Portret: MARGITA STEFANOVIĆ (EKV)

Predstavlja točno to, kar v svojem publicističnem delu zasledujem že vsa ta leta. Lik rockovske avtorice, junakinje, ki je popolnoma enakovredno vključen v sistem rockovske skupine. Ki ne sili v ospredje, ki ne igra na šablono stereotipne ženstvenosti, ki se ne pretvarja, ampak deluje skladno z bendom. Kajti ona je bila del tega, bila je rockovska umetnica, pesnica, klaviaturistka, arhitektka in oblikovalka. Margita Stefanović.

Žal mi ni uspelo, da bi v živo premleli o stvareh, ki naju zanimajo, o glasbi, o življenju, o obdobju ustvarjanja v eni najpomembnejših skupin osemdesetih na območju nekdanje Jugoslavije, o Ekaterini Veliki, o enem največjih rockovskih entuziastov in rockovskih poetov v ex-Jugoslaviji, Milanu Mladenoviću, o rocku kot umetnosti in o rocku kot načinu življenja in mišljenja. O vpetosti v vsakdanji utrip življenja, o vojni, o življenju v povojnem Beogradu, o tem, kako nadaljevati po Milanovi smrti 5.novembra 1994, kako je z njo, njeno boleznijo, njenimi strahovi in odvisnostjo. Dogovorjen intervju iz poletja 2000, je ostal nerealiziran. Margita se namreč v ljubljanskem Orto baru, na koncertu Tribute to EKV, ni pojavila. Niti organizatorji niso vedeli, zakaj in kako… Prejšnji večer je z zagrebško skupino Veliki bijeli slon napolnila zagrebški KSET in s preigravanjem EKV standardov doživela kontradiktorne kritiške odzive.
Iskala sem nadaljne kontakte. Toda zvez in stikov je bilo vedno manj. Petar Janjatović mi je na predstavitvi svoje knjige Ilustrovana YU ROCK enciklopedija (2. izdaja), 13.3.2002 v Kudu Franceta Prešerna zaupal, da je z Margito slabo. Da je bolna, v težkem finančnem položaju, da se je preselila na obrobje Beograda, da je brez telefona, praktično nedosegljiva. Toda jaz še zmeraj upam. Ko lani čisto slučajno dobim v branje knjigo Aleksandra Žikića, Mesto u mećavi, biografijo o Milanu Mladenoviču in pretresljiv oris obdobja časa, v katerem je deloval bend Ekaterina Velika, je želja po srečanju z Margito še večja.
Vse do dokončnega 18.9.2002 in vesti, da je v Beogradu umrla. Stara 43 let. Zadnja članica ustanovne beograjske skupine Katarine II in kasneje Ekaterine Velike. Pred njo so se zlomili Ivica Vidovič (leta 1992), Milan Mladenović (1994), Bojan Pečar (1998). Res le naključje?
Ostaja samo grenak občutek neznosne praznine in nemoči. Tistih, ki ostajamo. Odhajajo najboljši... Intervjuji, ki sta jih v vseh teh letih dala za medije Milan Mladenović in Margita Stefanović nekaj najbolj iskreno poštenega, kar lahko bereš o in ob tem poslu.
Na zadnjih koncertih EKV (1994) je bila vidno opazna zamenjava generacij v občinstvu. Otroci, ki so na začetku »novega vala« (v začetku 1980) hodili še v osnovno šolo, so na zadnjih koncertih EKV znali in peli vsa besedila z njihovih prvih plošč. Vzrok popularnosti ocenjuje Milan v svojem zadnjem intervjuju, avgusta 1994, takole: Zelo malo skupin govori ta trenutek nekaj smiselnega o tem, kar nas obdaja. Zato se mladi obračajo k tistim, ki jim imajo kaj sporočiti. Govorimo preprost rockn'n'roll jezik in pošiljamo jim jasna in nedvoumna sporočila. Seveda so tu tudi ljudje, ki naših sporočil ne razumejo in kadar se približajo naši akciji, pride do nesporazuma. Kdor vsaj malo razmišlja s svojo glavo, lahko v naših besedilih najde življenje, ki ga mi danes živimo. Ponosni smo na publiko, ki lahko dešifrira ta sporočila, saj samo z razumevanjem lahko dosežemo, da nam bo vsem bolje.
Leta 1991 je bila skupina EKV prva, ki je svoj glas razuma obelodanila na svoji plošči Dum Dum, ki ima jasno sporočilno temo - absurdnost vojne.
Rock'n'roll drža kot oblika mišljenja in življenja. Dobesedno do konca življenja posameznika, skupine, obdobja. Konca skupine, katere ideali so se zrušili skupaj z okoljem in družbo, o kateri so prepevali in igrali.

