EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN
Tabula Rasa
(Mute Records, 1993)

V zadnjem štiri-letnem odmoru po Haus Der Lüege, so nam Einstürzende Neubauten postregli samo z glasbo za gledališko predstavo Hamletmaschine in drugim delom Strategij. Vendar so to bili posnetki, ki niso odgovarjali na vprašanje, kam nas bodo Blixa Bargeld in kompanija še odpeljali. Prostor njihovih obsesij se je namreč vse od radostno destruktivne Kollaps samo širil. Da, izrazna zvočnost se je res širila, zoževala pa se je nevarna ožina, ki določa vsakokratni izziv - na eni strani originalnosti in na drugi vztrajanje na razpoznavnih koncepcijah. Tabula Rasa v tem smislu pazljivo krmili med čermi predvidljivega artizma in razpuščenim razsekavanjem forme, pravzaprav nas vodi od skorajda plesne Die Interimsliebenden preko vse bolj razdelanih struktur, ki navdušujejo ravno ravno s tem, da kljub neobičajnim stopnjevanjem stojijo vsaka zase. Bolj kot kdajkoli prej se Blixa tu poslužuje prikrite moči tišine, tega efektnega elementa glasbe Einstürzende Neubauten, če se le spomnimo njihovih ključnih kompozicij iz preteklosti - Armenia, Seele Brent in večino albuma Funf Auf Der Nacht.
In kot da bi hoteli Einstürzende Neubauten vsem še enkrat dokazati, da so govorice o bolj sprejemljivi glasbi le prazna natolcevanja, ploščo zaključuje 15 minutna "Headcleaner". Ta namreč predstavlja tisti pol njihovega sedanjega njihovega ustvarjanja, ki kliče v spomin najbolj besne čase berlinske petorice. Čase, ko sta napol gola Blixa in U.N. Unruh vso energijo usmerila v fizično izčrpavanje z nabijanjem po železju. Kajti, hrup na robu bolečine in absolutna tišina sta le krajnosti istega ekstatičnega očiščenja, kot rezultat polne zavzetosti.
Tak poln krog oz. konceptualna zrelost se kaže tudi na grafični opremi plošče Tabula Rasa, ki ni več samo nosilec zvoka zavit v "manjvredno" embalažo, pač pa zaključen izdelek s sliko tihožitja skoraj brez distance ter natisnjenimi besedilih v angleškem in nemškem jeziku. Osebni, recimo temu, politični angažma v glasbi Einsturzende Neubauten ni bil nikoli eksplicitno izražen v nasprotju z izjavami izven glasbenih voda in je mešanje rodoljubne nemščine ter svetovljanske angleščine krajni doseg umetniškega angažmaja oz. odgovor na znane dogodke v združeni Nemčiji. Temu se reče umetniška svoboda ali nekaj podobnega in zaradi te samosvoje drže lahko od Einstürzende Neubauten tudi v prihodnje pričakujemo največ.
(Katedra)

Janez Golič