Intervju: DIRTY THREE


"Dirty Three so prihodnost rock'n'rolla," je večkrat med svojim nastopom opozoril Nick Cave. Menda je jasno, da Nick ne bi sodeloval s komer koli, kaj šele javno izrekal takih preroških besed.
Avstralski trio Dirty Three je izven vsega. Njihova glasba je inštrumentalna in se tako še lažje izogiba konkretnim primerjavam. So pravi boemi, svetovni glasbeni popotniki brez doma in pravega cilja. Obenem so vedno pripravljeni na različna sodelovanja, najsi bodo to njihovi rockovski prijatelji ali folk glasbeniki s Krete. Predvsem violinist Warren Ellis je sodeloval že s praktično vsemi, ki kaj pomenijo na avstralski novorockovski sceni. Sedaj je pridruženi član The Bad Seeds, ostala dva, kitarist Mick Turner in bobnar Jim White pa občasno skočita na pomoč skupini Venom P. Stinger.
Dirty Three le počasi pletejo svoje težko definirane melodije. A ko se ujamejo, vžgejo, da je veselje. Zaenkrat so njihova glasbena prizadevnja zabeležena na treh ploščah, vendar skupina šele v živo pokaže vse, kar zna. Posebej Warren se kar spoji z inštrumentom, mimogrede postane sicer milozvočni glas violine prediren in močan. Jim je neverjetno hiter in natančen, le Mick stoji nekje ob strani in veže na videz razsute vzorce ostalih dveh umazancev.
Z Dirty Three sem se srečal mnogokrat. Najprej na Dunaju oktobra 1995, ko so ogrevali nastop skupini Stereolab, kasneje še v Ljubljani skupaj z Gallon Drunk, pa lani na Readingu in v Wiesenu ter na tistem nesrečnem nastopu v ljubljanskem Orto Baru leta 1996, ko so čarovnice zahtevale krvni davek. Vendar je neverjeten čut za odgovornost do občinstva pregnal vse uroke in Warren je kljub šivom na dlani desne roke pripeljal nastop do srečnega konca.
Pred vami je "best of" srečanj na verbalnih ravneh.

Najprej bi te rad povprašal po novejših aktivnostih skupine Dirty Three?
Po tem, ko smo igrali na Readingu, smo bili v San Franciscu. Na poti sem izgubil potni list, najljubšo majico, hlače in ves denar.
Kaj je bilo na majici?
Slika gole ženske, ki se gleda v zrcalu: vse skupaj spominja na ščurke. Poslikana je bila čez in čez in je bila res moja najljubša majica vseh časov. Izgubil sem ves denar in čakal sem na nov potni list, medtem sta ostala dva odšla v San Francisco na snemanje z Willom Oldhamom. Jaz sem prišel ravno pravi čas, da sem še navzoč na dveh pesmih. Potem smo odšli v Chicago in začeli šesttedensko turnejo po Ameriki in Kanadi. Nadaljevali smo po vzhodni obali, nato v Teksas, igrali smo dva tedna z Beckom po velikih dvoranah za dva tisoč petsto do štiri tisoč ljudi. Potem smo igrali sami, zgodilo se je, da smo imeli trinajst nastopov v dvanajstih dneh. Torej smo igrali vsak dan. Potem smo odšli v L.A. in nazaj v London ter Pariz, bili smo v Nemčiji, Švici in sedaj smo tu. V Evropi ostajamo še štiri tedne in zaključujemo turnejo v Londonu. Decembra gremo v Avstralijo, tam bomo do januarja, februarja in potem si poiščemo kraj, kjer bomo živeli.
Kako ste prišli v stik z Willom Oldhamom?
Will nam je poslal dopisnico, potem ko je slišal plošči Sad And Dangerous in Dirty Three. Napisal je, kako sta mu všeč. Mick ga je kasneje srečal v Londonu in Will mu je rekel, da ga zanima snemanje plošče z nami. Kasneje je slišal še Horse Stories in res mu je všeč.
So to njegove pesmi?
Ja. Njegov brat je igral bas kitaro, nekdo je igral klaviature, prišla je tudi pevka in odpela nekaj pesmi.
Bo to album?
Odvisno, koliko bo želel objaviti. Posnetkov je dovolj za album. Januarja pride za nami v Avstralijo na skupno turnejo.
Kdo bo izdal te posnetke?
Verjetno Drag City v Ameriki in Domino v Angliji.
Lahko razkriješ glasbene začetke?