MARGITA

Margita Stefanović je svojo rockovsko kariero začela v Katarini II sorazmerno pozno, pri svojih štiriindvajsetih letih in v njej vztrajala do konca. V zadnjih letih si je samoironično dala vzdevek botra beograjskega rock'n'rolla.
Bila je mestni otrok, hči edinka znanega beograjskega režiserja Slavoljuba Stefanovića-Ravasija, na katerega je bila tudi sicer izredno navezana. Otroštvo ne samo kot doba brezskrbnosti, temveč tudi čas, ko se je v Beogradu živelo drugače, svobodno in varno. Njena profesorica klavirja Miroslava Petrović Lilika, je bila njen drugi veliki vzor. Pri desetih je Magi (Magi kot magično) dobila svoj klavir, novi Steinway, od katerega se je ločila pred leti, ko so se v Srbiji razmere tako zaostrile, da so posamezniki zaradi golega preživetja začeli prodajati svoje pohištvo, knjige, klavir, umetniške slike. V klavirski šoli profesorja Timakina je bila sošolka Iva Pogorelića. Tekmovala in nastopala je na koncertih klasične glasbe, vadila več ur dnevno, nastopala s komornim orkestrom in kot nadpovprečno nadarjena dobila ponudbo za šolanje na znanem Moskovskem konservatoriju. Starši so odločili, da je še premlada za študij v tujini in na pot v Rusijo je odšel Ivo Pogorelić…
Vpisala je študij arhitekture, ki ga je poleg srednje glasbene šole klavirja tudi uspešno zaključila. Tudi na tem področju je izsanjala svoje sanje, vendar ostaja glasba njena velika ljubezen. Glasba je nekaj povsem drugega, lahko jo občutiš ali pa ne. Za glasbo potrebuješ tudi druge, vendar si velikokrat z njo sam. Pomembno je občutenje, vse ostalo je nepomembno, nepotrebno.
Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let je rock'n'roll preplavil tudi Beograd. Margita je takrat poslušala Led Zeppelline in spoznavala glasbo preko Studia B in oddaje Vibracije, ki jo je vodil eden prvih beograjskih DJ Slobodan Konjevič. Ni šlo samo za rock'n'roll, temveč za enega od možnih drugačnih načinov pogleda in izražanja v glasbi. Konec leta1982 se Margita priključi skupini Katarina II. Še danes občutim vonj vlage in rocn'n'rolla, se spominja tistih dni, ko so prvič vadili skupaj v legendarni Rupi v zasedbi Milan Mladenović, Koja, Ivan Vidović (VD), vsi v takrat že kultnem bendu Šarlo Akrobata; tu so bili še Gagi Mihajlović in Švaba iz Električnega orgazma. Katarina II je s svojim prvim albumom povsem izpolnila pričakovanja in po mnenju kritikov je bila to plošča leta 1984 v bivši Jugoslaviji. Milan Mladenović je s skupino Šarlo akrobata in kasneje Katarino II, v začetku osemdesetih let ob Električnem orgazmu in Idolih bil na čelu tako imenovanega »novega vala«, najznamenitejšega rockovskega gibanja v Beogradu. Bend po sporu z Gagijem zamenja ime in leta 1985 nastane Ekaterina Velika v zasedbi Milan Mladenović, Magi Stefanović, Bojan Pečar in bobnar Firči. Katarina II je prvič v Sloveniji nastopila leta 1984 v Ljubljani, v MC Zgornja Šiška, kasneje kot EKV še večkrat.
Nedvomno je to skupina, ki je imela največji vpliv na rock'n'roll osemdesetih na ozemlju bivše Jugoslavije, predvsem zaradi svoje drže, pristopa in podobe v javnosti. In tu bi še posebej izpostavila Margitino podobo, atraktiven videz, njen krhek, sofisticiran izgled na eni strani in na drugi klavirske partiture, vznemirljiv vokal, instrumentalna popolnost in energija, s katerimi je obarvala Milanove skladbe, njegove kitarske akorde in skrajno artikulirano poezijo. Dasiravno je bil Milan Mladenovič glavni tekstopisec v bendu, so nekatere najizrazitejše pesmi (Kad krenem ka, Sedam dana, Nisam mislio na to, Sinhro, Zemlja, Par godina za nas) obarvane z njeno domišljijo in pisavo. Skupina pooseblja nek urban zvok, ki odlično ponazarja prostor in čas.
Igrati v rockovskem bendu zame ni noben izziv. To je povsem naravno, kadar imaš glasbo rad in ti je popolnoma vseeno, s katerim spolom pravzaprav igraš…In da je pri nas tak odnos do žensk, da te na novinarski konferenci nekdo vpraša, če hodiš v solarij in temu podobne stvari…To je nesramno. In nima nobene zveze s tem, s čimer se ukvarjaš, kako igraš. Če samo malce izskočiš iz utečenih in od okolja pričakovanih šablon, te taisto okolje izvrže in vsi se sprašujejo, zakaj je to tako. Oznaka spola je v našem oklju še vedno problem, čeprav moram priznati, da sama s tem nisem imela težav. Meni je bilo vedno lepo, čeprav sem ljudem vedno znova pojasnjevala, da sem glasbenica, saj veš, termin ženske v rocku so običajno mišljene kot pevke. Mogoče bi bilo veliko bolj zanimivo, če bi bilo več rockovskih kritičark in več ženskih rockovskih časopisov.
