DISTORZIJA
Dušan Dim
(Cankarjeva založba, Ljubljana 2005, str.3l7)
Roman Distorzija, prvenec Dušana Dima (1972), je izšel v zbirki »najst« Cankarjeve založbe. Tematsko pestra knjižna zbirka pod uredniško taktirko Zdravka Duše vpeljuje v slovenski prostor predvsem vsebine prepletene s popularno kulturo, mladinskimi subkulturami in tudi širše. Ime zbirke sicer nagovarja najstniško populacijo, dasiravno so objavljeni romani (prevodi in domača beletristika) priporočljivo branje tudi za nekoliko starejšo populacijo, če o delitvi literature na tak način sploh lahko razmišljamo. V ospredju je namreč vedno afiniteta do določene tematike in lasten intelektualni domet in v tem kontekstu bodo knjigo Distorzija radi vzeli v roke vsi bralci in bralke, ki se jih je vsaj malo dotaknila rokovska poetika, govor je namreč o roku kot načinu življenja in mišljenja ter o roku kot glasbi. D. Dim nas skozi zgodbo petnajstletnega Piksija, ki ga preposlušanje bratove kasete s posnetimi komadi Johnnyja Thundersa povsem spremeni, vpelje v svet mladostniškega odraščanja v družbi glasbe, konkretneje v družbi rokenrola. Skladba Born to Lose ga v trenutku (pre)nese na drug planet, fant se odloči, da ustanovi svoj rokovski bend in začne z vajami (Povsod, kamorkoli se obrneš, je ostalo samo še pretvarjanje. Folku se bruha od te usrane muzike. Če kdaj, je zdaj čas za malo resnice.).
Distorzija je torej branje o mladosti, o iskanju pravih vrednot v življenju, o skelečem hrepenenju ljubezni, iskanju pravih prijateljev, o samopotrditvi, o kreiranju lastnega prostora pod soncem. Nesporazumi se ne vrstijo le v trku s starši in izobraževalnimi institucijami, to so teme, ki jih bralci že kar predvidljivo pričakujemo. D.Dim spretno preskakuje obvezna nesoglasja v trku generacij, oziroma jih predstavi skozi optiko posameznih protagonistov, niza prizore, dialoško pestro, duhovito, slengovsko obarvano, tako da nam konflikti med očetom in mamo na eni strani slikovito rišejo domače vzdušje. Kar radosti pri branju je namreč prav korelacija med prijatelji in prijateljicami, dopuščanje in sprejemanje razlik, nonšalatno in brezobzirno obnašanje med različnimi mladostniškimi skupinami, saj veste, povej mi, kakšno glasbo poslušaš in povem ti kdo si, povej mi s kom hodiš in povem ti, kdo si. In tudi na tem spolzkem področju mladina ne zaostaja veliko za starejšo populacijo. Piksi ima svoj pogled na svet, pa ga vseeno izredno vznemirja in do nezavesti meša lepotička, ki se z njim poigrava, saj se druži se z največjim šminkerjem na šoli, tipom, ki preigrava neko dolgočasno, hipijevsko, trenutno trendovsko muziko, tipu z bleščečim motorjem in prekrasno usnjeno jakno, o allstarkah tu ni ne duha ne sluha… Takih senzibilnih, tipičnih srednješolskih utrinkov in opazovanj s strani je v romanu precej, vsi so izpisani mojstrsko subtilno in vešče, z občutkov za značilo najstniško odtujenost na relaciji otrok-starši, dramaturško domiselno so vodeni zasuki na ljubezenskem področju, zasanjanost v lepotičko Suzo, prijateljstvo do Alme, ki postopoma preraste v ljubezen, prvi poljubi, prvi seks, prva noč, ko ni prespal doma, prve kocine na bradi, prva kitara, prvi koncert, prijatelja Sani in Pejo, ob katerih preživiš celo v Ljubljani, ki je bila prazna in siva in mračna. Zabetonirana verzija depresije.
Distorzija v svetu glasbe pomeni kitarski efekt, ki ga dosežemo z uporabo ojačvalca ali s pedalom, zanimivo, da besedo tako Verbinčev slovar tujk, kakor tudi Slovenski pravopis omejujeta in opredeljujeta zgolj z medicinskega stališča, kot izvin, izpah. No, tudi prav, v tem kontekstu je lahko distorzija tudi tisto največ, kar te dokončno premakne iz ustaljenih in prežvečenih življenjskih stalnic. Prepričana sem, da vas veliko pozna in prepozna tisto staro reklo Rolling Stonesov, saj je samo rokenrol, toda imam ga rad.
Mislim, da je na tej točki uspelo tudi avtorju napisati knjigo, ki presega najstniško branje o kitarah, puncah in uporu, Distorzija se namreč bere kot odličen hommage bendom tipa Pankrti, Partibrejkers, Majke, Ramones, poklon pristnemu in iskrenemu vrednotenju ustvarjanja rokovske glasbe. Upanje za prepoznanje vsebin ostaja, vsemu navkljub.
(Književni listi, priloga časnika Delo, januar, 2006)
Varja Velikonja
