DEŽURNI KRIVCI
Fakti
(God Bless This Mess, 2013)

Po šestih letih premora Dežurni krivci spet neusmiljeno meljejo. Pomenljivo, aktualni cikel pesmi ponujajo kot zastonjski dolpoteg, digitalne datoteke si itak lahko izmenjajo praktično vsi. Tržno vrednost ima le fizični nosilec, tokrat z dodano vrednostjo, pesniško zbirko tridesetih pesmi. Dvanajst teh je uglasbljenih v trdorockovski maniri. Takoj, že uvodni takti napeljejo, da na albumu Fakti ne bo šale. Brez okrasja, še bolj okleščeni so Dežurni krivci sedaj v zasedbi vokal, kitara, bas in bobni. Njihov izraz ni moderen, ni trendovski, kvečjemu je podrejen samosvojemu angažmaju, ki tako zelo manjka v današnji rockovski govorici. Tudi zgolj z eno kitaro je njihov zvok zgoščen, nabit, v veliki meri nepopustljiv. Pa vendarle se skupina zna ustaviti, zadihati, počakati na učinek svojih dejanj, saj bi enakomeren rafal utrudil tako poslušalce kot njih same. To se kaže najprej v majhnih zamikih ritma, rifov, ponekod tudi v umiku kitare in potem bas prevzame vlogo stroja za mletje. Potem tako v glasbenem smislu kot v pesniško-angažirani noti niso tako zelo daleč od Demolition Group (brez ljubezenske lirike). Niso neposredno kritični, ne kažejo s prstom na subjekte, ampak nič manj žolčno opominjajo, kam nas je vse pripeljalo od prelomnega leta 1991 do danes. Lahko bi bili glasniki aktualnih vstaj. Oblaki so se le potuhnili za okoliške bregove. Pesniške metafore si lahko lastnik knjižice/plošče nadgradi/dopiše z dejstvi sam skupaj s foto dokazi.
Poezija je bila prej. Kar se kaže v lovljenju besed oziroma v sindromu 'rockerji pojejo pesnike'. Sporočilnost je na prvem mestu, takoj zatem ekspresivnost, forma je zadaj. Kajpak Dežurni krivci niso pop skupina, potemtakem bi bila popačena oblika moteča, tako pa je petje v napetem razmerju s trdim, neizprosnim rockovskim naletom. In ta slog so Dežurni krivci razvili do zavidljive ravni prepričljivosti. Tu absolutno ni sledi preračunljivosti, v smislu 'kaj in kako se naj bi danes igralo?'. Dežurni krivci igrajo iz potrebe po kritičnemu izražanju nezadovoljstva, posebej še, ker so verjeli v boljši jutri. Razlogi za nezadovoljstvo so lepo nanizani skozi teh 12 pesmi, oziroma se skozi niz ponujajo tudi nekatere krvave rešitve. Razbojnike pribiti na križ. Za kar sta potrebna vztrajnost in pogum. Tega Dežurnim krivcem ne manjka. Po tolikih letih klatenja po domačem klubskem okolju, brez omembe vrednih komercialnih dosežkov, je vsakomur jasno, da skupina ni tu zaradi zaslužka. Taista leta nabiranja izkušenj so skupini šele omogočila neko distanco, vedo, kaj lahko s svojo glasbo dosežejo, do kam segajo ambicije tovrstnega angažmaja. Zato tudi lahko iz tisočkrat preigrane tvarine iztisnejo dovolj soka, da zvenijo prerojeno in sveže.
(Rock Obrobje, februar 2013)

Janez Golič