DIRTY THREE
Orto klub, Ljubljana
16.11. 2000

foto Janez Golič Trije avstralski posebneži so se še četrtič predstavili našemu občinstvu. Tokrat prvič takemu, ki je prišlo izključno zaradi njih. Peščica takih je bila morda pred leti prisotna na skupnem koncertu z Gallon Drunk, le nadstropje nižje je bil zastonjski koncert na noč čarovnic z večinoma 'praznujočimi' obiskovalci in tretjič so 'le' ogrevali nastop Majk v K4. Že zato je bilo tokrat ozračje drugačno, z večjo odzivnostjo vseh in Warren je sredi nastopa celo napovedal sklop pod naslovom 'občinstvo izbira, Dirty Three igrajo. In so res. Dirty Three so vajeni vseh možnih prostorov; velikih, elitnih koncertnih dvoran, zakajenih klubov in majhnih pubov, kjer jih večina niti ne vidi niti ne namenja posebne pozornosti. Z leti in po neskončnem številu odigranih koncertov, se skoraj ne morejo več slepiti, da je njihov nastop povsem spontan. Da se Warren z dušo in telesom zlije s svojo violino, da je kitarist Mick Turner povsem zamaknjen v igranje in da bobnar Jim White obvladuje vsak gib v skladu s trenutnimi vzgibi, oziroma da zmorejo vsakič priklicati prvinski užitek skupnega igranja. Torej, če je začetni žar začel ugašati, ga vsaj Warren nadomešča z vedno novimi zgodbami brez glave in repa, ki si jih sproti izmišljuje namesto napovedi skladb. Plete in napleta brez jasne vsebine, mestoma se mu utrne zabavna misel, večkrat konča brez sklepa. Komu mar? Ti dolgi nagovori zagotovo niso vprid stopnjevanju celotnega koncerta, to, stopnjevanje v vrhunec, trio združuje kar v vsaki skladbi posebej, ko najprej 'lovi', usklajuje drobce melodij in ritma, in ko se ujame, družno pelje skladbo do vrtinčastega vrhunca. Prednjači Warren, je vrhunski performer, ki se na odru povsem razda, poudarja glasbene bravure z gibi celega telesa, z mimiko, vzkliki… Če Dirty Three niso več tako spontani in divji, vse večjo pozornost posvečajo podrobnostim – spet Warren skozi dolge potege po strunah violine izvablja bogat zven, ga počasi varira, polni s čustveno vsebino po zaslugi blues in folk nastavkov v nasprotju z akademskim minimalizmom 'sorodno' zvenečih Tonyja Conrada, Johna Cala in drugih. Žal so se drobci bobnarskih veščin izgubili v zadušenem zvoku Orto kluba, da bi lahko polno zaužili tolkalske bravure Jima Whitea, in podobno velja za pretihega Micka Turnerja. Ne glede na občutek, da bi Dirty Three lahko iz svojih glasbil iztisnili več, so skupina, ki odstopa od milijona drugih rockovskih skupin, tudi tistih na obrobju. Tako po izvirni zasedbi kot zamislih in koncertni izvedbi. Upam, da se še vidimo. Čimprej.
(Muska)

Janez Golič