ENCIKLOPEDIJA GLASBE
Od rocka, popa, jazza, bluesa in hiphopa do klasične glasbe, folka in glasb sveta
(Didakta, 2004)

Vseobsegajoča enciklopedija je dandanašnji visokoleteč podvig. Ne zgolj enciklopedija hiphopa, elektronike, morda popa, rocka, ampak Glasbe. Čeprav lahko najdemo za praktično vsako predstavljeno zvrst posebno enciklopedijo, vsaj takega, če ne večjega obsega. Žal le v tujem jeziku in pri tujih založnikih. Že zato je prevod Enciklopedije v slovenščino poteza, ki jo gre pozdraviti, z upanjem na podrobnejša nadaljevanja…
Pri tako zastavljenem podvigu se je pač potrebno nekje ustaviti, potegniti črto, določiti do kje se gre. Enciklopedija glasbe se je ustavila pri 450 straneh. Še preden bralec odpre knjigo, je jasno, da gre za poljudno izdajo. Trdne platnice, velike, jasne slike in črke. Listanje temu le še pritrdi: slikovnega gradiva je skoraj toliko kot besedila (v mnogih glasbenih vodičih in encikledijah na notranjih straneh sploh ni slik), oblikovanje strani je lično, malodane revijalno z mnogimi pojasnili, izjavami, napotki, celo notnimi zapisi. »Teža« same knjige zagotovo ne sledi vsebini…
Zanimiv je pristop, koncept pregleda. Ni običajno abecedni, saj bi se tako osredotočal na izvajalce in ne na zvrsti. Ni niti kronološki, določene zvrsti so se pojavile in razvijale istočasno, in spet bi imeli opravka z istočasnim in večplastnim dogajanjem. Knjižna oblika tu pač zaostaja za možnostmi interneta, z njegovo zmožnostjo povezljivost določenih vsebin in končno, sprotnim osveževanjem.
Kakorkoli, snovalci knjižne enciklopedije so se odločili za pregled po glasbenih zvrsteh, in to od najpopularnejših in razširjenih do malih obskurnosti. Znotraj tega se lotevajo pregleda na dveh ravneh – kronološko/razvojno in se obenem osredotočijo na ključne predstavnike zvrsti. Kar je glede na predpisan prostor skoraj neizogibno, v nasprotnem se kaj hitro zgodi »telefonski imenik« z nekaj vmesnega besedila. Tako pa še vedno ostane nekaj možnost za sočnost vsebine, za anekdote in druge prigode. Sir George Martin je v spremni besedi zastavil dobro ime z izjavo, da bo »ta knjiga, ki raziskuje neverjetno petrost razvijajočih se slogov in razlaga pomembnost posameznih vsake zvrsti, bralcem posredovala prave vrednote glasbe«. V knjigi namreč pogrešam prav to; vrednotenje in kritiko. Prej se nagibam k misli, da so pisci izbrali »pomembne« in »vredne« po ključu popularnosti in splošnega priznanja. Kakšen je bil torej ključ, po katerem se določeni izvajalci pojavljajo v manjšem ali večjem obsegu, medtem ko mnogi niso niti omenjeni? Morda slednji ne sodijo v nobeno od predstavljenih zvrsti? Obenem so tudi zvrsti same predstavljene v različnem obsegu, celotna klasična glasba komaj dosega reggae. Kar dvakrat jo presega country. Jo je bilo potemtakem sploh smiselno vključevati med sicer večinoma popularne zvrsti?
Glede na nujne omejitve, dobi bralec še vedno dovolj celovit pregled, le da je mnogokrat prikrajšan za vsaj omembo nekaterih izvajalcev. Izbor je pač omejen na najpopularnejše, najbolj izstopajoče, verjetno po kriteriju prodanih plošč. V popularni glasbi pa je obstajala in še obstaja vrsta izvajalcev, katerih »vrednost« ne moremo meriti po kriterijih priljubljenosti. V besedilo se je prikradlo kar nekaj napak in pomanjkljivosti. AOR je bila prvotno res kratica za »album oriented rock«, a se je kasneje uveljavila krilatica »adult oriented rock« in celo »all over the road«. New Order so sestavljali trije in ne dva nekdanja člana Joy Division in Tales Of Topographic Oceans je dvojni in ne trojni album, če se omejim na tiste, ki so mi takoj padli v oči. Kako naj potemtakem sprejmem za verodostojne tiste podatke, ki jih na pamet ne poznam?
Če vas neka glasbena zvrst še posebej zanima, boste v enciklopediji pod tem razdelkom izvedeli malo novega. Zagotovo pa obstaja kakšna zvrst ali vsaj slogovna posebnost, ki vam jo bo ta enciklopedija približala, razjasnila vsaj osnovne pojme in ponudila vpogled v razvoj in izvajalce dotičnega področja. Za več in bolje bo pač potrebno pobrskati drugje, v specializiranih vodičih, enciklopedijah, internetu…
(Muska, december 2004)

Janez Golič