Ko sem bil star približno deset let, tega je sedaj dvajset let, sem se rad igral na smetišču, torej tam, kjer ljudje odlagajo odpadke, in našel sem klaviaturo. Nekaj sem se naučil igrati sam, nekaj me je naučil učitelj, ki mi je dal nekaj lekcij. Nekega dne pa me je nekdo pritegnil k igranju violine. Ptravzaprav so drugi pobrali vsa dekleta okoli in meni je ostala le violina. Nekaj časa sem igral v cerkvi, ob maševanjih, zatem sem se v glasbeni šoli učil klasične violine. Potem sem prenehal igrati, odšel sem v Evropo, bil sem na Škotskem, na Irskem, na Madžarskem, tam sem igral košarko na ulicah, kar nekaj let se nisem ukvarjal z glasbo, potem pa sem se lotil električne violine. To je bilo pred tremi leti, ko so nastali Dirty Three. V inštrument sem vtikal vse mogoče magnete, poskušal, kako to zveni.
Kakor vem, si že pred tem igral v nekaterih avstralskih skupinah. Lahko razkriješ kakšno ime, je kaj od tega posneto?
Ja, igral sem v skupini Kima Salmona S.T.M., skupaj smo posneli album, igral sem z Davidom McCombom iz Triffids za njegov solo album, igral sem v bendu Blackeyed Susans, prav tako z Davidom McCombom, potem v Body Electric, snemal sem z Nickom Caveom, Robertom Forsterjem iz Go-Betweens, z Mickom Harveyem na novem albumu, z Anito Lane... Kaj še? Igral sem na mnogih ploščah, v skupini Kim Salmon And The Surrealists, imel sem srečo in bil sem na pravem mestu, da sem bil ob Texu Perkinsu iz Beast Of Bourbon, ko je sodeloval s skupino Tex Don and Charlie, in na novi plošči The Cruel Sea, ki bo izšla prav v kratkem.
Kaj lahko rečeš o vplivih?
Mislim, da so vplivi vse naokoli, ne samo glasba, ampak vse, kar delaš v življenju, vse so vplivi. Glasba, ki jo ustvarjamo mi, odraža preproste stvari, ki se nam dogajajo. Te se potem kažejo skozi glasbo. To so stvari, ki so izven našega dojemanja, stvari, kot depresija, razočaranje, ko se razideš z ljubljeno osebo, in podobno. Vse, kar se odraža v glasbi, so enostavne stvari, so poskusi, da bi ušli sistemu. Vplivi so torej male stvari, ki se nam dogajajo v življenju. Tudi glasba drugih ljudi zagotovo kako vpliva, tako ali drugače, ali jo imaš rad ali ne. Nekako se te dotakne. Ne morem pa pokazat na kakšno ime, kot na vpliv.
Kaj pa, ko si začel igrati violino?
Ko sem začel, pravzaprav nisem maral violine v rock glasbi, nisem maral, kako je uporabljena. Niti nisem želel igrati violine, vse do Dirty Three, pred treh let, ko smo nastali. Trudil sem se, da bi violina zvenela čim manj kot violina, peljal sem jo skozi vsemogoče efekte, delal čim večji hrup in take stvari. Šele čez nekaj časa sem vzljubil pravi zvok violine. Edina violina v glasbi, ki sem jo imel rad, je bil John Cale iz The Velvet Underground, rad imam ta zvok viole, ta je bil edini, ki mi je bil res všeč.
Kaj pa Jean Luc Ponty?
Nimam prav rad njegovih stvari, pravzaprav ne vem, nisem ga veliko poslušal. A kar sem slišal, mi ni bilo všeč.
Kakšen je tvoj odnos do violine? Je precej drugačen kot pri večini ostalih glasbenikov. Včasih se zdi, kot da bi jo rad...
Razlomil na koščke?
Ja. Ali je to prav posebna violina ali je lahko katera koli?
Nazadnje, ko sem bil tu, sem imel zelo posebno violino. Kasneje jo je nekdo zlomil. Ne vem, kako se je zgodilo, ni me bilo zraven, verjetno je sedel ali padel nanjo. Ko sem prvič zlomil violino, česar sicer ne počnem prav pogosto, sem bil res razočaran. Zelo rad imam violino, in če ravnam grdo z njo, še ne pomeni, da je ne spoštujem. S stvarmi lahko ravnaš grdo na ljubezniv način.
foto: Matjaž Pirš Ali kupuješ violino v običajnih trgovinah in kako jo izbereš?
