DIRTY THREE
She Has No Strings Apollo
(Bella Union, 2003)

Warren Ellis mi je že pred leti zaupal, da se boji izgube navdiha. Ker nikoli ne veš, kdaj bo in kdaj ga ne bo. To ni nekaj, česar bi se priučil, kar bi priklical po vnaprej znani metodi… No, po sili razmer njegovi Dirty Three vzdržujejo vsaj željo po skupnem igranju tako, da se po novem dobijo skupaj le za snemanje in občasne turneje. Kajti, avstralska 'umazana trojka' se je raztepla na vse konce sveta, vsak na svojem tudi dovolj uspešno deluje, pa vendarle se zdi, da vsi skupaj šele iztisnejo iz sebe največ.
Deset let skupnih potepanj pač pusti posledice. Če bi bilo to deset let stalnih naprezanj, bi verjetno izgoreli, tako se zberejo le takrat, ko dopuščajo možnosti in ko se v vsakem prebudi želja po vnovičnem skupnem igranju.
Album She Has No Strings Apollo ne ponuja nič revolucionarno novega, nič takega, na kar bi se lahko obesili in zapisali, da so tokrat Dirty Three storili pomemben korak v tej in tej smeri. Pomembno je predvsem, da niso izgubili nič svoje spontanosti, in da so še vedno predvidljivo nepredvidljivi. Predvsem, ko lagodno muziciranje sprevržejo v nebrzdan drnec, ko si vsak od njih da duška, izpreže v njim značilnem razhajanje in zbliževanju. Prav ta dinamika je tokrat očitnejša kot na nekaj zadnjih ploščah, prehodi so ostrejši, Dirty Three tokrat poslušalca ne pustijo v stanju prijetnih sanjarij, ampak ga naenkrat stresejo, prebudijo v vrtincu strasti. Tokrat Warrenova violina zaškripa na robu feedbacka, Jim White z neverjetno lahkoto obleti ves komplet bobnov, še običajno zamaknjeni Mick Turner se zdrami, enakovredno vstopi v krčevit spopad za košček svojega hrupa.
Po vseh teh letih bi bilo že pričakovati, da bodo njihove kompozicije postale krajše, konciznejše, celo melodične, ujete v okvir treh, štirih minut. Bojazen je odveč, to bi bil le del njihovega sveta, na vsakem albumu zabeležen le z eno ali dvema skladbama. Na She Has No Strings Apollo je taka le Long Way To Go With No Punch, ko Warren presedla na klavir in Mick na bas kitaro, in takrat zvenijo nevarno blizu instrumentalni izvedbi The Bad Seeds. No, le za nekaj minut, že naslednja kompozicija jih vrne nazaj v njihov razpoznavni svet.
Običajno bi vztrajanje na istih pozicijah ocenili kot nazadovanje. V primeru Dirty Three bi vsakršna oplajanja s sodobnostjo prinesla le skrunitev nečesa, kar je trio tako inovativno, a povsem spontano zakoličil že pred desetimi leti. Upal bi si zapisati, da tudi naslednja desetletka ne bo prinesla bistvenih sprememb, 'kvečjemu' še nekaj izvrstnih plošč.
(Rock Obrobje)

Janez Golič