DIRTY THREE
Orto klub, Ljubljana
29.maj, 2007

foto: Matjaž Pirš
klikni za več Je sploh možno pisati o nastopu skupine, ki nas je obiskala že petič in pravzaprav ni ponudila nič novega, nobenega »presežka«? Repertoar Dirty Three se od zadnjih nastopov pri nas ni bistveno spremenil, le Warren Ellis se je prikazal z novo »Grinderman« brado, če to šteje v recenzijo koncerta. In pri Dirty Three ne nepomembno, nekdaj rutinske napovedi in dialogi s prisotnimi so postali spontana stvar trenutka.
Sicer pa, kaj naj bi pričakovali od glasbenikov, ki »običajni« razvoj ne le zavračajo, ampak o njem sploh ne razmišljajo. Igrajo, pa naj se bere še tako obrabljeno, le tisto, kar čutijo, neodvisno od pričakovanj in želja kogarkoli drugega kot njih samih. Kar ne pomeni, da ne potrebujejo poslušalcev, da so sami sebi zadostni. Ravno živi nastop pred poslušalci kaže, kako jim dober odziv prija in jih vzpodbuja.
Dirty Three v tem smislu ločujejo svoje pojavljanje na odru. Ko igrajo, so obrnjeni eden proti drugemu, torej violinist Warren Ellis večinoma s hrbtom proti poslušalcem. Takrat so polno predani svoji stvari, takrat se popolnoma izstrelijo v svoj svet. Tudi po dobrih desetih letih niso izgubili nič od svoje zgodnje spontanosti in predanosti. Pred rutino jih rešujejo premori, različna sodelovanja izven matične zasedbe. Ko se po letu ali dveh dobijo skupaj, se vzbudi tudi stara želja po skupnem muziciranju.
Če se tak, vase zaprt način prezentacije na odru še zdi ločen od poslušalstva, potem Warren z dialogi in monologi med skladbami razbline dvome. Istočasno z neskončnimi napovedmi vzpostavlja nekoliko drugačno dramaturgijo, kot smo je vajeni na rockovskih konecrtih. Seveda, če Dirty Three sploh štejemo za rock skupino. Vsaj po obliki bi kaj takega težko trdili. Že vsak od njih je razvil slog, ki ga v polju rockovske glasbe ni najti. Jim White igra le nepravilne ritme, Mick Turner preprosto ne zna prijeti pravega akorda in zaigrati blues fraze, pa naj bi ga Warren še tako nagovarjal. In potem je tu Warren Ellis, ki violino igra kot mandolino ali kot ljudsko glasbilo ali kot Jimi Hendrix. Zanj instrument predstavlja le sredstvo, pot do želenega rezultata, kaj in kako naj bi se igralo na violino ga ne zanima. Podobno velja za strukture skladb. No, običajno v začetku skladbe le lovijo skupno nit, le počasi razvijajo temo. Ko se ujamejo, običajno skladbo peljejo do vrhunca, do skrajne fizične zmožnosti. Ali pa ne. Ker spet, če bi bile skladbe grajene po formuli, bi to pomenilo konec spontanosti, konec Dirty Three kot jih poznamo. Tako so za sklepno skladbo večera, že v dodatku, odigrali uspavanko brez vrhunca oziroma kakršnegakoli stopnjevanja. Zaigrali so jo najtiše možno, in začuda je še klub Orto obmolknil. Too much.
(Muska, junij-julij 2007)

Janez Golič