Zadnjo violino sem kupil zato, ker je imela na zadnji strani lepo nalepko z orlom. Nisem je niti poslušal. Prihaja iz leta 1850 ali nekaj takega. Videl sem jo povsem v kosih, a zaradi nalepke sem želel prav to. Prodajalec jo je popravil in sem jo kupil. Prvo violino sem dobil pri enajstih letih. Moj oče jo je kupil od nekega starejšega moža v Melbournu.
Igraš tudi harmoniko. Kaj imaš raje?
Ne vem... Morda se zdi, da imam raje violino, ker jo pogosteje igram. A rad imam tudi harmoniko, ki je odličen inštrument. Je prav tako zelo človeški inštrument in zveni kot dude. Lahko ustvariš zanimive zvoke, a jo zelo redko igram. Ne morem reči, kaj imam raje. Rad imam tudi klavir, orgle in podobno.
Nekatere vaše skladbe spomnijo na glasbo, ki prihaja iz vzhodnega dela Evrope, z Balkana, Srbije, Sredozemlja... Ste poslušali to vrsto glasbe?
Ja, to smo poslušali. Vsi poslušamo zelo različne stvari, ne samo rockovske glasbe, ampak tudi jazz, klasiko, in vse to vpliva na nas. Rad imam bolgarsko glasbo, Irce, vse to se odraža v naši glasbi. Rad imam različne ritme, Jim, naš bobnar, prav tako posluša različne stvari, ne le čistega rocka.
Kako si prišel v stik z Nickom Caveom?
Srečala sva se pred nekaj leti, ko je v Avstraliji snemal ploščo Let Love In. Takrat me je povabil k sodelovanju, zatem sva se srečala lani, spremljali smo ga po Avstraliji. Povabil me je tudi k sodelovanju pri novi plošči, Murder Ballads, ki naj bi izšla prav kmalu, februarja. Bil je na nekaj naših koncertih, res smo mu bili všeč in od takrat smo stalno v stikih. Povabil nas je na skupno turnejo po Grčiji in Izraelu z Bad Seeds, skupaj smo delali glasbo za film, to je bilo v Londonu. On je igral klavir...
Delo za soundtrack je precej drugačno od tistega, kar sicer počnete?
Misliš Cave ali Dirty Three?
Oboji.
Ja, bilo je drugače. To smo bili Dirty Three in Nick Cave kot ena skupina. Pripravili smo nekaj naših pesmi, torej pesmi Dirty Three, Nick je igral klavir, česar ponavadi ne počne, če nastopa v živo. Pel je le eno pesem, v drugih je le igral klavir, torej je bilo zanj nekaj novega. Zelo je užival in to je bila zanj dobra izkušnja. Ni posneto, nastopili smo le v živo.
Ste še ponovili ta nastop?
Ne, igrali smo le enkrat. Ampak za prihodnje leto sva z Caveom vabljena, da narediva glasbo za predstavo Michaela Ondjatjeeja z naslovom Billy The Kid. On je kanadski pisatelj. Gre za roman, prirejen za gledališko predstavo, ki bo na sporedu na Dunaju. Midva z Nickom naj bi prispevala glasbo, Dirty Three naj bi cel mesec igrali v predstavi. A še vedno se pogovarjamo s producenti glede izpeljave cele zadeve.
Bral sem, da si imel z Nickom Caveom poleti skupni nastop v Londonu? Ti si igral violino, on je bral...
Ah, ja. On je bral pesmi v Royal Albert Hall. Jaz sem pravzaprav igral klaviaturo, naredila sva verzijo pesmi Dead Joe, on je le bral, jaz sem zraven škripal. Predstavila sva še The Mercy Seat in potem sva s Kylie Minogue na podoben način predstavila I Should Be Lucky; ona je brala, jaz sem igral. Z Nickom Caveom sva predstavila še eno novo pesem, Black Hair. Bo na njegovem novem albumu, ki ga je posnel ravno pred našim nastopom na Readingu.
Kako zvenijo posnetki?
Menim, da so fantastični. Album bo precej drugačen od vsega, kar je že naredil. Glasba je bolj umirjena in zelo lepa. Vse pesmi so preprosto fantastične in menim, da je to njegova najboljša plošča.
Spet?
Ja, spet.
Si prisoten tudi na drugih pesmih na albumu?
Igral sem na šestih ali sedmih posnetkih. Z The Bad Seeds sem igral tudi na poletnih festivalih.
