DRIFTING festival: Tony Conrad, Pan American
Queen Elizabeth Hall, London
30.september, 1998

Queen Elizabet Hall je krasna, mala dvoranica v sklopu Festival Royal Hall v Londonu ( nekaj takega kot naš Cankarjev dom, npr.) Sklop treh dvoran torej, ki jih pomlajena ekipa organizatorjev skuša s programom odpreti tudi 'novim', recimo drugačnim zvrstem popularne glasbe. Avantgardne, rockovske, ambientalne, country. Kakorkoli že pač kdo to predalčka. Privabiti v kulturne hrame najpestrejšo strukturo ljudi. Izrabiti prostor v celoti in do konca. Občutek sproščenosti, ki ti ga navsezadnje vzbudi tudi kozarček pijače, ki ga lahko neseš v dvorano. Pa livriran receptor, ki ti vošči obilo užitka v glasbi. Pa obiskovalci, ki se tolerantno sklonijo, ko recimo vstanejo pred tabo. In povsod ta prislovičnost Angležev, ki se ob vsakem nehotenem dotiku opravičujejo. Godi. Resnično. In ustvari razpoloženje že pred samim glasbenim dogodkom. Ki ga pokvari edino najava, da nocoj gospoda M.Giraja z njegovim zadnjim projektom Body Lovers ne bo. Shit! Niti organizatorka koncerta mi ni znala natačno razložiti vzroka odpovedi. OK, pa drugič...
Ostane torej Tony Conrad. Kdo za hudiča je Tony Conrad?
Morda za začetek njegov citat: "Obsedla me je misel, da je glasba že sama po sebi tako napredna, da ne potrebuje več skladateljev. Razrušili in uničili smo zahodni tip komponistov tako, da smo kar sedeli v samem središču glasbe in jo kar igrali." Misel iz davnega leta 1962.
Tony, septembra 1998, v Londonu. Sam. S svojo violino. Zakrit za zaveso. Igra hudičevih prstov, igra zvokov, sanj, hrepenenja, luči in teme, senc in dramatičnih preobratov. Eksperimentiranje in preigravanje. Z lokom. Elektriko. Prsti. Pod kožo. Fascinantni harmonični efekti. Mravljinci. Prignani tudi na rob bolečine. Nekateri ne prenesejo več. Raziskovanja. Začetek za nekatere, konec za druge.
Vmes pa Conrad. Violinist in skladatelj iz Kalifornije. Za kratek čas z La Monte Youngom v njegovem Dream Syndicate ( pa ne tistim rock bendom iz 8o- ih) skreira hipnotični skup neskončnega brnenja zvoka, ki so ga poimenovali "sanjska glasba" , kasneje skupaj z Johnom Caleom v skupini The Primitives, kjer sta naletela tudi na Lou Reeda. Zgodba naprej je znana vsem. Zametki Velvet Underground s Calom in Reedom medtem, ko Tony Conrad nadaljuje samostojno pot. Postane profesor video arta v Buffalu, ukvarja se s filmom, vendar glasbe nikoli resno ne pusti. Leta 1972 posname v Nemčiji Outside the Dream Syndicate z vplivnim progresivnim rock bendom Faust.
Vam je že vse skupaj kaj bližje? Kaj bolj znano? Skratka, stari dobri Tony se ne da. Raziskuje zvok do potankosti, na poti pa v svoje mreže nezavedno in povsem spontano lovi vedno nove ljudi. Predvsem take, ki v sami glasbi iščejo tudi nekaj drugega. Drugačnega. Ali pač. Ljudi, ki so inovatorji. Nemirne duše.
Tako tudi danes, po vseh teh letih, zveni Tony Conrad podobno kot pred 20 leti pri Faustih in daleč proč od obdobja, ko je delal s Calom in Youngom. Sicer pa je mogoče prav Jim O'Rourke (solo, Gastr del Sol...) danes najbolj pristojen za dokončno misel o tem vplivnem, a v marsičem javnosti prezrtem glasbeniku:
"V Tonyevi glasbi leži sporočilo pred tabo. Nobenega moža ni za zaveso, kot je to pri Stockhausnu in Youngu... Če mi kdo pripisuje, da sem torej pomagal pri Conradovem povratku, sem končno naredil nekaj koristnega za ta planet."
(Rock Vibe)

Varja Velikonja