaradi zavestnega rušenja vsakršne 'tradicije', temveč predvsem zaradi lastne nezmožnosti 'normalne' glasbene artikulacije oz. zaradi popolnega diletantstva. Takih in podobnih ne-glasbenih izhodišč poznamo kar nekaj (Throbbing Gristle in Einstürzende Neubauten sta morda najbolj vpijajoča primerka), a vsak se je moral premakniti iz nične točke, navkljub navideznemu nihilizmu in brezkompromisnosti oblikovati estetsko-vrednostni sistem, resda vsakič znova preoblikovan v skladu z lastnimi prepričanjih, a vendarle. Podobno velja za Black Dice; če bi trmasto vztrajali v izhodišču, izven lokalnega kroga šole za oblikovanje na Rhode Islandu, zanje ne bi slišali. Ponuditi so pač morali nekaj več in drugače kot 15 minutne koncertne salve hrupa, s tem da so posamezni izstrelki trajali le po 15 sekund. Ker zvočno nasilje ni bilo dovolj, da bi dejansko vznemirili občinstvo, so se nanj spravili še fizično. A to je že preteklost, s pomočjo katere lahko opišemo skokovit razvoj njihovega celostnega delovanja.
Člani Black Dice se leta 1997 torej srečajo na šoli za oblikovanje na Rhode Islandu. Za širšo uveljavitev so se skoraj morali preseliti v Brooklyn, istočasno pride še do spremembe v zasedbi in posledično premika v glasbeni usmeritvi – poslej imajo Black Dice v zasedbi kitarista, bobnarja in dva manipulatorja z analognimi efekti. Glasba postane kompleksnejša, kompozicije pa se daljšajo – od prejšnjih 15 sekund na 15 minut. Že samo dolžina skladb kliče po primerjavi s starim, t.i. progresivnim rockom iz prve polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in res, album Beaches And Canyons (DFA, 2002) na dvojnem vinilnem albumu drži le 5 zapisov. Dobršen del minutaže odpade na improvizacijo, na iskanje skupnega motiva, in ko ga brata Eric in Bjorn Copeland, Aaron Warren in Hisham Bharoocha najdejo, se šele poženejo v psihadelični drnec. Še pisci sredinske glasbene revije Rolling Stones ne ostajajo hladni, album postavijo na listo vročih 5 ob pripisu, da Black Dice zvenijo kot da bi DJ Shadow na novo zmiksal skladbo Roundbound simfo rockerjev Yes.
Ko tako Black Dice naenkrat postanejo rešitelji progresivnega rocka, ki se je izčrpal že nekje leta 1975, takoj negirajo napovedi z izdajo maksi singla Cone Toaster (neo-progresivno štafeto pa prevzamejo Japonci Ghost z letošnjim albumom Hypnotic Underworld, naj preveri vsak, ki nekaj da na zgodnje Gong, Pink Floyd, Incredible String Band…). V produkciji dvojice iz DFA je Tone Coaster nov namig, nakazuje smer post-punkovske plesnosti oz. (kar smo nekdaj imenovali) alter diska! Poudarjen bas boben koga celo spravi v gibanje, ko Black Dice začnejo še ogrevati nastope razigranih The Rapture, bi jim že pripisali namen skakanje na vagon retro-trenda. A za Black Dice so singli posebna entiteta, možnost izskoka z linearne razvojne črte. Gradivo se ne podvaja s tistim na albumih, in isto velja za letošnji izdaji.
Maksi singel Miles Of Smiles prinaša le dva zapisa v skupnem trajanju pol ure. Tokrat povsem opustijo konsistente dele, struktura postane povsem odprta, zapisi so prej kolaž abstraktnih tem kot zaključene skladbe. Vse večjo pozornost posvetijo skladanju zvoka oziroma manipulaciji tega. Ker uporabljajo tudi zunanje posnetke, torej take, ki jih niso proizvedli s svojimi instrumenti, se približajo eksperimentom znanim pod oznako konkretna glasba. Težišče njihovih raziskovanj se premakne iz sicer uravnotežene zasedbe kitara-bobni/manipulacija z zvokom v prid slednjim. Na drugo stran jih ne uspe premakniti niti producent Nicolas Vernhes, kriv za zvok bendov Oneida in Liars. Pri Black Dice postanejo pomembne igre magnetofonskih trakov – uspešno se izogibljejo semplerjem in klaviaturam nasploh - še glasovi postanejo povsem nerazumljivi, le dodatni izvor so podvržen manipulaciji.
Naslovna kompozicija Miles Of Smiles je pravzaprav mišljena kot glasbena spremljava japonski multimedijalni instalaciji istega naslova. Nasploh Black Dice trdijo, da njihova glasba nastaja pod vtisom vidnega motiva, in temu se poskušajo približati s skladanjem glasbenih vzorcev. Obenem se poskušajo z nastopi v neobičajnih prostorih. Enkrat so se dali zapreti v zastekljen cvetlični vrt, postavljen sredi galerijskega prostora. Tam obiskovalcem zagotovo niso bili nevarni.
Še bolj zaprt, globoko ponotranjen je album Creature Comforts (Fat Cat, 2004). Le da je zvok še čistejši, položaj vsakega instrumenta v prostoru in njegove vloge v določenem trenutke še bolj razvidni. Kompozicije so preudarnejše, malodane analitične, kar poudarja še naslovnica albuma – Black Dice so vsaj površno seznanjeni s teorijo fraktalov oziroma z matematičnimi opisi kaosa.
Tudi nova glasba Black Dice ne more brez ohlapnih pravil. Namreč, kakor po zakonitosti implodira v trenutku, ko naj bi izbruhnila v vrhuncu sprostitve. Stalno naraščanje zvočnega toka in izmikanje tik pred zdajci je naporna poslušalska izkušnja. Black Dice se pač ne dobrikajo, tu ni polovičarstva. Ali sprejmete njihova pravila igre, ali se za vas plošča izteče že po nekaj taktih. No, parih naključnih tonih.
Verjetno spet ne po naključju, se prav na sredini albuma diči koncertna kompozicija Live Loop. Repeticiji radi pustijo prosto pot, tako daleč, da se glasba razvija sama od sebe. Ustavi jo lahko le nasilni poseg, zmanjšanje jakosti (t.i. fade-out), sicer bi se odvijala proti neskončnosti. Zabeležen je pač le odlomek, zgolj ideja…
Tistim vztrajnejšim, in dovolj radovednim, da se pustijo voditi po labirintu zvočnih brkljarij, poleg čistega užitka same zvočnosti ostanejo vprašanja notranjih vzgibov izvajalca. Predvsem mislim tu na odnos med čustveno predanostjo in znanstvenim pristopom pri oblikovanju zvočnega gradiva. Black Dice pritiskajo na vzvode, ki vzbujajo med sabo skregana občutja. Kam se Black Dice bolj nagibajo, bo moral odkriti vsak poslušalec sam. Se bo lahko zgolj prepustil zvočnosti sami, ali bo prevladalo budno spremljanje tehničnih domislic?
S podobnimi vprašanji so se ubadali že eksperimentalni skladatelji iz sredine prejšnjega stoletja v nemških, francoskih in ameriških radijskih snemalnih studiih. Black Dice so se zaradi podobnega razmišljanja približali njihovim metodam. Torej naj za sklep zapišem: Black Dice gredo naprej v preteklost, ali s sonično parafrazo, 20. stoletje, dobrodošlo nazaj.
(Muska, julij 2004)

Janez Golič