BLACK DICE
Beaches And Canyons
(Fat Cat Records, 2003)
Naj generatorji hrupa spregovorijo sami, naj se izkažejo z govorico naključnih tonov, naj se vsaj navidezno izmaknejo nadzoru. Naj vsak najde svojo zgodbo v zvočnem metežu. Če bi ji pritaknili vizualno sestavino, bi to lahko bila sodobna verzija Nosferatuja, morda umišljeno srečanje s plemenom brez domicila, ali le povsem osebna tripanja na opustelih obalah in nemirni let nad prepadnimi kanjoni. Black Dice puščajo odprto pot interpretaciji in domišljiji, njihov analogni jamming je pomešan z neartikuliranimi glasovi, skozi katere le naslutimo nastavke prastarega psihodeličnega rocka in na drugi strani japonske zvočne kamikaze z Melt Banana in Boredoms na čelu.Brooklynski Black Dice so zavrgli vse predpostavke, kako naj bi rockovska skupina danes zvenela. Pisna poročila, ki opisujejo njihove začetke, govorijo o frontalnem napadu hrupa, skoncentriranega v 15 sekundne izsečke. Danes, nekaj let kasneje, se je ta neposreden udar razpotegnil v 15 minutne elegije hrupa. To ni razvodenela raztopina nekdanjega koncentrata, Black Dice po novem potrebujejo čas za razvoj kompozicij brez vnaprejšnjega ustroja.
Uvodoma se le poigravajo s srhljivo umirjenim, drhtečim šumenjem težko definiranih izvorov, ki preko novih nanosov koščkov hrupa kadarkoli lahko preraste v zvočni orkani največje jakosti. In ta melje brez znakov popuščanja, da jim na koncu ni ostalo drugega, kot da ga nasilno prekinejo s preprostim rezom traku.
Če se na prvencu Beaches And Canyons Black Dice prepuščajo odprtemu eksperimentu, jim metoda dela omogoča neslutene razvojne možnosti. Le da so si te možnosti odprli s povsem drugega konca kot mnoge druge zasedbe avandgardističnega rocka. Niso izšli iz redukcije, temveč iz zasičenja. Drugi so dodajali, Black Dice bodo le še odvzemali, prečiščevali, artikulirali. Slutim razburljivo nadaljevanje; idej oz. nastavkov je že na prvencu za kar nekaj albumov.
(Muska, maj 2003)
Janez Golič
