ENGLAND'S HIDDEN REVERSE
A Secret History Of Esoteric Underground
David Keenan
(SAF Publishing, 2003)

Karkoli si že mislimo o angleški vzvišenosti in samopoveličanju, ko je govora o popularni kulturi, obenem pa le malo glasbenih žanrov izhaja z Otoka (ki tu ni le geografski pojem), a kje drugje bi si lahko privoščili luksuzno biografijo tako obrobnega in nezaželjenega dogajanja, kot je bila t.i. industrijska glasba? Natanko 300 strani vezanih v trde platnice z obilico slikovnega gradiva že na prvi pogled določa neko daljnosežno pomembnost te knjige. Verjetno ima taka razsipnost podlago v trans-umetniški biti protagonistov industrijskega gibanja, ko je bila glasba (ali bolje anti-glasba) le najboljši prevodnik njihovih prevratniških idej, te pa so namerile osti v mnogotere šibke točke sodobne, urbane družbe.
Za razliko od večine glasbenih biografij, tudi avtoriziranih, je avtor David Keenan zgradil 'skrito zgodovino' preko dolgoletnega druženja z glavnimi akterji 'scene'. No, očitno mu z vsemi ni uspelo vzpostaviti kooperativnega stika, kajti po nepisanih kriterijih skoraj ne bi smel manjkati Genesis P-Orridge, vseeno vseprisoten generator gibanja. Zatorej se je Keenan osredotočil na ostale tri ključne izvajalce industrijske glasbe – Current 93 oziroma edinega stalnega člana projekta, Davida Tibeta, Nurse With Wound oziroma Stevena Stapletona in duo Coil.
Naj si bo osrednja točka njihove kritike ravno razosebljena, industrijska proizvodnja predvsem kulturnih dobrin, se v knjigi razgaljajo v vseh razsežnostih. Začenši z v vseh primerih težavnim odraščanjem in pobegom v lasten namišljen svet. In tako kot so se počutili osamljeni med vrstniki, so se zatekali v glasbo in literaturo izven prevladujočih okusov in izbir. In angleška literatura, v manjši meri pa tudi tradicionalna folk glasba, je bila polna skrivnostnih, izkrivljenih pogledov. Tu so vsi lahko našli ekvivalent za svojo spolno, versko ali splošno ideološko drugačnost…
Karakterno so si bili Tibet, Stapleton in Coil (Peter Christopherson in John Balance) dokaj različni, izhajali so tudi iz različnih okolij, poslušali različno glasbo, brali različne avtorje. Družil jih je isti odpadniški status in uporniški duh, v današnjih tržnih časih nepojmljivo zavračanje kakršnekoli približevanja 'normalnemu' okusu. Ob prvih performansih multimedijalne grupe COUM Transmission, predhodnice Throbbing Gristle, je angleški nacionalni radio v večernih poročilih poročal, če je to umetnost, nam bog pomagaj, vse z resnim namenom, da uniči, degradira, izbriše dogajanje… Dosegel je nasprotno, Genesis P-Orridge je njihov slogan takoj vzel za svojega in se z njim ponašal v propagandnih gradivih (glej na primer Painful But Fabulous - The Lives And Art Of Genesis P-Orridge (Soft Skull Shortwave, 2002)).
Podpisovanje knjige v Londonu:
z leve: Peter Christopherson, David Tibet, Stephen Stapleton
foto: Janez Golič Brez pogleda od znotraj bi z (anti)ideali zaslepljen sleditelj dobil občutek popolne pripadnosti vseh protagonistov industrijskega gibanja. Knjiga razkriva brezštevilne konflikte, pravo malo parado egoističnih teženj, ki izhajajo iz trdnih, samozaverovanih prepričanj posameznikov. Tako ne čudi, da je večina tovrstnih 'skupin' v bistvu bila le izpostava enega, morda dveh nosilcev idej, ostali so se zraven znašli bolj po naključju. Prav ti naključni simpatizerji, so kmalu odpadli (ali bolje zapadli), kajti Tibet, Stapleton in Coil so takoj, ko se je našlo preveč (slabih) posnemovalcev, spremenili smer razvoja, tudi zavrgli nekatera zanimanja, če so postala množično sprejemljiva – na primer manipulacija s trakovi, čaščenje Aleistra Crowleya, koketiranje s satanizmom itn. Kar lahko očitamo avtorju, je slepo sledenje vsem tem spremenljivim prepričanjem. Resda je z 'dobrikanjem' odstrl zadnje tančice, s pridobljenim zaupanjem je stkal definitivno zgodovino, težko pa je verjeti, da so bile prav vse njihove poteze v določenem trenutku najrelevantnejše. Keenan jih namreč brez pomisleka kuje v nebo…
Potez pa je bilo za 300 strani zgoščenega branja. Večina je materializiranih na objavljenih zvočnih nosilcih, ti pa so tako obsežni, da bo branje nekomu, ki ne pozna vsaj nekaj ključnih plošč industrijskega gibanja, močno oteženo. V uteho je priložen kompilacijski CD, s po 25 minut zgoščene glasbe vsakega. Ker gre večinoma za izbor novejših plošč, bo potrebno za ustreznejši zvočni ekvivalent 'izvorne' industrijske glasbe poseči po starejših ploščah. Vsaj za nekaj ključnih je vredno poklikati po netu…
(Muska, januar 2004)

Janez Golič