ELIO MARTUSCIELLO
Incise
(EM Music, 2018)
Italijanski eksperimentalni elektronik Elio Martusciello deluje v širokem polju multimedijskih disciplin. Študiral je fotografijo in vizuelno umetnost nasploh, v glasbenem svetu je samouk glasbenik in skladatelj, tudi član zasedbe Ossatura. Njegov glas se je razširil že daleč čez italijanske meje, namreč sodeloval je že z mnogimi improvizatorji svetovnega kova, od Tima Hodgkinsona do Evana Parkerja in desetine drugih.Za aktualni projekt je izstopil iz cone udobja svobodno improvizirane elektronike, in se podal v „pop" svet. Izziv, ki si ga je zastavil, je še vedno posebne vrste. K sodelovanju je povabil štiri italijanske pevke, ki so v osnovi pop pevke in takšno je tudi njihovo petje na albumu Incise (vrezano) - melodično in eterično. Šele naknadno je Elio okoli tega petja ustvaril svojo zvočno spremljavo, oziroma še več, tudi petje je manipuliral po svojih željah in cilju. Ga umestil v svoj zvočni tok ali bolje zvočne utrinke. Inštrumentalni del glasbe je namreč večinoma sestavljen iz elektronskih škrtanj, šumov, konkretnih zvokov in odmevov, kar na prvi posluh nima veliko stika z vokalnim delom glasbe. Šele, ko se nam vsi ti postopki počasi usedejo v možganske vijuge, se počasi zložijo v smiselno celoto.
Recenzentski refleks kliče po primerjavah. Najprej prikliče v spomin eksperiment Davida Sylviana na albumu Blemish, le da je on v obratnem položaju. Sylvian poje, kot to običajno počne, glasbena spremljava je nekako dislocirana, improvizirana izven melodičnega toka. Elio Martusciello pa je tu v vlogi izvršnega producenta, ki popolnoma nadzira zvočno podobo. Vsi postopki so urejeni digitalno, vsak šum je na natanko tistem mestu, kot si ga je zamislil sam. Naključij ni, čeprav je vtis večinoma prav tak.
Z nekaj projekcije bi si poslušalec lahko zamislil te pesmi v „primernejši“ preobleki. Tu zvenijo, kot da so podrejene radikalnemu remiksu, in bi v „izvirni" različici zagotovo imele tudi komercialni potencial. Morda pa se še zgodi tak obrat? Le kako bi te pesmi zvenele, če bi jih Elio Martusciello ponudil v re-remiks nekemu producentu z običajno percepcijo do pop pesmi? Mimogrede, naslovi pesmi imajo na ovitku CD plošče tudi alternativne naslove. Je to namig?
Malo verjetno, tega skoraj zagotovo ne bomo dočakali. Zato nam ne preostane drugega, da se prepustimo pop eksperimentu kot je „vrezan“ v album Incise. Dovolj kontradiktoren in zgoščen je, da ga odkrivamo in uživamo na dolgi rok.
(Rock Obrobje, marec 2018)
Janez Golič
