Portret: David Byrne & Brian Eno

Če so pričakovanja ob dotiku studijskega čarovnika Briana Enoa vsakič le nehvaležna ugibanja, ima David Byrne trdneje določeno vlogo. Pravzaprav se je vlogi pisca pesmi in pevca prvič odrekel prav na plošči My Life In A Bush Of Ghosts, medtem ko je širšo priljubljenost in prepoznavnost nedvomno dosegel z vodilnim položajem v skupini Talking Heads. Po drugi strani Briana Enoa ni mogoče tako enostavno »ujeti«: spisek njegovih vlog je dolg in razvejan, prav tako je fascinantna vrsta njegovih ključnih posegov, takih, ki še danes ostajajo v zavesti kot prelomni, vplivni, odmevni. Če ga ne bi na podzemni postaji v Londonu slučajno pocukal za rokav Andy Mackay, saksofonist pri Roxy Music in mu ponudil mesto za mešalno mizo, bi verjetno Brian Eno postal predavatelj na kakšnem angleškem kolidžu. Tako pa je skoraj po naključju postal glasbenik oziroma, kot se rad sam označuje, ne-glasbenik. Takoj, ko so Roxy Music postali velika atrakcija, jih je zapustil in se raje osredotočil na studijsko delo. Pod vplivom »bleščavega« rocka, je v prvi polovici sedemdesetih let objavil tri samostojne plošče (Here Comes The Warm Jets, Taking Tiger Mountain, Another Green World) in leta 1977 še Before And After Science, na kateri najdemo pesem King's Lead Hat, anagram imena Talking Heads. Resda Brian Eno ne sodi med sto najboljših pevcev v popu ali rocku, zaradi svežega pristopa k aranžmajem in produkciji, so ta zgodnja vokalna dela še vedno na spisku »obveznih«. Sledilo je njegovo ambientalno obdobje. Po legendi je v stanju med spanjem in bedenjem v bolnišnici slišal oddaljene zvoke in rodila se je zamisel o glasbi kot zvočni kulisi. Komaj se je ustoličil za botra ambienta, že ga je k sodelovanju povabil David Bowie. Eno je sodeloval na t.i. berlinski trilogiji, ploščah Low, »Heroes« in Lodger. Tokrat ne kot producent, ampak soavtor pesmi in instrumentalist. Kakopak, Bowie je na teh ploščah povzemal duh razdeljenega mesta in Eno mu je bil tu v veliko pomoč, predhodno je namreč že sodeloval z nemškima skupinama Cluster in Harmonia. Ta ambientalno-elektronski pristop je najbolj razviden v instrumentalnih skladbah albumov Low in »Heroes«.
Takoj, ko je sklenil sodelovanje z Bowiejem, je praktično postal peti član newyorške skupine Talking Heads. Prvotni načrt je sicer predvideval le dvotedenski postanek v New Yorku, tam naj bi produciral album Fear Of Music, a Brian Eno je v Združenih Državah šest mesecev. V New York je namreč prišel v času burnega klubskega dogajanja, ko se je zgodil prelom z rockovsko preteklostjo in so se začele odpirati nepredvidljive smeri. Tu že nastopijo Talking Heads, ki so sicer tvorili jedro dogajanja v klubu CBGB, a kot bivši študenti umetniških kolidžev, so bili vedno nekoliko odrinjeni od pravovernih rockovskih skupin Patti Smith Group, The Ramones in Richard Hell And The Voidoids. Kot antipod »razprodaji« protagonistov v CBGB se je zgodila nova scena, t.i. No Wave. Klube po južnem Manhattnu so zasedle skupine, ki so razbile še zadnje šablone rock'n'rolla, nekatere pa začele uvajati resda še močno diletantsko, plesne poliritme, jazzovsko improvizacijo, repeticijo in hrup. Brian Eno se je takoj ponudil za produkcijo znamenite kompilacije No New York, na kateri so zbrane štiri poglavitne skupine No wavea. Ampak