EKATARINA VELIKA
Remasters 2xCD
(RTVSLO ZKP, 2004)

Razmišljam, zakaj so se odgovorni pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija v Ljubljani takole, dokaj skromno in nepričakovano odločili za ponatis prvih štirih albumov skupine Ekatarina Velika v obliki dvojne CD plošče z imenom Ekatarina Velika. V osrednjih slovenskih medijih so ponatis na glasbenih straneh korektno ocenili in z veseljem pozdravili rokovski kritiki. Ampak.

Moja pričakovanja dvojne remasterizirane CD plošče Ekatarine Velike so se razblinila v trenutku, ko sem v rokah držala ovitek. Ostanimo za hipec pri zunanjosti: OK, tu so štiri pomanjšane slike naslovnic albumov beograjskeg benda, sledijo pomanjkljivi podatki o zasedbah benda, ki se je v obdobju teh štirih albumov spreminjala, pa datumi izdaj, površnost se kaže celo v naslovih nekaterih komadov (nepozabna I've always loved you je napačno napisana), pa vse do sila skromnega in pustega uvoda Jureta Potokarja. Pogrešam natisnjena besedila ( ki so na vinilkah!!!), kot eno izmed najmočnejših orožij in specifik benda. Nič novega, bi rekel nekdo, ki ve, koliko pozornosti in afinitete kažejo diskografske založbe do rokovske glasbe, koliko medijske pozornosti ji namenjajo in s kakšno pozornostjo in ljubeznijo lansirajo produkt na glasbeno tržišče. Celo dandanašnji. Pa naredimo kratek skok v zgodovino.
Ekatarina Velika je svoje prve štiri albume posnela za slovensko založbo ZKP RTV Ljubljana. Povsem slučajno sicer, potem ko so jih odbili pri Jugotonu in ker je bil, absurdno, eden izmed beograjskih glasbenih urednikov pri PGP RTB v sporu z Milanom Mladenovićem, takrat še v skupini Katarina II. V letih od 1984 do 1986 so izšli albumi Katarina II, Ekatarina Velika, S vetrom uz lice in EKV Live 1986, skratka vsebine, ki so jih pri založbi tudi ponatisnili v letu 2004.
Skupina Ekatarina Velika si je ustvarila razmeroma zgodaj kultni status, lepota in vrednost njihove glasbe vzdrži še dandanes in jo lahko tolmačimo v skladu z osnovnimi prvinami rokovske estetike. Tu je iskrenost glasbenega izraza, trma in upornost protagonistov, samozavest, stalna nadgradnja in širitev glasbenega izraza, občutljivost za družbene razmere, senzibilnost štirih umetniških duš, ki v prvi vrsti zagovarjajo rokovsko izrazoslovje. To kar pišejo, pojejo, skladajo, tudi dejansko živijo. Enostavno, šlo je za način življenja, druženja in specifičnega izraza, ki je izšel iz tega druženja. Življenje je bilo podobno temu, kar smo igrali, je nekoč to komentirala Margita Stefanović. Kako smo živeli? V najetih stanovanjih, nismo živeli doma, imeli smo to srečo, da smo živeli s tistimi, s katerimi smo delali ( iz knjige Margita Stefanović-zvezda koja večno traje, Beograd 2002).
Glavni tekstopisec v skupini Ekatarina Velika je bil Milan Mladenović, čeprav so za pero prijeli tudi ostali člani, največkrat Margita, pa Gagi Mihajlović (Vrt, Platforme s prvenca Katarine II). Po sporu z Gagijem, ki jim je zakonsko prepovedal nadaljno uporabo imena Katarina II, se bend preimenuje v Ekatarino Veliko in leta 1985 posname istoimenski LP. Na plošči gostujejo tudi Massimo Savić in Tomo In der Muhlen, kitarist skupine Karlowy Vary, s katerim je sodelovala Margita. Plošča vsebuje prve prave koncertne hite tipa Modro i zeleno, Tatoo, Oči boje meda, To sam ja. Gre za ključno ploščo, ki je prinesla največ sprememb v besedilih. Prvič smo objavili besedila, ki z več poduhovljenosti in občutkov nekaj povedo, je ploščo ocenil Milan. Pri snemanju tretjega albuma S vetrom uz lice imajo spet novega bobnarja (Firčija je nadomestil Ivan Ranković), pomembno vlogo na plošči je zavzel še nov instrument Emulator II. Plošča jih dokončno približa širši publiki, komadi z nje Ti si sav moj bol, Stvaran svet oko mene, Kao da je bilo nekad, pa sodijo v anale rokovske klasike na nekdanjih domačih tleh. Skupina je postala preciznejša, plošča eksaktno ponazarja atmosfero časa, v katerem je nastajala. Vizionarstvo in patetiko Milan Mladenović ostro zavrača rekoč, da so vse njihove pesmi odraz časa. Skozi osemdeseta leta se je namreč vlekla neka zločesta nit, ki naj bi na koncu prinesla nekaj strašnega, in tudi je. Ljudje so drug drugemu nategovali živce do skrajnih meja. In ti živci so počili ( v knjigi: Mesto u mećavi, Aleksandar Žikić , Matica srpska 1999).
Kot senzibilen in odgovoren pisec besedil se je od vsega najbolj bal banalnosti v izrazoslovju, ki lahko zanese v patetiko in ceneno solzavost. Obstaja veliko pesmi, ki so brez sramu do skrajnosti patetične. Take so na primer Jesen in I've always loved you.. Samo iskrena emocija jih rešuje banalnosti. Enostavno, na koncertih ali ko pišem, sem ves vročičen, in tu ni rešitve – izpade pač patetično. Zelo težko je, da tisto kar vidiš in občutiš preneseš ljudem tako, da ne izpadeš banalen, je o patetiki razpredal Milan Mladenović (Dečak iz vode).
Album EKV live 1986 je posnet na enem izmed petih razprodanih koncertov v zagrebški dvorani Kulušić, 2.novembra 1986 in gre za neke vrte kompilacijo, živ zapis enega največjih rokovskih bendov v bivši skupni državi.
Ekatarina Velika je delovala kot koheziven spoj velikih talentov, kreativnosti in emocionalne samosvojosti. Beremo in poslušamo jo kot zgodbo o glasbi, besedilih, melodijah, čustvih in sporočilnosti v mejah najširše rokovske estetike z neizbrisnim pečatom v naši rokovski zgodovini.
Rokenrol je moj način življenja…Moje pesmi – to sem jaz. One so odraz mojih življenjskih dojemanj in stremljenj. Motive za njih črpam v realnih življenjskih surovostih, samo včasih spustim skozi kakšen stih, delček imaginarnih sanj. Takole, skozi meglo…( Milan Mladenović v knjigi: Dečak iz vode, L.O.M., Beograd 1997).
(Muska, maj 2004)

Varja Velikonja