NICK DRAKE
Fruit Tree
(Island, 2007)

Nick Drake je v svojem kratkem življenju objavil le tri albume. Five Leaves Left, Bryter Lyter in Pink Moon so se v času objave prodali v izjemno nizkih nakladah in še danes, ko so naklade zaradi krize glasbene industrije precej manjše, tak izvajalec pri veliki založbi ne bi obstal niti do druge plošče. Drake je imel dobrega zaščitnika, producenta Joeja Boyda. On ga je odkril, prepoznal talent in dolgoročni potencial ter uspešno lobiral pri šefu Islanda, Chrisu Bracewellu. Za slabo prodajo ni bila kriva le glasba, kriv je bil predvsem Drakeov odnos do predstavljanja te. Odrekel je namreč vsaki promocijski dejavnosti, intervjujem, TV nastopom, še koncertne nastope je pravilo končal le po nekaj pesmih. Hitro se je znašel v zaprtem krogu komercialnega poloma in psihičnih težav. Leta 1974, pri komaj 26 letih, so Drakea našli mrtvega, vzel je prevelik odmerek tablet proti depresiji.
Za razliko od drugih padlih angelov popularne glasbe, se takoj po njegovi smrti ni veliko spremenilo. A počasi so ga začele odkrivati nove generacije poslušalcev in leta 1979 je založba Island prvič zbrala vse tri redne albume v škatlo z naslovom Fruit Tree. To je bil prvi znatnejši premik k širšemu sprejemanju njegove glasbe. In kasneje zanimanje nikoli ni presahnilo, za kar so skladno poskrbele nadaljnje izdaje, predvsem kompilacije; Time Of No Reply z večinoma neobjavljenimi posnetki, Heaven In Wild Flower, Way To Blue in Treasury s pesmimi z albumov, Made To Love Magic z neobjavljenimi verzijami znanih pesmi in lani še »družinski« Family Tree, z zgodnjimi, zagotovo zanimivimi poskusi Nicka Drakea, prej dosegljivimi le na piratskih ploščah. In zakaj bi kogarkoli zanimala še enkrat objavljena zbirka rednih plošč Fruit Tree?
Zato, ker se dotični pred leti ni odločil za zamenjavo starih CD plošč z novimi izdajami z izboljšanim, remasteriziranim zvokom. In razlika je očitna. Zato, ker je trem CD ploščam dodan dokumentarni DVD Skin Too Few iz leta 2000 in knjižica intervjujev s podrobnim opisom vseh objavljenih pesmi. Trije redni albumi pravzaprav zadoščajo, na kompilacijah ni nič takega, kar bi bistveno dodalo k opusu Nicka Drakea, ga postavilo v drugo luč. Na rednih ploščah je vse, zaradi česar je Nick Drake še danes pojem. Ure in ure je lahko vadil le eno frazo, preizkušal različne uglasitve, dokler mu ni dejansko zadoščala le akustična kitara in eteričen glas in že je poslušalca prenesel v nek drugi svet, svet neke svetle melanholije, kar je najbolje prikazal na zadnjem rednem albumu Pink Moon. Če že za koga velja, da je v okviru popularne glasbe ustvaril nekaj nadčasnega, to zagotovo velja za Nicka Drakea. Resda je tudi sam črpal iz preteklosti (Family Tree je zato dober dokument), a je hitro vzpostavil povsem lasten jezik, tak, ki je preživel vse glasbene modne sapice in še danes zveni vznemirljivo in ganljivo kot pred skoraj 40 leti.
Glasba je bila le medij, odsev njegove narave, in ne sredstvo za dosego slasti slave. Vsaj v glasbi ni zaznati tendenc po širši všečnosti. Kajpak je možno, da je bil Nick Drake tudi žrtev lastnih potlačenih želja. Nekaj tega razkriva, ali vsaj poskuša razkriti priloženi dokumentarni film Skin Too Few nizozemskega režiserja Jeroena Berkvena. Spremljamo Nicka Drakea od njegove rane mladosti, ki je bila presenetljivo srečna. Dolgi, počasni drsi kamere čez pokrajino okoli družinske hiše Drakeovih, učinkovito predoči okoliščine, v katerih je mali Nick odraščal in se v njem napajal. V najstniških letih so se stvari počasi začele lomiti. V študentskih letih pa je bil pred odločitvami, ki jim očitno ni bil kos; na eni strani »prava« poklicna kariera, po drugi glasba, še vedno je zavita v tančico skrivnosti njegova spolna nagnjenost. Ne, na DVD ni ne koncertnih posnetkov niti kakršnekoli izjav samega Nicka Drakea. Spregovorijo le ožji člani družine, predvsem sestra Gabrielle, nekaj doda Joe Boyd, ki mu je bil, med glasbenimi prijatelji, še najbližji. Izvemo, da je imel molčeči Drake o glasbi romantično predstavo, da bodo poslušalci sami od sebe doumeli veličino njegovega ustvarjanja brez vsiljevanja po medijih. Ker se to ni zgodilo, se je čutil neuspešnega, odvečnega. Sam ni dočakal potrditve izjemnega talenta in ustvarjalne vizije, potrjuje ga dejstvo, da ga na novo odkrivajo nove in nove generacije poslušalcev in glasbenikov.
(Muska, januar-februar 2008)

Janez Golič