Portret: Nick DRAKE

Glasba, ki se mu je stalno vrtela v glavi, kot je enkrat sam izjavil v stanju zamaknjenosti, je v življenju Nicka Drakea odigrala osvobajajočo in zavezujočo vlogo hkrati. Le da je v svoji predanosti šel korak predaleč… Danes, 25 let po smrti, njegove plošče zvenijo prav tako prepričljivo, samosvoje in izven vsega, kot v času originalnih izdaj. So skratka nadčasne.

Mladi Nick Drake se ni bistveno razlikoval od svojih vrstnikov. Strogo šolsko vzgojo je prenašal prav tako slabo kot ostali angleški mladostniki v zgodnjih seštdesetih letih, in sprostitev iskal v športnih aktivnostih, branju angleških klasikov in poslušanju pop glasbe. Odklon, ki se je zgodil pred zaključkom višje šolske stopnje in žalostno rezultiral v prezgodnji smrti, je do danes ne le nerazjasnjen, ampak še vedno buri duhove. Lahko celo zapišemo, da samo življenje in z njim način ustvarjanja Nicka Drakea postavlja v položaj, ki mu radi rečemu kultni.
Zgodbic in njih interpretacij je nešteto. Nekatere si med seboj celo nasprotujejo. Nick sam ni storil prav nič, da bi pojasnil vzgibe svojih dejanj, postajal je le vse bolj molčeč in zaprt vase. Mnogokrat je kar izginil brez besed in le redki so vedeli le, da se potika nekje po Londonu in išče glasbene somišljenike. Našel jih v krogu folk skupine Fairport Convention, ki ga je kmalu vzela s seboj na turnejo, tako da je takoj na začetku nastopal pred več tisoč obiskovalci. Vseeno se ni štel za folk glasbenika, v klubih skorajda ni nastopal, raje jih je neopaženo obiskoval in užival v igranju drugih. Učil pa se je sam. Ure in ure je lahko prečepel v sobi in vadil. Mnogi so kasneje želeli preigravati njegove pesmi, a delo jim je otežil s samosvojo uglasitvijo in razporedom kitarskih strun. Obenem je imel izvrstno prstno tehniko in obiranju strun se ni mogel načuditi niti starosta John Martyn.
Nick Drake je bil nepopravljiv romantik in idealist. Verjel je, da bo njegova glasba dosegla ušesa širokih množic, a vsa nujna podrejanja realnosti niso bila del njegovega sveta. V letih glasbenega udejstvovanja ni imel več kot 20 nastopov. Pristal je na točno en intervju, pa še takrat se je izkušeni Jerry Gilbert pošteno namučil v veri, da bo iz Drakea izvlekel več kot enozložne odgovore. Ni mu uspelo. Z vseh treh rednih albumov Drake ni izbral pesmi za singel. Tako se ni mogel zadovoljivo kosati s prodornimi kantavtorji, ki so tedaj, konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, vladali na angleškem folk prizorišču.
Pravzaprav je njegov talent med medijskimi delavci prepoznal le slavni John Peel. Toda njegov trud na BBCju je bil premalo, da bi prodaja plošč opravičila vložena sredstva. Tako je imel Nick Drake pravzaprav srečo. V krutem svetu industrije zabave bi v normalnih okoliščinah kmalu pristal na ulici brez snemalne pogodbe v žepu. A celo pri velikih založbah se najdejo ljudje, ki so tam zaradi prepričanj in ne le zaradi dobička. Producent Joe Boyd in lastnik Island Records Chris Blackwell, sta imela vanj toliko zaupanja, da sta mu pustila povsem proste roke pri kreiranji glasbe. Celo ko je zavrnil ponujenega aranžerja in v te namene zahteval prijatelja iz šolskih dni, sta mu ugodila. Nick je pač lahko sodeloval le z ljudmi, s katerimi se je dobro razumel. In običajno se je sporazumeval molče.
