DO MAKE SAY THINK
& Yet & Yet
(Constellation, 2002)
Ni lahko izvajalcem, ki jim je glavno vodilo izmikanje doseženemu in slišanemu, a delujejo v polju, ki je že dodobra izčrpano. Pa ni minilo niti deset let, kar je Simon Reynolds v članku za vodilni angleški glasbeni tednik NME uspešno lansiral termin post-rock, ko je nekako želel opredeliti takrat porajajoče izvajalce kot so Stereolab, Laika, Tortoise... A kaj, ko so številni nenavdahnjeni imitatorji zgolj povzeli osnovne obrise in jih sprevrgli do groteskne anemičnosti. Kar je bilo na začetku novo in sveže, je hitro postalo prežvečeno in obrabljeno.
V vsakem glasbenem žanru obstajajo 'referenčne točke', tisti, ki so postavili temelje, zakoličili koordinate. Ti običajno ostanejo, še ko se ponavljajo, ohranjajo razpoznavnost in vizijo. Težje je vsem, ki sledijo… Kanadski Do Make Say Think se dovolj trdno gibljejo v sferah, ki so jih opredelili že Tortoise, torej gre za glasbo slonečo na stalno gibkih teksturah. Melodične linije posameznih instrumentov se prepletajo in navezujejo, s tem sicer zapisi izgubljajo sled, a se obenem skupina predstavlja kot celovit organizem. Prav živost glasbenega tkiva novega albuma Do Make Say Think je tista kvaliteta, ki jih loči od večine t.i. postrockovskih zasedb, verjetno pa še vedno drži, da njihova glasba še najbolje učinkuje kar v domačem naslonjaču. In je približno tam, v domačem studiu, tudi narejena. Mestoma, v tišjih pasažah in pri dovoljšni glasnosti poslušanja, lahko celo slišimo pogovor iz sosednjega prostora. Tudi sicer zvok mnogokrat zdrsne iz ušesom vajenega ravnotežja, v pomenljivo naslovljenem zapisu End Of Music kitare postanejo preglasne, prikradejo se nadležni šumi in drugi težko opredeljivi zvoki. Kam dlje bi še lahko pripeljali glasbo, ki se v osnovi še vedno 'sliši' kot rockovska? Naslavljanje tega vprašanje jih druži s sodeželani Godspeed You Black Emperor, primerjava se vsiljuje tudi zaradi založbe Constellation, ki skrbi za izdaje obeh, a Do Make Say Think še svobodneje razvijajo svoje teme, navkljub manjšemu dinamičnemu razponu si puščajo več manevrskega prostora. Dihajo v svojem utripu.
Če je postrock že postal sinonim za brezkrvnost in sploh nasprotje srčnosti in neposrednosti 'rock'n'rolla', smo izjem lahko še toliko bolj veseli. Z albumom & Yet & Yet Do Make Say Think postajajo nova referenčna točka in dokazujejo, da za to ni potrebno prav veliko – kanček navdiha, nekaj tehniškega znanja, malce vaje in poznavanje glasbe v izogib ponavljanju… In predvsem veliko entuziazma.
(Muska)
Janez Golič
|