še pomembnejši je bil širši kulturni šok, ki ga je Eno doživel v Združenih državah. Pritegnila ga je množica srednjevalovnih radijskih postaj, ki so širile kulturne posebnosti lokalnega okvirja daleč čez meje posamezne ameriške zvezne države. Briana Enoa so predvsem privlačili čustveno vzneseni verski govori, pridige, petje, molitve. To je vestno snemal na kasete in hranil za bližnjo priložnost. Ta se je ponudila kaj kmalu, takoj po koncertni predstavitvi plošče Fear Of Music, ki se je je kot gostujoči član Talking Heads udeležil tudi sam. Na tej daljši koncertni ekskurziji sta Byrne in Eno dokončno zbližala svoja zanimanja, predvsem je Eno okužil Byrnea z glasbo Fele Kutija, in ker so ta presegala okvirje početja Talking Heads, je bil samostojni projekt logična izbira. Posnetki za ploščo My Life In The Bush Of Ghosts so nastajali v več fazah. Snemanje je najprej potekalo v New Yorku, tam je nastala ritmična zasnova, podobna tisti na takratnih ploščah Talking Heads. Pomembna je bila odločitev, da Byrne na tej plošči ne bo pel, ampak bodo na mestu petja vključeni odlomki verskih obredij oz. govorov, ki jih je Eno hranil na kasetah. Eno in Byrne se tu nista ozirala na vsebino, ni jima šla za izpostavljanje določenih idej oziroma vsebin (konec koncev so bile izjave iztrgane iz »konteksta«), ampak prej za samo čustveno komponento nagovorov. Poleg tega je poliritmična zasnova kar klicala po vključitvi odlomkov/semplov najširših kulturnih področij. Resda nista bila prva, ki sta na »pop« plošči uporabila t.i. sempel in sploh eksperimentirala z magnetofonskimi trakovi, a zaradi relativno dobre prodaje se plošči pogosto predpisuje revolucionarni značaj. Nekje isti čas se je v Angliji in ostali Evropi podobni postopki izkazovali skozi t.i. industrijsko glasbo (na drugem koncu, v Sheffieldu je v domačem studiu tria Cabaret Voltaire nastajalo podobno delo, dvojni maksi singel 2x45), z Jamajke so svoj vpliv širili dub reggae producenti, medtem ko so na na newyorški klubski sceni zavladali belski funk in sploh plesni hibridi (Liquid Liquid, Material, ESG…). Plošča My Life In A Bush Of Ghosts je kot skupek postopkov, ki so se rojevali v undergroundu, napovedala razcvet hiphopa in nenazadnje svetovne glasbe (world music). Ker popularna glasba leta 1980 še ni vstopala v digitalno dobo, sta Byrne in Eno ves eksperiment izvajala na magnetofonskih trakovih. Rezanje in prilagajanje različnih zvočnih kosov je bilo mukotrpno delo, ki se je zaradi drugih, vzporednih dejavnosti zavleklo na več mesecev. Na koncu sta morala še pridobiti pravice za uporabo tujih semplov, pri čemer očitno nista bila povsem dosledna. Na prvi izdaji albuma je še posnetek z naslovom Qu'ran, ki vključuje odlomke molitve iz korana. Po dopisu muslimanske skupnosti, ki se med vrsticami bere kot grožnja, sta posnetek z naslednjih izdaj umaknila. Zaradi zamudnih postopkov je plošča My Life In A Bush Of Ghosts izšla šele po objavi odlično sprejete naslednje plošče Talking Heads, Remain In Light. Zato so se pojavila napačne izpeljave, da je My Life In A Bush Of Ghosts pravzaprav sestavljena iz ostankov in nedokončanih skic namenjenih Talking Heads. Gre pa za samostojno, namensko delo. Če se je s to ploščo Brian Eno le še utrdil kot studijski čarovnik, je David Byrne storil šele prvi korak izven