In kako si se srečal z Mickom Harveyjem? Na eni pesmi na njegovem solo albumu igraš violino.
Micka poznam že nekaj let; je zelo prijazen in fino je delati z njim. V enem dnevu smo posneli vse, kar smo načrtovali.
Kolikor vem, ste se preselili iz Avstralije v London?
To je zato, ker smo želeli biti v Evropi. Lani smo skoraj celo leto preživeli v Ameriki. Želeli smo ostati nekje, od koder bi lahko čim več igrali po Evropi. London je v tem primeru najboljše mesto za nas. Tam je naš menedžer, založba, agencija, in vse te stvari je laže organizirati v Londonu. Tam lahko počnem različne stvari, recimo, tiste z Nickom Caveom in The Bad Seeds. Je pač najprimernejše mesto za to.
Kakšna je razlika v odzivih občinstva v Ameriki, Angliji ali Evropi?
Pravzaprav ne vem. So določene razlike, a tokrat je bila že sama turneja precej drugačna. Ljudje, ki so nas prišli pogledat tokrat, so nas videli že prej, medtem ko nas na prvi turneji ni nihče poznal. Ljudje so bili v splošnem dokaj presenečeni. Tokrat je bila ameriška turneja dokaj uspešna. Večinoma smo imeli dober obisk, dober je tudi odziv na ploščo, in tudi tokratna evropska turneja poteka zelo dobro. Ljudje nas poznajo in pridejo pogledat. Presenečeni smo nad festivali. Imeli smo fantastične odzive. Na Nizozemskem smo imeli na voljo le petnajst minut, nato smo bili deležni petnajst minutnega aplavza, tehniki so nam že izklopili inštrumente, a smo vseeno prišli nazaj, se priključili in igrali vsega skupaj sto minut. Bili smo zadnji nastopajoči pod šotorom in občinstvo je bila naravnost fantastično. Ja, festivali so bili večinoma odlični.
Ste bili v Grčiji?
Ne, letos nam to ni uspelo.
Sprašujem, ker ste na plošči objavili grško narodno...
Ja, lani smo jo igrali tam in ves prostor je kar eksplodiral. Najbolj prisrčno sporočilo, kar sem jih kdaj sprejel, sem dobil predvčerajšnjim. Poslala mi ga je Aletta, ki originalno poje to pesem. Moje dekle, ki je takrat živelo v Grčiji, mi je poslala kaseto in ta pesem mi je bila res všeč, in zato sem se odločil, da jo posnamemo. Torej, poslal sem CD Aletti in odgovorila je s faksom, da ji je res všeč. Jaz sem odgovoril nazaj, da bi rad posnel verzijo z njo in strinjala se je s predlogom. Torej bomo verjetno posneli verzijo z njo, ali morda še kaj drugega. Singel bomo izdali samo v Grčiji. Imamo tudi prijatelja Georgea Zoulurosa, ki igra lutnjo, njegov oče igra liro, in oba sta izredna folk glasbenika s Krete. Tudi z njima bi radi kaj naredili skupaj, morda izdali singel.
Kakšna je scena v Avstraliji?
Zelo dobra. Ogromno je skupin in scena je zelo zdrava. Obstaja res veliko različnih bendov. Zdi se, kot da vsi mislijo, da v Avstraliji obstajajo le bluesovski in rockovski bendi. To je le deloma res, saj se dogaja še mnogo drugih stvari. Veliko je klubov z živo glasbo in to je res dobro. Scena je zdrava, ker vsi igrajo z drugimi glasbeniki in to je dobro za glasbo. Vsi bi radi delili glasbo na zvrsti, to je to, tisto je tisto in tako naprej. Ampak jaz menim, da je glasba le glasba, nekatere stvari imaš rad, drugih ne, in pomembno je, da ljudje ustvarjajo glasbo, še posebej v Melbournu. To ni značilni zvok, so različne stvari, ki prihajajo od različnih ljudi.
Lahko poveš kakšna imena, da jih odkrijemo?
Dober bend so Powder Monkeys, potem Host, oboji so dokaj hard rocking, potem skupina iz Melbourna, ki jo imam rad, so Corrupt Truth, a niso še ničesar posneli, delajo pa zanimivo glasbo, Broken Glass Gringos so dobri, Kim Salmon je še vedno na sceni, Tex iz Cruel Sea, ogromno je dobrih stvari in mnogo ljudi se vrača v Avstralijo, recimo Robert Forster, Rowland S. Howard, tudi drugi se vračajo v Avstralijo igrat in prijetno je srečati te ljudi tam čez.
