Založba: DOMINO RECORDS

Prvih 10 let

Kakor večina neodvisnih gramofonskih založb je tudi Domino Records nastala iz entuziazma. In preko spleta srečnih okoliščin. Namreč, ravno ko je Laurence Bell razmišljal o prekinitvi pogodbenega dela pri Fire Records, kjer je skrbel za skupine Teenage Fanclub in Spacemen 3, in nameraval poskusiti na svojem, so prvaki t.i. lo-fi rocka Sebadoh iskali založnika za evropski trg. Laurence je takoj izkoristil priložnost in pod znamko Domino Records objavil nekaj njihovih plošč, in domine so se sprožile… Laurence je prav kmalu vzpostavil stik s predvsem ameriškimi neodvisnimi založbami, s katerimi je izmenjeval licenčne programe. Torej je preko čikaške Drag City Records prišel do raztreščenega rhythm'n'bluesa Royal Trux, in na drugi strani do podobno razglašenega, a globoko introvertiranega Willa Oldhama, tedaj še delujočega pod različnimi Palace imeni, in oboje lansiral na britanski Otok in naprej na staro celino.
Vsaj na začetku je bila Domino Records dokaj previdna pri izbiri programa. Eksperimentalno, a še vedno rock'n'roll plat so ob Royal Trux predstavljali še Come, malodane kultni Silver Jews in preko njih so k Domino prestopili še Pavement… Kot protiutež se je vztrajno širil izbor novih tradicionalistov, tistih, ki so se resda naslonili na preverjeno preteklost ameriškega rocka, a z nujnimi, avtorsko poudarjenimi razlikami. Po zaslugi Domino Records smo lažje prišli do plošč Billa Callahana iz Smog, Cynthije Dall, Jima O'Rourka in Davida Paja, torej vrsto sodobnih kantavtorjev z izrazito individualnim karakterjem.
Zgolj licenčno objavljanje plošč ameriških izvajalcev bi bilo za premalo za status, ki si ga je Domino izborila v teh desetih letih. Kmalu so k Laurencu začele prihajati britanski izvajalci, ki iz katerihkoli razlogov že, niso prišli do svoje plošče. No, najočitnejši razlog je njihova nekonvencionalnost, sledenje povsem lastnim zamislim oziroma vizijam. Bristolskim psihadeličnim melanholikom Third Eye Foundation, Flying Saucer Attack in Movietone res ne moremo očitati prilagodljivosti, s popularno-glasbenega smetišča prevzemajo le tisto, kar jim ustreza. Zagotovo pa to ni glasba za vsako priložnost; pritajeno petje, razglašeni aranžmaji in šum kot enakovredna komponenta zvoka zahteva na tej strani zvočnikov poslušalca odprtega duha naravnanega na isto frekvenco. Pomembno pa je bilo, da je Domino tu nastopila kot enakovreden partner z ameriškimi neodvisnimi založbami, in tako lansirala omenjene izvajalce tudi preko Atlantika.
Če je Domino sčasoma razvejala svojo mrežo po zemljepisnih oseh, se je istočasno odzvala na razvejanost sodobnega rocka in postopoma odškrtnila vrata tudi elektronskim izvajalcem. In tu se zdi celo bolj odprta od njenih ameriških partnerjev. Ko nemški Notwist niso našli založnika v Združenih Državah za objavo izvrstnega albuma Neon Golden, so se pri Domino ob tolikšni krivici odločili odpreti kar lastno podružnico v New Yorku.
Podobno kakor pri, na primer, newyorški Matador Records, tudi pri Domino izbirajo večinoma med izvajalci, ki so se že dokazali s ploščo (najbolje v samozaložbi), in ne le na podlagi demo posnetkov ali koncertov. To je obenem izkaz, da tem izvajalcem lastna, avtorska glasba pomeni več kot prostočasno zabavo v dobi odraščanja na poti k 'resnejšim' dejavnostim. Škotska skupina The Pastels zaradi svojega 20-letnega delovanja zagotovo sodi med te. Ne le, da so pri Dominu skupino rešili pred brezzaložniškim životarjenjem, Laurence je skupaj z