Tako kot je težko navezoval stike z bližnjimi sodelavci, je težko komuniciral s občinstvom na koncertih. Večkrat so bili ti prav mučna izkušnja, za vse. Nick je zatopljen sam vase pozabil peti v mikrofon, mestoma je končal pesem kar sredi kitice ali refrena, ali se naenkrat umaknil z odra brez besede slovesa. Z leti životarjenja na robu je vse postajale še težje. Na radiju njegovih pesmi niso predvajali, recenzije plošč so se gibale od 'neprepričljivo' do prizaneljivega 'dopadljivo'. Ko se Joe Boyd ni mogel upreti ponudbi iz Hollywooda, je Drake izgubil še zadnji steber opore. Namigovanj in drugih polresnic pa je še več; od nedokazane odvisnosti od drog do prav tako nedokazanih homoseksualnih nagnjenj. Držijo le dejstva. Drake se je preselil nazaj k staršem na deželo in se dokončno zaprl v svoj svet. Edina zabava mu je ostale dolge vožnje z avtomobilom in večkrat se je takole mimogrede zapeljal do Pariza, tam bi obiskal sorodno dušu Francoise Hardy, in če je slučajno ni bilo doma, ji je pustil sporočilo in se odpeljal nazaj v Anglijo. Njegova zadnja redna plošča je posledica teh iskanj. Posnel jo je sam ob spremljavi akustične kitare, obrnjen proč od snemalnega tehnika. Posnetke na traku je lastnoročno nesel na založbo in jih pustil na recepciji s pripisom: Nick Drake - Pink Moon.
V zadnjih dveh letih je globoko depresijo lajšal le še z močnimi zdravili. Ko ni pomagala ena pilula, je vzel dve. V noči na 25.november 1974 je vzel eno preveč.
Nick Drake je star komaj 26 let umrl daleč od medijskega sveta, že napol pozabljen, tudi s strani tistih redkih zanesenjakov, ki so v njegovi introvertirani glasbi videli delo genija. Šele kasneje se je le počasi, korak za korakom, zanimanje zanj povečevalo, predvsem po zaslugi glasbenikov, ki so črpali iz njegovega vizionarskega pristopa k ustvarjanju. Island Records se je pet let po njegovi smrti odločila za tvegano poslovno potezo, vse tri redne albume (Five Leaves Left, 1969; Bryter Layter, 1970; Pink Moon, 1972) je zbrala v kolekcijo z naslovom Fruit Tree. Kasneje, v ponatisu, so se trem rednim albumom pridružili še neobjavljeni posnetki, izdani tudi posebej na albumu Time Of No Reply (1987). Tako kot se je povečalo zanimanje zanj s strani novih generacij, tako se je odzivala založba in je v razmaku postregla z dvema kompilacijima, Heaven In A Wild Flower (1986) in Way To Blue (1994). V Ameriki pa je za ponatis rednih plošč poskrbela založba Rykodisc, ki ji je predsedoval prav Joe Boyd. Njegovo neomajno zaupanje v Nicka Drakea je končno obrodilo sadove.
Šele dobrih 10 let po smrti je zanimanje za Drakea doseglo vrhunec. Novi in stari ljubitelji so drli iz vseh koncev sveta naravnost na dom njegovih staršev, da bi iz prve roke izvedeli čim več podrobnosti iz njegovega življenja. Med najbolj vztrajnimi je bil nadebudni ameriški kitarist Scott Apell, ki je iz osnutkov na kasetah (Drake namreč ni zapustil nobenih rokopisov, ne takih ne drugačnih), čim bolj verno posnel štiri sicer neobjavljene inštrumentale. Skupaj s še dvema priredbama znanih pesmi je Scott vse skupaj izdal na albumu Nine Of Swords, ki je pred kratkim ponovno izšel pri Skoolkids Records. Širok vpliv Nicka Drakea je še najbolj razviden s 'tribute' plošče Brittle Days, ki jo je leta 1992 izdala Imaginery Records, takrat kar zadolžena za tovrstne izdaje. Z Drakeovimi originali so se spopadli manj znani izvajalci kot Nikki Sudden, Shellyann Orphan, High Llamas, Martyn Bates, celo avantgardni Loop. Druga zbirka priredb žal (še?) ni izšla, čeprav so bile že izbrane tako pesmi kot izvajalci. Ti bi zagotovo pripomogli k še večji popularnosti Nicka Drakea, imena kot so Peter Buck, Everything But The Girl, John Cale z BJ Coleom, The Black Crowes govorijo temu v prid.
In nenazadnje, angleški glasbeni kronist Patrick Humphries je letos objavil krasno Drakeovo biografijo. Knjiga je impozanten splet spominov in mnenj bližnjih sodelavcev ter prijateljev Nicka Drakea. Patrick je opravil veliko delo; ne le zbral neštete izjave, temveč jih je opremil z lastnimi razmišljanji, umestil Drakeovo življenje in delo v specifične socialne in družbene razmere ter razkril zapletene mehanizme v popularni glasbi začetka sedemdesetih let. Vse je povezal v mozaik, ki šele kot celota raznovrstnih pogledov in ob poslušanju njegovih plošč daje približno sliko Drakeove osebnosti.
(Muska, 1999)

Janez Golič