Kaj trenutno počne Rowland S. Howard?
V začetku leta sem bil v Avstraliji in vem, da snema nov album s skupino These Immortal Souls. Poskuša ga objaviti, a to je vse, kar vem.
Imaš še stike s tamkajšnjimi glasbeniki?
Roberta Forsterja sem srečal v Londonu, in v Kolnu sem videl med našim občinstvom dekle, ki je nosilo našo majico in na njej napis "Dear Warren - Robert Forster". Ja, podpisal je našo majico. To je bilo res ljubko. Robert je odličen. Večkrat sem govoril s Texom po telefonu, v začetku leta smo z njim posneli ploščo, objavil jo je pred nekaj meseci. Jim je govoril s Kimom Salmonom, ko je bil v New Yorku med svojo turnejo. Sedaj naj bi šel v Memphis in snemal ploščo z Jimom Dickinsonom, ki je produciral plošče Alexa Chiltona.
Torej niste izgubili stika.
Ne, a jih je težko obdržati, ker smo stalno na poti. Časovna razlika je tolikšna, da je težko najti pravi čas za pogovor po telefonu. A ko pridemo nazaj v Avstralijo, bo res prijetno videti vse te ljudi.
Slišal sem, da ste v Avstraliji precej popularni.
Pravzaprav ne vem. Ko smo se prvič vrnili, smo bili res presenečeni nad obiskom. V Sydneyu smo razprodali dvorano, igrali smo na tudi prireditvi Big Day Out, in lahko smo ugotovili, da se nas ljudje še spomnijo in da jih zanima, kaj smo počeli v tujini. Res me zanima, kako bo, ko se zopet vrnemo. Prej smo razprodali dvorane za tristo, štiristo ljudi, tudi če smo igrali kot glavni nastopajoči.
Imate že kakšne ideje, kaj boste počeli v prihodnje? Kako naj bi zvenela naslednja plošča?
Za naslednjo ploščo imamo že pripravljene nove pesmi. A vedno nam zmanjka časa, da bi jih posneli. Pesmi za tretji album (Horse Stories) smo imeli pripravljene že lansko leto, a smo jih uspeli posneti šele marca in aprila letos. Podobno je z novimi stvarmi. Prihodnje leto bomo manj nastopali in raje počeli različne stvari. Zanimiva bo ta predstava na Dunaju, menim, da bo to res nekaj drugačnega.
Ali boste ostali pri teh osnovnih inštrumentih, bobnih, kitari in violini, ali boste poskušali še s čim drugim?
Mogoče bomo vključili še kaj, a ostali bomo le trije.
Mnogi že mislijo, da boste po treh ploščah težko pokazali res kaj novega.
Prvi trije albumi so med seboj razlikujejo. Že prva dva se razlikujeta in tretji, Horse Stories, je zopet drugačen. Menim, da se je naše pisanje pesmi precej spremenilo. Vendar nihče ne more predvideti, kako se bomo spremenili. Lahko le moliš, da tvoja ustvarjalnost ne bo presahnila.
Torej nadaljnja usmeritev ni stvar zavestne odločitve?
Ko pride dan, ko se bomo zavedli, da delamo sranje, bomo prenehali. Odprl bom pralnico, tako s pralnimi stroji, notri postavil igralne aparate in pil čaj. A nihče ne more zares predvideti. V začetku si nisem niti mislil, da bomo kdaj izdali ploščo. To, da sem tukaj v Ljubljani, je velika stvar. Nikoli nismo imeli velikih načrtov, no, morali smo jih imeti vsaj toliko, da smo odšli iz Avstralije, a vedno smo igrali zato, ker radi igramo. Ko ne bomo čutili več veselja do tega, bomo prenehali. Trenutno počnemo nekaj, kar se nam zdi v redu.
Ali razmišljate, da bi v skupino vzeli pevca?
Nikoli.
Je to vaša zavestna odločitev?