izvirnima članoma zasedbe, Stephenom Pastelom in Katrino Mitchell, ustanovil založbo Geographic Records, ki sedaj v okviru Domina skrbi še za spoznanje obskurnejše izvajalce. Le nekaj mlajši, prav tako škotski trubadur James Yorkstone, katerega glas prodira vse globje v evropsko celino, je opozoril na izvajalce pri Fence Records in nekaterim sedaj Domino odpira vrata. Duo U.n.p.o.c. in Kid Creosoto so tako prišli do svojih prvih albumov, brezsramno zazrtih v idealistična šestdeseta leta, ne le po obliki psihadeličnega folka in rocka, temveč še po snemalni tehniki, ki upošteva kvečjemu trenutek navdiha, zanemarja pa tehniško plat posnetkov.
Aktualne plošče pri Domino Records so dokaz trmastega vztrajanja na načelih samosvojosti. Duo Quasi s šestim albumom Hot Shit streže z enako nerodnim novovalovskim rockom, kakor ga je ponujal na vseh prejšnjih ploščah. Pevec in kitarist Sam Coomes se je očitno sprijaznil s položajem, pač ni 'velik' pisec pesmi, zato pa se mi ni potrebno ozirati po mnenju ali pričakovanjih drugih. No, čas od skladanja do končne realizacije je zanj kratek že zaradi udinjanja v spremljevalni zasedbi Elliota Smitha, in podobno zmanjkuje časa za piljenje posnetkov bobnarki Janet Weiss, saj se večinoma posveča delu v ženskem triu Sleater-Kinney.
Manj se kamorkoli mudi skupini Movietone. S krhko, a samozadovoljno lirično izpovedjo jih določa pevka Kate Wright, za ostale se zdi, da se kakor duhovi sprehajajo po snemalnem studiu. V kritičnih trenutkih pesem zastane, in se spet razlije vsepovsod… Nekaj mora biti na pustih bristolskih obrežjih, da rojevajo tako 'neizživeto', otožno glasbo, kakor jo Movietone ponujajo na plošči The Sand And The Stars.
Stare sile in novi upi pri Domino Records so ob deseti obletnici s po enim posnetkom zbrani na dvojni CD plošči Worlds Of Possibility. Naslov 'svetovi možnosti' je lahko ciničen odgovor na ameriške sanje, ki uspeh merijo le z velikostjo prigaranega kupčka zelencev. Izvajalci pri Domino si svetove izbirajo brez zunanjih meril, veljajo le posebne vrednosti, skupna jim je kvečjemu vztrajnost in doslednost. Redki zapustijo Domino, celo če skupine razpadejo, solisti ostanejo.
Medtem ko so mnoge 'neodvisne' založbe že našle distribucijske kanale korporativnih združb, če ne kar finančnih vložkov (kar običajno pomeni vmešavanje v izdajateljsko politiko založbe), Domino ohranja popolnoma neodvisnost. Sicer vse skupaj ne bi bilo več zabavno, temveč naravnano na dobiček kot vsaka druga proizvodna dejavnost. Obenem je res, da se je Domino 'zavarovala' že z izvajalci, ki niti nimajo možnosti preboja v prvo ligo popularnih. V rednem glasbenem programu radia BBC se je frekventno vrtela le ena pesem izvajalca izpod okrilja Domino.
Morda se bo to spremenilo s škotskim kvartetom Franz Ferdinand. Britanski glasbeni novinarji so ga še pred objavo plošče oziroma le po nekaj nastopih povzdignili med nove upe in rešitelje otoškega rock'n'rolla. Franz Ferdinand imajo tak potencial; nosilna pesem njihovega prvega singla Darts Of Pleasure je neverjetno nalezljiva, pritegne na prvi posluh in kliče po nenehni ponovitvi. Ključ je v preproščini rahlo pozabljenih Pixies, in celotni zapuščini novega vala, ki jo, sklepam po treh pesmih s singla, fantje dobro poznajo.
Če se bo zgodil komercialni uspeh, kakor ga napovedujejo vodilni otoški glasbeni mediji, bo tudi založba Domino postavljena pred nove izzive. 10 let brezkompromisnega dela pa je garancija, da se ne bo zlahka prodala.
(Muska, oktober 2003)

Janez Golič