Osnovni motiv v glasbi osemdesetih, kot tudi v drugih oblikah umetnosti je zajet v sloganu, ki se ciklično pojavlja v različnih obdobjih, vedno znova avtentičen in oseben: Proti vsemu! In imaš tiste, ki so glasbo sprejemali kot vsaki drugi posel in danes igrajo in živijo od tega, kot profesorji od svojih predavanj ali rudarji od kopanja v jamah. Ostali, ki so glasbo dojemali kot dober štos in kot prehodne otroške bolezni, so razprodali svoje instrumente in denar vložili v donosnejši posel. Pa bodisi to imenuješ poraz, konformizem ali zdravi razum. Tisti pa, ki so celo zgodbo sprejeli iskreno, kot neke vrste misijo, dosledno in brezkompromisno, pa danes bodisi niso več med živimi ali pa celo po malem spominjajo na junaka iz filma Tajvanska kanasta. V omenjenem filmu Dušana Markoviča igra Margita Stefanović, ostali člani skupine EKV pa v filmu izvajajo pesem Tatoo.
Srečni trenutki Margitinega življenja so poleg otroštva vezani v glavnem in predvsem na glasbo. Na koncertu smo odvisni eden od drugega. Takrat si samo instrument, ki proizvaja glasbo. Ne gre za nek znan občutek, ni to kot droga, enostavno se tako počutiš. Drug drugemu smo bili dragoceni, skupaj smo vadili, skupaj koncertirali, poslušali smo eden drugega. Živeli smo glasbo, ne tisto v smislu igranja po festivalih, ampak tisto na koncertih. Ti pa odražajo točno to, kako živiš. Življenje je bilo podobno tistemu, kar smo igrali.
Ekaterina Velika je izdala 8 albumov, imela preko 700 koncertov širom po nekdanji Jugoslaviji, izredno popularni so bili tako v Beogradu, Skopju, Zagrebu in Ljubljani. Polnili so velike dvorane Kulušić, Pionir, Dom omladine. Milan je trdil, da smo mi vsi otroci zemlje. Leta 1987 izide album Ljubav, ki vsebuje po mnenju mnogih najboljše tekste jugoslovanske rockn'n'roll poezije. Sedam dana, Tonemo uspe spojiti psihadelijo z najširšim občinstvom. Dejansko se močno čuti duh leta 1988, predvečer usodnega leta, ki je dejansko spremenil svet. Bend EKV je na vrhuncu slave, koncertne hale so polne, turneje uspešne. Leta 1989 se Firči seli v New York, leta 1991 Bojan Pečar v London in magični trio je načet… Vojna. In razpad skupne domovine.
Po letu 1994 Margita nadaljuje glasbeno ustvarjalnost. Spremlja nove skupine v beograjskem undergroundu, obiskuje kleti in koncerte novih beograjskih upov Kanda, Kodža i Nebojša, pa Neočekivana sila. Privlačil jo je internet in medmrežno delovanje ter možnost ustvarjanja globalne glasbe. Morali bi narediti virtualno cerkev, kjer je lahko vernik kdorkoli, od kjerkoli – bistvo verovanja bi bilo glasba, besede in občutja, in da to narediš v željenem trenutku. Margita deluje sicer nekoliko resignirano, a vendar še vedno s tistim otroškim pogledom na svet. Polna načrtov za nov začetek. Obudi se njena strast v iskanju novih oblik prelivanja slike in zvoka, pripravlja performance, ki ga poimenuje Svetovno gledališče ali svetovno v gledališču… Sredi devetdesetih je izdala album remiksov EQV: Ti si sav moj bol. Šestdesetminutno gradivo je Magi realizirala s pomočjo dveh mladih glasbenikov, Atmanactive in Technocentrist. Od pesmi Ti si sav moj bol je uporabljena samo ključna sekvenca v dolžini nekoliko sekund, vse ostalo je nadgradila popolnoma nova ambientalna glasba. Čeprav to niso EKV, je na albumu prisotna barva klaviatur. Tu je njen nepozaben prispevek. S svojimi klaviaturami je obogatila albume bendov Kurajbera in Glisersov. Delala je z mladimi bendi Direktori in Zion Bendom. Želela si je, da bi bila njena nova plošča pornografsko orientirana, z veliko golote v samem zvoku, kajti vseprisotno pornografijo je navsezadnje treba označiti. Pri meni ni nobenih naključij. Že od samega začetka mi je bilo popolnoma jasno, da bom, ne glede na to, kar delam v življenju, vedno igrala in oziroma bom hotela igrati.
Margita je bila tudi članica Združenja književnikov Ars Antibari iz Bara.In prav pri založbi »Ars Antibari« je za zbornik »Izgleda da će jugo« leta 1996 prispevala tri zgodbe, leta 1999 pa v tretji knjigi »Da li da ti kažem ko te je ubio, Gea?« ponovno tri zgodbice in risbe.