vloge pevca in pisca pesmi. A je nadaljeval takoj zatem z glasbo za baletno predstavo The Catherine Wheel, ki je ob majhni pomoči Briana Enoa nedvomno dolg eksperimentu na skupnem albumu. Poleg množice druge »scenske« glasbe, ki jo je Byrne začel skladati in to počne še dandanašnji, je svoje zanimanje razširil oziroma potrdil še z ustanovitvijo založbe Luaka Bop, specializirane predvsem za objavo spregledane brazilske glasbe, v prvi vrsti je svetu odkril skupino Os Mutante in odrganca Toma Zeja. Kasneje je Byrne še drzneje izpostavil svoja širša zanimanja, postavljal multimedijske instalacije in/oziroma take, postavljene v odprt urban prostor. Kmalu po prenehanju sodelovanja Talking Heads in Briana Enoa so prvi zabeležili svetovno slavo, zato pa si jo je Brian Eno pridobil s produkcijo plošče Unforgettable Fire in Joshua Tree irskih rockerjev U2. Ta odmeven produkcijski uspeh ga ni spremenil, na vrsti samostojnih plošč je ostal zvest studijskemu eksperimentu, bolj ali manj v ambientalni maniri in v funkciji multimedijskih instalacij. Vmes velja omeniti sodelovanje z Johnom Caleom, na skupni plošči Wrong Way Up je petje spet prepustil drugemu, šele na leta 2005 izdani samostojni plošči Another Day On Earth je ponovno spisal nekaj besedil in jih celo odpel. Takrat je izjavil, da je v sodobni glasbi najtežje napisati besedilo. Na trakovih (ali bolje trdem disku) mu je obležala še kopica instrumentalnih osnutkov, ki so čakali na realizacijo. Priložnost se je pokazala med pripravami na ponovno izdajo plošče My Life In A Bush Of Ghosts. Ni šlo za preprost ponatis, Byrne in Eno sta se 25.obletnice prvega skupnega dela lotila bolj zavzeto. Nekaj izvirnih posnetkov sta strukturno spremenila, ne le remasterizirala, dodala osem dotlej neobjavljenih zapisov in seveda izločila Qu'ran. Sedaj globoko v digitalno/internetni dobi sta šla v korak s časom in dala na splet dve kompozicija v večkanalni tehniki s pozivom, naj jih nadebudni domači studijski mojstri samovoljno remiksajo, rezultate pa pošljejo nazaj na splet. Na skupni večerji je povsem neobvezujoče in mimogrede padla ideja, da bi David Byrne poskusil napisati besedila na Enove instrumentalne osnutke, in ta besedila naj bi tudi sam odpel. Če rezultat ne bi bil v obojestransko zadovoljstvo, bi celoten projekt brez zamer črtala s spiska. Osnutki so se potem po elektronski pošti izmenjevali med domačim snemalnim studijem Briana Enoa v Londonu in studijem Davida Byrnea v New Yorku. Zaradi vzajemnih popravkov in nenazadnje drugih vzporednih dejavnosti obeh protagonistov, je spet trajalo dobro leto, da so se posnetki izoblikovali v zadovoljiv koncept. In ta je bil v samem začetku ustvariti neke vrste elektronskega gospela, glasbe, ki bi pozivala k združevanju in sploh naj bi vse prevevalo vzdušje domačnosti. Brian Eno je namreč mnenja, da Američani ne spoštujejo dovolj svoje kulture gospela in je želel sam nekaj prispevati k reafirmaciji žanra. Za razliko od nadrobljene podlage na plošči My Life In A Bush Of Ghosts je tokrat pripravil preprosto predlogo; že prvi akordi na akustični kitari napovedujejo drugačno ploščo. K »živemu« zvoku mnogo pripomorejo številni gostje, veterani Phil Manzanera, Robert Wyatt, Steve Jones in Leo Abrahams. Niti Byrne za njimi ni imel pretirano težkega dela. Fascinantna je