DISRUPTIVE DIVAS
Feminism, Identity & Popular Music
Lori Burns in Mélisse Lafrance
(Routledge, New York, 2002)

V knjigi Disruptive divas, s podnaslovom feminizem, identiteta in popularna glasba, sta si na primerih pesmi štirih glasbenic, ki so vplivale in navdihovale sodobno popularno glasbo, polje raziskovalnega dela razdelili Lori Burns in Mélisse Lafrance. Tori Amos, Courtney Love, Me'Shell Ndegéocello in P.J. Harvey so po njunem mnenju premaknile meje »sprejemljivega« ženskega glasbeništva tako na sociokulturnem kot na glasbenem področju in so pomembni objekti raziskave. Izbrana je bila skupina umetnic, ki s svojim ustvarjalnim delom ultimativno ruši dominantne diskurze o spolu, spolnosti, rasi in veri. Da bi avtorici lažje razumeli ekspresivno moč njihove glasbe, je bilo potrebno kombinirati različne disciplinarne perspektive. V knjigi je posebej poudarjena interpretacija izbranih popularnih pesmi glede na njihov razdiralen pomen in moč.
Ne samo naslov, tudi knjiga je v bistvu prebojna, in sicer glede na objekt in način raziskave. Medtem, ko glasbenice »motijo« in destabilizirajo dominantne diskurze, oblike in vrednote v družbi in glasbi, sta tudi avtorici skozi nekonvencionalne teoretične prisvojitve na nek način razbili metode raziskovanja. Kombinacija sociokulturoloških in muzikoloških perspektiv, gre za dva popolnoma različna pristopa k analizi popularne glasbe, terja vprašanja razlagalne strategije. Toda kako lahko dva študenta, ki raziskujeta po ločenih teoretskih modelih in konceptih, izsledke združita v povsem koherentno in argumentirano analizo?
Dilemo sta avtorici rešili z uporabo dveh metodoloških taktik. Knjiga nikakor ni mišljena kot pregled ženskega delovanja v popularni glasbi. Disruptive divas je teoretično, metodološko in analitično prizemljena študija, poskus, da se producira »bližnja branja« izbranih pesmi. Izbrane umetnice predstavljajo različnost glasbenih stilov in žanrov iz časovnega obdobja devetdesetih let prejšnjega stoletja. Urednici sta preprosto želeli ujeti duh devetdesetih in zbornik naj bi deloval kot posnetek tega obdobja. V študiji je močno izražena želja, da bi se izpostavljena glasbena dela bralo zaradi njihovega razdiralnega, subverzivnega in kontrakulturnega potenciala. V veliki meri predstavlja knjiga tudi poskus, da se s kombiniranjem kulturoloških in muzikoloških perspektiv končno načne tudi konvencionalni pristop akademskih disciplin. Večina muzikološke teorije si namreč ne prizadeva poimenovati temeljna vprašanja, njihova analiza v večini primerov pod drobnogledom le idealizira glasbeno delo. In čeprav so, po eni strani analize, osredotočene na tekstualni, sistematični in semiotični problematiki zapostavljene s strani konvencionalnih muzikologov, je res, da tudi kulturne analize zanemarjajo enkratne mehanizme, na osnovi katerih je glasba narejena za nek pomen. To z drugimi besedami pomeni, da obravnavajo popularno glasbo kot kateri koli drug popularni kulturni artefakt. Tendenca je več kot evidentna v načinu »sestave analize« v večini nemuzikoloških študij popularne glasbe. Ta poseben metodološki pristop, sposojen iz disciplin kot sta sociologija in psihologija, se primarno osredotoča na lirično komponento popularno glasbenega dela. V opustitvi bodisi besedila ali glasbe, se zdita en ali drug pristop popolnoma neprimerna za študij popularno glasbenih oblik. Če bi hoteli v resnici producirati obsežno mnenje popularno glasbenih artefaktov, bi moral biti teoretik občutljiv tako za tekstualne kot za glasbene sestavine glasbenega dela. Ta presežek smo dobili v knjigi Disruptive Divas.
Študij popularne glasbe je znotraj obširnega polja muzikologije in glasbene teorije šele v zametkih razvoja. Skozi dela Richarda Middletona in Allana Moora v Veliki Britaniji, ter Roberta Walserja, Susan McClary in Johna Covacha v ZDA, se je sicer popularna glasba začela uveljavljati kot repertoar, ki naj bo znotraj akademije spoštovan in študiran. Toda KAKO naj sploh raziskuje ta nova akademska disciplina? Teoretiki kulture pišejo že več kot dve desetletji o socialnem pomenu popularne godbe (npr. Frith 1981, Grossberg 1992, Kaplan 1983). Kaj pa muzikološki pristop k tematiki popularne glasbe?
Knjiga Disruptive divas je izreden študijski dokument, ki vznemirja s svojo analitično dognanostjo, jasnim metodološkim pristopom, ljubeznijo do izbrane študijske teme raziskovanja, svežino, inovativnim pristopom, inteligentnim in bistrim zoperstavljanjem že dognanim ugotovitvam na področju popularne kulture. V razmislek ponuja nova dognanja, vrednotenja in nove kriteriji pri ocenjevanju popularnih pesmi. Kritika avtoric leti predvsem na »ozkost« sociokulturnega raziskovanja, ki v polje raziskovanja ne spušča dovolj muzikoloških prijemov. Lori Burns in Mélisse Lafrance nam na primeru pesmi štirih izbranih glasbenic konkretno dokazujeta, da se da tudi popularne pesmi razgraditi tako sociokulturno, literarno in muzikološko, in to povsem enakovredno. Naravnost facinanten je vzorec, po katerem sta avtorici vzeli v precep album P.J. Harvey Is this desire? Navdihujoče, smelo in pogumno od besede do tona, glasu, končne produkcije.
V razmislek tudi vsem recenzentom popularne godbe tudi pri nas, predvsem v smislu, da se v ocenjevanje glasbenega dela vnese veliko več duha, domišljije in ljubezni, raziskovalne žilice, literarnih in socioloških prvin in ne nazadnje, ker gre za glasbeno delo, obvezno tudi muzikološke komponete.
(Muska, januar 2004)

Varja Velikonja