MARK EITZEL
The Invisible Man
THALIA ZEDEK
Been Here And Gone
(Matador, 2001)
Zanj se pravzaprav v vseh teh letih ni veliko spremenilo. Že American Music Club so bili eni tistih, ki so želi nedeljeno kritiško hvalo ob pičlem odzivu širšega poslušalstva. Za to je bil večinoma 'kriv' kar njihov kitarist, pevec in avtor besedil, Mark Eitzel. Zaprt vase, plah, a notranje nemiren, mu je položaj na obrobju povsem zadoščal, lažje se je osredotočil na pisanje in izvajanje introvertiranih pesmi, ki so segle do srca le podobno čutečim, osamljenim dušam.
S četrtim samostojnim albumom Mark ne odstopa od krhkim izpovedi. Preseneča kvečjemu z nekoliko posodobljeno zvočno podobo, ki v ničemer ne zmanjšuje njegove izpovedne moči. Vse pesmi je namreč spisal s pomočjo računalnika, ob petju in 'pravi' kitari je sprogramiral ritme, dodal sintetizirane aranžmaje, uporabil 'loope' itn. K 'sreči' so to večinoma ostali le skladateljski pripomočki, kasneje je v studio zvabil številne glasbenike (med drugimi Joe Gore, Vudi, Kid Congo...), ki so mu pomagali 'oživiti' pripravljeno predlogo. Vseeno je na nekaterih mestih ohranil sprogramirano ozadje, še rahlo sramežljivo, a dovolj, da bo verjetno izgubil kakega zadrtega fena.
Pa ni pravih razlogov za skrb. Eitzel vse naredi s svojim glasom, s tistim zadržkom v izvajanju, ki ne dopušča popolne sprostitve. Že v uvodni The Boy With The Hammer razvija, a nikoli do konca razvije grenko-sladke melodije. Ta fant s kladivom je pravzaprav on sam; ranljiv, škodoželen in zavržen, z njim sočustvuje v tretji osebi in poudarja razcepljenost z odtujeno ritmiko in čustveno nabitim vokalom. Še bližje starim dobrim American Music Club je Can You See?, pesem vdanosti zapomljivega refrena, kjer Eitzel vsa eksistencialna vprašanja skrči na preprosto ljubezensko izjavo pod bleščečo modrino njegovega Friska. Za tem se razpoloženja le še umirjajo, Mark se vedno bolj obrača le še k samemu sebi in zahteva od poslušalca vse večjo pozornost. Šele v sklepni pesmi Proclaim Your Joy se v nenavadno živem up-beat tempu prepusti užitku. Uživa v svojem svetu, nekje v senci, skoraj neviden...
Medtem ko se Mark Eitzel že vsidral v zavest ljubiteljev kot samostojni izvajalce, ne da bi ga obvezno omenjali v navezi z American Music Club, Thalia Zedek še čaka na tovrstno potrditev. Ko je pred tremi leti naznanila razpad skupine Come, o njej skoraj ni bilo slišati. A zamisel o samostojni karieri se ji je porodila že pred četrtim, poslovilnim albumom Gently Down The Stream, ko sta šla s Chrisom Brokawom na akustično turnejo in preigravala večinoma kar njihov oziroma njun repertoar, končno sta bila edina stalna člana zasedbe. Takrat se je Thalia prvič po dvajsetih letih osvobodila spon zavezujoče preteklosti; njeno petje je končno prišlo do polne veljave in ni bilo podrejeno skupinski rockovski ekspresivnosti njenih prejšnjih zasedb Uzi, Live Skull in Dangerous Birds. Tudi odzivi na njene prve solistične nastope so bili ugodni, vsekakor dovolj, da se je lotila snemanja prvenca Been Here And Gone.
Težko sem si predstavljal, da bi pesmi Leonarda Cohena lahko pela ženska. Njegove pesmi sem vedno podoživljal z moške plati, mogoče niti ne toliko zaradi besedil, a njegov brundajoč, napol pripovedni slog je strogo sodil v domeno moškega ljubimca. V nasprotno me je najprej prepričala Christina Rosenvinge z čutečo izvedbo Seems So Long Ago, Nancy, sedaj še Thalia Zedek. Dance Me To The End Of Love je ena najlepših in najbolj prepričljivih priredb Cohenovih pesmi, kar sem jih slišal. Thalijin rahlo raskav, zato pa ranljiv vokal se ne more primerjati s Cohenovo pesniško vzvišenostjo. Zato pa je Thalia v izvedbo zlila celo več pristnega, v folk instrumentalizacijo ovitega patosa. V veliko pomoč so ji spremljevalni glasbeniki. Težko je kogarkoli izpostaviti; kitarist Chris Brokaw, nekdanji Thalijin partner v Come in sedaj član akustično instrumentalne skupine Pullman se je bolj kot na lastno preteklost oprl na tradicijo ameriškega bluesa in folka, violinist David Murray Curry iz Willard Grant Conspiracy pa se v instrumentalnih podaljških pesmi približa igranju Warrena Ellisa iz Dirty Three in The Bad Seeds. Igra vseh je razpuščena, drug drugemu prepuščajo vodilno vlogo v želji po skupinski izkušnji, morda so prav zato avtorske pesmi na prvi posluh manj izrazite. V uvodni Excommunications (Everybody Knows) bi površni poslušalec spet 'zaslišal' Cohena, a se mu Thalia spet izmakne s poudarjeno melodičnostjo. Kljub temu boste na njene pesmi težko požvižgavali. Sledi svoji liniji, sproščeno in odkrito. To ni več Thalia iz Come, to je avtorsko samostojna Thalia Zedek.
(Muska)
Janez Golič
|