RAZLIČNI IZVAJALCI
I'm Not There
(Sony, 2007)
Že vrabci na strehah čivkajo, kako so Dylanove pesmi kot naročene za prirejanje. Lahko so okusno preoblečene v elegantno pop-rock formo, kar je nazadnje storil Brian Ferry, po drugi strani so si ga privoščili Ministry in neskončna vrsta drugih vmes. Povod za novo zbirko priredb je filmska biografija Davida Haynesa (Velvet Goldmine, Superstar: The Karen Carpenter Story). Če lahko v filmu Dylana igra 5 igralcev in celo igralka (Cate Blanchett), bi si toliko večjo svobodo privoščili glasbeni izvajalci in izvajalce. A na dveh CD ploščah ni sledi nosljanja in drugega pačenja, nič glasbenega eksperimentiranja v smislu semplanja in elektronskega igračkanja, vse izvedbe so v veliki meri spodobne in spoštljive. Električne, rockovske in intimne, akustične.
V ta namen se je zbrala druščina Million Dollar Bashers, ad hoc ansambel dokaj znanih glasbenikov. V skupini se preriva kar 5 kitaristov; Tom Verlaine (Television), Nels Cline (Wilco), Steven Malkmus (ex Pavement), Lee Ranaldo (Sonic Youth) in Smokey Hormel (Beck), zraven so še klaviaturist John Medeski, Tony Garnier je dolgoletni Dylanov basist in bobnar je Steve Shelley (Sonic Youth). Že ta zasedba nakazuje, da bodo na tej soundtrack plošči zbrani izkušeni glasbeniki, taki, ki so prerasli mladostno omaleževanje živih legend in se lotili priredb s pravo mero ohranjanja bistva pesmi, a so obenem dodali nekaj avtorskega pečata. Pravzaprav bi za večino priredb že vnaprej »uganili«, kako bodo zvenele. Million Dollar Bashers odlično funkcionirajo v priredbah zgodnjega električnega obdobja, vroče razigrani so in ugibam, da so posamezni člani skupine že kdaj prej igrali Dylana. Žal Malkmus, ki si je izboril petje treh pesmi, nima ustreznega glasu oziroma mu ta v delikatnih trenutkih zmanjka, da bi podprl živost glasbene spremljave. Podobno velja za Toma Verlaina, še Eddie Vedder kar prelahko vzame v precep All Along The Watchtower.
Kar nekaj izvajalcev spremljajo Calexico, ki so specialisti za priredbe in verjetno rekorderji po prisotnosti na različnih tribute ploščah. Spremljajo staroste Rogerja Guinna, Willieja Nelsona, Jima Whitea, vse z znanimi, predvidljivimi prijemi. Še najdlje si drzne Steven Sufjan, Ring Them Bells je sedaj bolj njegova kot Dylanova pesem. Podobno velja za Antonya, ki je še omehčal Knockin' On Heaven's Door, po drugi strani pa so Karen O in The Black Keys prevedli Dylana v trši rockovski jezik. Kako malo je včasih treba, če kdo zna in ima občutek, dokazuje Mark Lanegan. Man In The Long Black Coat bi morda bolje interpretiral le neki drugi mož v dolgem črnem plašču, če ne bi bil že pod rušo.
Od deklet se najbolje odreže Cat Power, ki je že na svojih ploščah priredila Dylana in ga bo še enkrat na svojem prihajajočem albumu priredb. Z leti je le postala bolj samozavestna, odločna, tudi spremljevalna skupina The Dirty Delta Blues Band se je odprla in izkazala notranje izjemno radoživo igro. Charlotte Gainsbourg (ki v filmu igra manjšo vlogo), bolj šepeta kot poje in se je tudi v pesmi Just Like A Woman znašla v drugi vlogi (verjetno Edie Sedgwick).
Konec koncev, kakorkoli so po splošnem mnenju Dylanove pesmi primerne za prirejanje, vse le ni tako preprosto. Njegove izvedbe so se nam usedle v ušesa, skupaj z ilustrativnimi poudarki. Ko izpostaviš druge kvalitet, predvsem izčistiš melodijo, se spremeni samo bistvo pesmi. Zato se bodo vedno našli puristi, ki bodo prisegali le na izvirne verzije. Njim še vedno ostane končno na legalni plošči dosegljiva naslovna pesem v izvedbi samega Boba Dylana in The Band.
(Muska, januar-februar 2008)
Janez Golič
