Intervju: ROB ELLIS


foto: Janez Golič Že zaradi ljubega miru in priporočil njenega dobrega prijatelja Nicka Cavea, se je Polly Harvey ob izdaji albuma Is This Desire? odločila, da se bo javnosti predstavila skozi besedo v najmanjši možni meri. Skratka, intervjuje je skrčila na res tiste promocijsko najpomembnejše medije, ki pa žal radi izpostavljajo vse drugo, kot glasbo samo. Tako se je zgodilo z njenim intervjujem za najvplivnejši angleški glasbeni tednik NME, kjer resda niso potvorili izjav, so pa jih začinili s komentarjem, zaradi katerega je Polly milo rečeno pobesnela. Posledica; vsako upanje, da bi jo pred koncertom v prestižni dvorani Warfield Theatre v San Franciscu dobil pred mikrofon, je bilo prazno. Kot obliž na rano se je pokazal bobnar Rob Ellis, ki je bil ob Polly pri njenih prvih samostojnih glasbenih poskusih, se vmes posvetil drugim stvarem in se ob novi plošči vrnil v njeno spremljevalno skupino. Obenem je idejni vodja projektne skupine Spleen, v katero se svobodno vključuje kup kreativnih glasbenikov iz bližnje in daljne okolice mesteca Yeovil.