Zadnja leta se je počutila ujeta. Težko je sprejemala neurejene razmere okoli avtorskih pravic benda EKV, ki jih v kaotičnih srbskih razmerah niso izplačevali, njihove plošče so se objavljale brez dovoljenja. V Srbiji s svojim glasbenim razmišljanjem ne morem preživeti, je izjavila pred dvemi leti v Zagrebu. Številni pripadniki moje generacije so sedaj na vodilnih položajih v kulturi, vendar ne želijo sodelovati, odpirati nove poti, temveč se držijo strogo uhojenih birokratskih shem. To zelo težko sprejemam, ker gre za ljudi, ki so rasli s tabo, ki nekaj razumejo ali vsaj mislijo, da razumejo. Ali, ko razmišlja o umeščenosti in vrednotenju popularne kulture, v pogovoru po enem njenih zadnjih koncertov v Zagrebu: Ne vem, če veš, da so v Beogradu v glasbeni šoli neki novi učenci nalepili slike Johnyja Štulića po učilnicah. Nihče jim tega ni naročil, to so naredili na lastno pobudo. In prav to odpira še eno novo vprašanje: profesorji v glasbenih šolah so ljudje iz moje generacije. In njim ne pade na pamet, da bi dali otrokom nekaj novega, nekaj, kar je ustvarila generacija v osemdesetih. Vedejo se zelo konservativno, živijo v strahu in reagirajo kot nekoč naši starši. Ta električna glasba jim je neprijetna, oni se je preprosto bojijo.
Rada bi citirala še Margitini izjavi, ki po moje, še kako izrisujeta njeno idealistično vizijo prejemanja rocka kot umetnosti, kot načina življenja, to je sprejetje le tega pri starših. Ne verjamem, da so starši sprejeli moj rock'n'roll. Vsem nam je bilo zelo žal, da niso niti enkrat prišli na naš koncert; in njen strah pred umetniško pozabo, pred izgubo spomina, ali kako pravi sama: Najbolj se bojim, da bodo stvari, ki smo jih delali, enostavno izginile, kot da jih nikoli ni bilo… Za nami se bodo zaprla vrata, in vse bo tako, kot da ničesar ni bilo. Brez tradicije, brez ničesar.
Bistvo Margitinega življenja in glasbe, kakor tudi celotnega ustvarjanja skupine EKV nedvomno najbolje ponazarjajajo prav njene besede pesmi z albuma Samo par godina za nas: Rasli smo na ničijoj zemlji, surovo sunce iznad nas. Živimo u tudjoj kuči. Ona i on i on i ja. Budim se u zoru, tu je početak, tu je i kraj. Mi smo na granici i nema povratka i snaga otiče – kap po kap u nepovrat.
(Muska)

Diskografija
Katarina II (ZKP RTV Ljubljana, 1984)
Ekatarina Velika (ZKP RTV Ljubljana, 1985)
S vetrom uz lice (ZKP RTV Ljubljana, 1986)
19 Live! '86 (ZKP RTV Ljubljana,1986)
Ljubav (PGP RTB, 1987)
Par godina za nas (PGP RTB, 1989)
Dum Dum (PGP RTB, 1991)
Neko nas posmatra (PGP RTB, 1993)
Še letos naj bi izšel tribute album Milanu Mladenoviću z delovnim naslovom »Kao da je bilo nekad…«. Po eno Milanovo pesem so že posneli Delarno bend, Darko Rundek, Darkwood dub, Vlada Divljan, Partibrejkers, Električni orgazam, Vroom, Miško plavi in drugi.

Viri:
G.Z. – intervju v YU Rock magazine (1995)
Slobodan Savić – intervju v reviji Profil (1999)
Branko Kostelnik – intervju v reviji Zarez (2000)
Aleksandar Žikić – knjiga Mesto u mećavi (1999)
Petar Janjatović – Ilustrovana YU Rock enciklopedija 1960-1997 (1998)

Varja Velikonja