dosh
dosh
(Anticon, 2003)
Če Martin Dosh ne bobna v skupini Fog ali igra klavir v kateri drugi zasedbi v Minneapolisu, še vedno najde čas za lastne eksperimente. Za to ima dobre pogoje v kleti svoje hiše, kjer si je postavil snemalni studio, le tako lahko brez pritiska dragih snemalnih ur ponavlja in popravlja vzorce zaigrane na številnih instrumentih, ki jih je z leti nakopičil v kleti. Sem sodijo tudi številni, predvsem analogni efekti, s katerimi Dosh marsikdaj zabriše naravni zven uporabljenih glasbil in prikrije pomanjkljivo tehnično znanje obvladovanja instrumentov. Ker je po 'osnovni izobrazbi' bobnar, so kompozicije večinoma osnovane na ritmu. Že tu se Martin ne zadovolji z tričetrinskim taktom, raje stalno manipulira, preskakuje, zazanka, popači, vrže iz ravnotežja normalno skladje zvokov. Njegovo drugo močno orožje je klavir Rhodes, z njim operira v nižjih registrih, se jazzovsko poigrava, in ponikne prav tako hitro kot se pojavi. In to velja za večino sestavin njegove godbe. Iz zbirke zvokov oz. koščkov melodij gnete zvočno maso, ki NIKOLI ne steče po isti tirnici oz. se sekvenca nikoli preprosto ne ponovi. Sklepam, da so najprej zvočni eksperimenti, šele potem rdeča nit, ki bi utrinke povezala v vase zaključen zapis. Ali drugače, Dosh ideje prilagaja sproti, zato se na albumu le malokrat pojavi razpoznavna tema, nekaj, kar bi nam odzvanjalo tudi po izteku vseh 12 zapisov. Dolgi toni vibrafona so zraven točno zato, da abstraktno povežejo raztrgane niti.
Čeprav je njegova metoda skladanja sprotne narave, ne more uiti vsaj ohlapnim primerjavam. V ritmičnih variacijah se približa postrockovskim fuzijam, v naraščanju in sproščanju se dotakne kanadskih neoprogresivcev, organsko dihanje semplov in žive igre ga druži z Four Tet, manjka mu le vnaprejšnja vizija, motiv, preblisk, ki bi mu bil vodilo in navdih.
Prvi samostojni album Martina Dosha je prikaz mnogoterih možnosti. Ker gre za glasbo, ki je nastala brez obveze in namena, je zgolj tu, da jo 'vzamemo' kot tako, si privošči vse tisto, kar bi v drugem kontekstu lahko označili kot napako. Ampak že mnogokrat so se 'napake' izkazale za možno smer naprej, in Martin Dosh jih na tem albumu kaže kar nekaj…
(Rock Obrobje, oktober 2003)
Janez Golič
