Na predhodni album Radiations sta Andreas Gerth in Florian Zimmer uvrstila tudi dva remiksa v režiji „zunanjih“ sodelavcev.
Ta poteza je nakazovala morebitno novo smer, duo Driftmachine bi iz polja zvočnih eksperimentov vstopil na plesne podije.
Po slišanem na aktualnem albumu Shunter se to ni zgodilo.
Konec koncev je v tehno podžanrih izjemna gneča, in tovrstni didžeji vse sile usmerjajo v zadovoljitev plesa željnih konzumentov.
Driftmachine iščeta zadovoljitev drugje.
Če bi poslušali vinilni album, bi prvo stran prekrivala štiridelna suita Shift. Driftmachine kompozicijo pleteta iz širokega nabora digitalno sproduciranih zvokov, po nemško natančno in disciplinirano jih zlagata v nekaj, kar se šele po nekaj minutah oblikuje kot usmerjen zvočni tok.
Ritmični poudarki so tu stranski produkt zvočnih eksperimentov in ne cilj.
Globoka dubovska elektronika je v funkciji distopične vsebine, ki se izmika preprosti interpretaciji.
Gre za izmišljen ali konkreten soundtrack?
Morda le za znanstveni pristop k oblikovanju zvokov brez vnaprejšnje vizije?
Namig se skriva v naslovu albuma - Shunter (mala lokomotiva) in v naslovu uvodne suite - Shift (premik, izmena).
Nekateri izvori zvoka se namreč približajo konkretnim zvokom (škripanje in sopihanja vlaka oziroma male lokomotive) oziroma so konkretni zvoki preoblikovani do svoje nerazpoznavnosti.
Način dela napeljuje na vpliv nemških velikanov elektronske „pop“ glasbe, le da je vlak Kraftwerkov vozi na daljše razdalje, preči kar celotno Evropo, medtem ko se Driftmachine premikata na manjših razdaljah in precej bolj gibko in razgibano.
Dogodke na mikro nivojih je možno projecirati tudi na makro nivo oziroma je mogoče pulziranje digitalnih sekvenc razumeti kakor odmev iz oddaljenih globin vesolja.
Takšno interpretacijo podpirajo zapisi na vinilni strani B.
Odpre jo kompozicija Blind Signal Box, ki z dolgimi odmevi ozvočuje lebdenje v breztežnostnem stanju.
Conge (odhod) je že znak za spremembo smeri, ki se v polnosti izkaže v sklepni, 11 minutni The Plans Were Never Accomplished.
Sedaj se zvočni utrinki prebijejo iz ozadja v ospredje, oživijo in postanejo skoraj nadležni, ko malodane aktivno posežejo iz zvočnikov v poslušalčev prostor.
Toliko bolj intrigantno je, da navkljub fragmentirani strukturi glasba teče, na neki višji ravni se odlomki sestavijo v logično celoto.
Po večkratnem poslušanju se zdi, da zvočni tok nastaja sproti, da kompozicije kar same narekujejo svoj razvoj.
Driftmachine sta tukaj le še kot začetna pobudnika in končni vmesnik, ki oblikuje zvočno tvarino.
Inštrumentalna narava glasbe brez poudarjene teme napeljuje na glasbo za ozadje. Ali film.
Zaradi kovinskega zvena, povsem oropanega „človeške“ topline, bi to lahko bil soundtrack za morebitni tretji del Iztrebljevalca, ko naj bi svetu povsem zavladali replikanti.