Še začeli smo bolj po naključju. Moj prijatelj je v Avstraliji kupil hotel z barom in želel je skupino, ki bi igrala glasbo za ozadje. Poznala sva se že leta in povabil me je, da bi tam igral. Nekaj sem že poskušal z Jimom, on je poznal Micka, in skupaj smo se dobili za eno uro le dan pred napovedanim koncertom. Pripravili smo pet pesmi kar v moji kuhinji in naslednji dan nastopili s tremi deli programa. Nekatere skladbe so trajale po štirideset minut, ker smo ostali brez skladb; vse skupaj je bilo le glasbeno ozadje in mi smo kar igrali, brez ozvočenja. Mislim, da je naša glasba dovolj lirična, smo dovolj odprti, čeprav prevladuje mnenje, da je glas najpomembnejša stvar. Ko je plošča posneta, je na udaru vedno pevec. Če ti ni všeč, kako poje, ali če ti ni všeč tisto, o čemer poje, potem bo vse narobe. Ne, nikoli nismo razmišljali, da bi vzeli pevca, in menim, da bo še naprej tako. Občasno sodelujemo s kakšnim pevcem, mogoče bomo kaj posneli z drugimi ljudmi, a nimamo načrtov, da bi vzeli stalnega pevca.
Obstaja še kdo, s katerim bi radi sodelovali? Imaš koga v mislih, ki bi se lahko vklopil v vašo glasbo?
Res bi se težko koga spomnil. Zares smo veseli, da smo že sodelovali s toliko odličnimi glasbeniki, z Nickom Caveom, Willom Oldhamom...
Letos ste bili na skupni turneji z Gallon Drunk, vendar niste ničesar posneli?
Ne, ničesar nismo naredili skupaj. Pogovarjali smo se o tem, a nikakor nismo prišli do izvedbe. Bili smo tudi precej zasedeni. Letos smo bili prosti vsega skupaj en mesec. In ko si na počitnicah, takrat včasih najraje ne bi počel ničesar. Zagotovo so še ljudje, s katerimi bi sodelovali, pa se jih sedajle ne morem spomniti, a raje imamo, da nam drugi ponudijo sodelovanje. To pomeni, da cenijo to, kar počnemo. Ko pripravljamo sodelovanje, mora to delovati samo po sebi. Če je sodelovanje ponarejeno, sploh ne deluje.
Glede na to, da potujete po svetu, ste zagotovo videli zanimive nove skupine?
Ja, videl sem jih kar nekaj. Obstaja zelo dobra skupina Blond Red Head iz New Yorka, potem imaš v San Franciscu skupino lowercase, to je pravzaprav duo, le kitara in bobni, z njima smo igrali v Los Angeles in sta res odlična. Zelo rad imam Freakwater iz Chicaga, to je country & western skupina. Koga sem še videl? Aha, videl sem fantastično skupino v Belgiji, ne morem se spomniti imena, mislim da so Belgijci.
Evil Superstars?
Nisem prepričan. Imajo klarinet, čelo, violino...
Anarhistic... in nekaj po francosko.
Ja, ja, to so oni. Odlični so in igrali so kot naša predskupina. Beck je odličen, njegov novi album je super.
Res? Čeprav je tako različen od tega, kar počnete vi?
Ja, seveda, rad imam različne stvari. To je res zelo dobra plošča. Koga sem še videl v živo? Aha, ženska z imenom Cat Power, je iz New Yorka, pomaga ji Steve Shelley iz Sonic Youth. Ima skupino z imenom Cat Power. To si velja zapomniti.
Na ovitku plošče Horse Stories je zahvala Sonic Youth?
Zato, ker so nam na lanskoletni turenji resnično pomagali. Vzeli so nas na Lollapaloozo, z njimi smo bili nekaj časa na samostojni turneji, Thurston Moore je en večer celo prodajal naše majice. Res so nam pomagali, prav tako Pavement. Takrat smo šli v Ameriko brez menedžerja, bili smo brez denarja, ploščo nam je tam objavila le majhna založba Poon Village. Lastnica Christine Nansen je bila res ljubezniva, da nam je organizirala prvo turnejo. Vsi ti ljudje so nam pomagali, ko smo prišli tja, kajti Amerika je res zelo težaven prostor. Mnoge skupine, ki smo jih srečali, se nikoli niso premaknile iz mesta, kjer živijo. In res je bilo pogumno, da smo odšli tja in do sedaj smo imeli že štiri turneje. Lani smo dobesedno stradali na poti, zaslužili smo borih pet dolarjev na večer.
Warren, hvala za pogovor in upam, da se kmalu zopet srečamo v Ljubljani.
Tudi jaz upam, da se vidimo.
Igor obljublja, da Nick Cave pride nekje v juniju, torej morda takrat.
Ja, z njim grem na turnejo, torej se verjetno vidimo ob tisti priliki.
(predvajano na RŠ, objavljeno v Glasbeni Mladini)

MP3 odlomek/excerpt (41", 281Kb)

Janez Golič