Kako si prišel v PJ Harvey?
Tako jaz kot John Parish in Jeremy Hogg, ki smo sedaj v spremljevalni skupini Polly Harvey, smo že pred davnimi leti, še ko smo bili v Yeovilu, skupaj igrali v različnih skupinah,. V tem srhljivem mestu smo vsi odrasli. Res smo se kasneje precej selili, ampak še vedno smo v istem območju, John in Jeremy sta sedaj na primer v Bristolu.
Vsi smo igrali v skupini Automatic Dlamini, tudi Polly, le da sem jih jaz kmalu zapustil in začel delati nekatere druge stvari. Pravzaprav je bila Polly moja zamenjava, tako da takrat nisva igrala skupaj. Posneli so dva albuma, eden sploh ni bil objavljen. Kasneje je Polly začela pisati lastne pesmi in spet sva se srečala preko enega skupnih prijateljev. Tako sem postal član njene skupine, posneli smo nekaj demo posnetkov in nekaj tistih pesmi je pristalo kasneje na albumu Dry.
Kdo je zaslužen za vaš prodor? Paul Cox iz Too Pure?
Pravzaprav ne, ampak moj najboljši prijatelj, ki je naš sedanji menadžer. On nam je organiziral snemanje v studiu in zrihtal koncerte. Pri Too Pure pa so nas priporočile skupine, s katerimi smo takrat igrali kot predskupina. Tako se je vse odvijalo; pri Too Pure so bili navdušeni na d demo posnetki, omogočili pravo studijsko snemanje, in prvi album smo posneli kar dvakrat. Prvi posnetki, narejeni v Londonu, so bili tako slabi, da smo šli snemat še enkrat nazaj v Yeovil. Šlo pa je za povsem iste pesmi. Ti “londonski” posnetki so izšli kot bonus prvih tisoč kopij albuma Dry.
In po drugem albumu ste odšli…
Glasba mi je bila všeč, ni pa so mi bile všeč stvari, povezane z glasbenim poslom. Vse skupaj je postalo precej mučno, vpleteni so bili ljudje, za katere smatram, da ne bi smeli biti vpleteni. Šlo je tako daleč, da bi se s Polly resno sporekla, če ne bi jaz odšel. in obenem sem tedaj želel delati svoje stvari. Tisti ljudje niso več zraven in tako sva s Polly spet skupaj, kot zaključen krog. Vmes je Polly delala svoje stvari, in jaz svoje, sedaj spet lahko sodelujeva. Obenem mi je njena nova glasba bližje, raje delam te stvari kot tiste izpred štirih let.
Kakšen je proces dela v PJ Harvey? Prinese končane pesmi ali jih zložite skupaj?
Polly prinese že pesmi pripravljene za objavo. Dobro, niso še najvišje tehnične kakovosti, posnete so na vsega 4 kanale, ampak zajemajo bistvo pesmi. In potem gremo skupaj v studio in ostali le nasnamemo svoje stvari. Ali odvzamemo nekaj tistega, kar je posnela Polly. Damo končno obliko. Le nekaj pesmi smo posneli povsem na novo. Ja, včasih nas Polly pusti zraven in reče, naredite kar želite. In potem jaz, ali Mick Harvey ali John, naredimo po svoje. Kot, na primer, v pesmi Garden, ki je bila prvotno posneta le s kitaro na 4 kanale, kar je zvenelo povsem v redu. A Polly je želela nekaj spremembe, svežine v pesem, zato smo je povsem spremenili. V zadnjem trenutku smo se šele odločili, katero verzijo bi uporabili na albumu. Na koncu je obveljal nov aranžma. V bistvu pa je to ista pesem. To je nekaj, kar sem vedno želel. Kako spremeniš samo malenkost in dobiš povsem drug vidik, drugačno razpoloženje…
Tako imamo na obeh Spleen albumih tudi Watermellon v različnih verzijah.
Obstaja še tretja, koncertna različica, ki je spet povsem drugačna. Razmišljam, da bi posnel jo posnel v studiu. Objavil bi jo na tretjem albumu in tako bi dobil rdečo nit, ki bi se vlekla skiozi vse plošče.
Kakšen pa je proces dela v Spleen? Ti si vodja, idejni nosilec, kaj pa ostali? Prinesejo povsem svoje ideje?
Prispevki ostalih glasbenikov so bolj ali manj res njihovi. Večinoma improvizirajo okoli moje osnovne ideje. Imam tudi približno predstavo, kako naj bi pesem zvenela v končni obliki, a večinoma mi ni treba reči ničesar. Ostali točno vedo, kaj narediti. Zato, ker jih dobro poznam in jih izberem za določen projekt. Nikoli mi ni potrebno posredovati, kot 'to je pa narobe'.
Kako stvari posnamete? Verjamem, da je težko zbrati vse te glasbenike naenkrat v studiu? Vsi so “zaposleni” še drugje.
Bila je prava nočna mora, zbrati vse te ljudi za koncertne nastope. Vseh osem skupaj smo imeli na voljo dva tedna, od tega smo enajst dni vadili skupaj za nastope in potem smo pravzaprav imeli vsega dva koncerta. Saj bi zmanjšal zasedbo, ampak v glasbi se dogaja toliko stvari…
Kdo je v skupini?
Matt Bange igra trobento, Terry Edwards igra saksofon in trobento. Potem je bil z nami Tim Farthing, ki ni širše znan. Dela v knjigarni v Londonu in zelo talentiran pisatelj. Potem je bil z nami John Parish, Lou Ciccotelli…
Ja, Lou igra tudi v vsaj še dveh skupinah.
Vsak dan pristopi k novi skupini. Pomaga Laiki, Mass, je v Ice in ima povsem svoj projekt. Bil je v Chicagu, kjer je vadil gradivo za nastope z Ice, sicer bi lahko igral z mano v Spleen.
Prej si omenil, da rad večkrat posnameš isto skladbo v različnih izvedbah in da obstajajo različne izvedbe pesmi PJ Harvey. Ampak na koncu objavite le eno verzijo.
Kar posnamemo in objavimo, je za nas končano. In naslednja stvar je kvečjemu naslednji album. Le v živo precej spreminjamo aranžmaje. Ker je studio povsem drug medij… Na primer, pesmi The River sploh ne izvajamo v živo, Garden je povsem spremenjena. V živo poskušamo zajeti drugačno razpoloženje, je drugače, ker se vse dogaja v istem trenutku. Na primer pesem Joy, ki ima ta industrijski ritem, je težko igrati kot petčlanski kitarski bend, zato jo izvajamo v slogu Captaina Beefhearta. Kar je v redu. John igra na kitaro isti riff, kot na plošči, ostalo je povsem spremenjeno. Ta pesem je v drugačni verziji objavljena tudi na Spleen albumu in jo poje Pinky MaClure. Naslov je In A Silent Violent Way in je Joy v drugačni preobleki. Prvotno je bila Joy izvedena v taki bluesy klavirskem slogu in na koncu je Polly ni uporabila. Tako mi jo je odstopila za Spleen. Jaz sem še naredil nov aranžma in dal pesem Pinky, da jo odpoje. Polly pa je kasneje posnela to industrijsko inačico.
Večina pesmi za Is This Desire? Je bilo napisanih že pred dvema, tremi leti. Ima Polly zatorej že pripravljene nove pesmi.
Ja, nekaj ima že pripravljenih. Pravzaprav jih je že za cel album. Po končani turneji se namerava preseliti v New York, da zamenja okolje v dobro pesmi. Sedaj je že dolgo na deželi na obali, in si želi spremembe. New York ji je res všeč in tja gre vsaj za tri mesece. Tam naj bi spisala še več pesmi in nekje aprila gremo ostali v studio in naredimo isti trik kot za Is This Desire? Torej bomo na Pollyjine demo posnetke naredili aranžmaje in vse skupaj posneli.

MP3 odlomek/excerpt (44", 306Kb)

Janez Golič