ENGLAND IS MINE: Pop Life in Albion from Wilde to Goldie
Michael Bracewell
(Flamingo, 1998, London UK)

Avtor Michael Bracewell je pisec petih literarnih del, novelist in kritik, ki dela in živi v Manchesterju in Surreyju. V knjigi England is mine se je postavil v vlogo proučevalca misteriozne narave angleškega sna. Gre za dokaj ambiciozen projekt in v knjigi najdemo veliko odlomkov, ki dobesedno terjajo, da se nanje sklicujemo. Nenavadna globina Bracewellove načitanosti se meša z živim občutkom nagajivosti. Gre za poživljajoče potovanje po prostranih prerijah kulturnega prizadevanja od CS Lewisa do skupine The Smiths, od Evelyn Waugh do The Fall; pop kultura, ki je filtrirana skozi leče nespornega Bracewellovega intelekta in ki ima, tako kot njegovi subjekti, več obrazov. Razkrije nam recimo, kako definirati vplive v glasbi skupine the Pet Shop Boys, pa študije o skupini Cure in njihovi umeščenosti v prostor in čas. Pomembnost knjige leži v finesah sodb. Bracewellova pisava je taktna, bistra in prodorno učena. Ali povedano drugače, Bracewell ve, »kje so zakopana trupla na vrtu post-punkovske Anglije.«
Knjiga England is mine je knjiga esejev o glasbi, književnosti in svobodi, predvsem pa knjiga o angleški identiteti in kulturi. Eleganten in duhovit slog ter drzna domišljija nas nenehno soočajo s podobo kulture, ki tu pa tam danes že izginja.
Kdor hoče pisati atraktivno, sicer lahko navidezno začne iz nič, a ga bo kmalu pogoltnila past vedno enega in istega. Kdor pa se zaveda, da ni mogoče pisati mimo, ampak le skozi velike pisce svoje dobe, se bo s tem avtomatično osvobodil slehernega strahu pred vplivom, kakor to imenuje Harold Bloom. Esej, dojet kot »gola individualna skušnja«. Esej, pisan z imaginacijskim briom in spoznavno močjo obenem. Esej kot skrajnostna točka književnosti, v katerem je meja »čistih form« premaknjena zaradi antroploške skušnje prodora diskurzivnih struktur v estetske.
Včasih, ko berem, predvsem pa takrat, ko skušam prebrano skozi kritično refleksijo zliti na papir, se ulovim v mislih, da je moje navdušenje nad pisci, kot je Bracewell, izjemno. In recenzija takšne knjige ne more biti drugačna. Izjemen je namreč miselni pretok glasbe, kulture, književnosti in zgodovine, ki ujet v eseje slika avtorjeve misli. Saj veste, esej, ki daje prav toliko substance osebnemu vtisu kot filozofski kategoriji. Esej kot senzibilni komentar dogodka. Sama v domačih medijih zelo pogrešam takšno pisavo, ki je močno razširjena tako na vzhodu kot na zahodu. Lucidnost podobne pisave sem nekoč pri nas zasledila v esejih Aleša Debeljaka, predvsem tistih, v katerih se je dotikal popularne kulture skozi lastna doživljanja le te. England is mine je čudovito intrigantna knjiga, prepolna primerov in razumevanja, pisana z navdušenjem in pompom ( mimogrede, naslov knjige je Morrisseyev verz iz pesmi Still Ill vzet iz prvega albuma skupine The Smiths ). Avtor nam razgali svojo intelektualno in literarno živahnost, ko recimo rezimira vpliv Elvisa v petdesetih, zaključuje pa, da v dolgočasni, bedni Angliji »pop štrli ven kot boleč palec, ki ga lahko sesamo.« Beremo lahko navdihujočo analizo Modsov, še posebej pa briljira v inteligentnem in simpatičnem pogledu na angleško predmestje. Najboljši je, ko impresivno nastopa s svojimi intelektualnimi rifi in se igra z idejami. Skače skozi stoletje novel, poezije, filma, umetnosti in popa opisujoč načine, v katerih nezadovoljneži artikulirajo lastno grenkobo, komičnost in sentimentalen pogled na Anglijo. Bracewell se je oprtal z bistrimi dokazi in čudovito napisanimi mnenji angleške pop psihe. Njegova ambiciozna študija določa rodovnik elementov subverzije in prilagoditve, ki so bili znaki kakovosti in pristnosti angleške popularne glasbe.
England is Mine močno spominja na zadnje slavno mnenje Shawa: ni samo skupen jezik tisto, kar deli Britanijo in ZDA, temveč njuna popolnoma kontrastna sezibilnost. Kar nam dokazuje tudi ta odličen kulturološki komentar: Le kje dobiš boljše mesto raziskovanja razlik, kot je to na polju popularne godbe?
(Muska, avgust/september 2001)

Varja Velikonja