njegova zmožnost oblikovanja melodij, zdi se nekaj najbolj naravnega, skoraj da pesmi kar same vrejo iz njega. Na koncu ni čutiti nobene razdvojenosti v skladanju, pesmi zvenijo kot bi jih vsi napisali in posneli skupaj. Byrnov način petja z na dolgo razpotegnjenimi toni se lepo prilega himničnemu petju v gospelu. In besedila? Karseda domača. Versko vznesena čustva iz gospela je Byrne prenesel na osebno raven, opisuje potrebo po domu, bližini drugega, mestoma pa opisuje kar občutke pri snemanju ploščo (Strange overtones, in the music you are playing, I'll harmonize, it is strong and you are tough, but a heart is not enough v Strange Overtones). Če je bil njun prvi skupni album večinsko delo Briana Enoa, je na albumu Everything That Happens Will Happen Today zagotovo glavni pečat pustil David Byrne. V nekoliko drugačnih aranžmajih bi te pesmi lahko pristale prav na tistih ploščah Talking Heads, ki jih je pomagal producirati Brian Eno. Ob tem je potrebno odšteti tisti paranoični, krčeviti del njegove interpretacije, tokrat se je omejil na lagodne melodije, s katerimi je že stregel v pesmih Heaven ali This Must Be The Place (Naive Melody).
Navkljub pazljivi melodičnosti praktično vseh pesmi, je Byrne vsekakor kompleksen avtor. Besedila se skozi refren le redko ponavljajo, Byrne raje razvija pesem od začetnih opažanj do logičnega sklepa. Značilni elektronski posegi Briana Enoa so večinoma v ozadju, tokrat zvočno sliko podreja karakterju pesmi. Močneje je posegel le v nekaj klaustrofobičnih trenutkih (I Feel My Stuf, Wanted For Life, Poor Boy), takrat se predloga zamaje, popači, še Byrnov glas zadrhti in se zvije pod težo elektronskih posegov. Te pesmi učinkujejo kot antipod, potem drugje še bolj izstopi optimističen ton, predvsem v himničnih Life Is Long, The River, in predvsem One Fine Day. Poziv k skupinskemu, obrednemu petju spozabe je več kot očiten. In če sta Byrne in Eno pred 27 leti s skupno kreacijo nekako rezimirala tedanje aktualno klubsko in še kakšno dogajanje, sta se tudi z novo zbirko pesmi približala duhu časa. Že bežen pogled na sodobno avtorsko ustvarjanje pokaže, da so vokali, če ne celo harmonično bogato petje, spet v ospredju.
Album sta založila avtorja kar sama, tudi zaradi razočaranja nad okostenelo birokracijo korporativnih založb. David Byrne je že dolgo nazaj bentil, kako se pri Warner nihče ne zgane, da bi objavili številne neobjavljene posnetke Talking Heads, njemu pa te pravice ne dajo. Zato sta po zgledu Radiohead in Nine Inch Nails nove posnetke dala najprej na voljo v obliki MP3 in kakovostnega formata FLAC na svojo spletno stran in šele konec novembra bo na prodaj fizični nosilec, CD plošča.
Ko se priljubljenost skupine Talking Heads niti dolga leta po njihove razpadu ni zmanjšala, so Davidu Byrneu večkrat ponudili milijonske vsote za ponovno združitev in turnejo. Vsakič je bil njegov odgovor odločno odklonilen. Tokrat, ob objavi albuma Everything That Happens Will Happen Today, bo na promocijski turneji izvajal poleg novih pesmi tudi tiste skladbe Talking Heads, ki jih je pomagal napisati Brian Eno. Morda celo kakšno z My Life In A Bush Of Ghosts. Le da se je Brian Eno turneji (ponovno) odrekel, raje se bo ukvarjal z ustvarjanjem glasbe za iPhone in računalniške igrice.
(Muska, november-december 2008)

Janez Golič