Intervju: Erica Johnson Debeljak


Erica Johnson Debeljak je pred koncem leta svoj literarni opus popestrila z novo knjigo; memoarnemu delu Tujka v hiši domačinov (1999) in domiselni biografiji Srečko Kosovel: pesnik in jaz (2004), je konec leta 2007 dodala še zbirko kratkih zgodb Tako si moj (Mladinska knjiga, Ljubljana 2007). Eleganten in samosvoj slog nas zapelje v avtoričin oris sodobnega vsakdana, pretkano spet s fragmenti domišljijskega, celo mističnega in realnega sveta. Pisava v segmentih nanaša plasti strastnega ženskega čutenja, razmišljanja in ustvarjanja. Razlog več, da sem z avtorico poklepetala o načinu njenega ustvarjanja, pa tudi o tem, kako bi lahko imele in obdržale jabolko, pa še raj.

Slovenska javnost vas je spoznala preko številnih esejističnih zapisov in kolumen v praktično vseh pomembnih tiskanih medjih pri nas, ste prevajalka, pisateljica, v zbirki kratkih zgodb pa ste zagrizli v nov literarni žanr. Pa me zato zanima, kako spretno krmarite med temi različnimi literarnimi zvrstmi? Kako so nastajale zgodbe zbrane v knjigi Tako si moj?
Preden sem se preselila v Slovenijo, sem delala v newyorški banki in nisem imela niti najmanjšega namena postati prevajalka, niti pisateljica. Splet naključij je, skupaj z mojim značajem in življenjskimi potezami, tlakoval pot k pisateljevanju in diktiral kasnejši način ter izbor pisanja. Začela sem z esejistiko, deloma tudi zato, ker so me nekateri časopisni uredniki prijazno povabili, naj zapišem svojo zgodbo o tem, kako me je pot zanesla v Slovenijo. Bil je zame to pravzaprav srečen začetek, saj sem bila takrat veliko bolj “racionalna”, kar mogoče bolj ustreza žanru. K domišljijskemu in bolj smelemu izzivu literature sem pristopala previdno in počasi, čeprav sem trdno prepričana, da vsi literarni žanri, vključno z eseji in memoari, lahko dosežejo stopnjo dobre literature.
Po esejih v Tujki v hiši domačinov sem se povsem posvetila pisanju. Preudarno in načrtno sem šla v nov projekt (knjigo o pesniku Srečku Kosovelu) in se na neki ameriški univerzi vpisala v podiplomski program kreativnega pisanja. Zanimivo je, da so številni, predvsem evropski avtorji, zadržani do vsebine teh programov, do tega specifičnega načina vzgajanja avtorjev. In priznati moram, da sem bila tudi sama spočetka skeptična, predvsem do tistega segmenta poučevanja, ki stremi bolj k tržni stvaritvi predpisanega produkta, kot kreiranju neke, recimo ji umetniške resnice. Vendar sem bila takrat dobesedno lačna družbe avtorjev, ki pišejo v istem jeziku kot jaz, želela sem napredovati in se razvijati. Program je bil tudi idealna možnost, da sem začasno ušla rutini družinskih omejitev, saj sem nekaj enomesečnih poletnih delavnic preživela na južnem Tirolskem in v Madridu.
Ameriški programi kreativnega pisanja so ponavadi razdeljeni na tri dele: poezijo, fikcijo (kratke zgodbe in romani) in vse ostalo, kar ni fikcija (večinoma so tu eseji in memoari). Ker sem že pred vključitvijo v program objavila dve knjižni deli, ki sta sledili slednji žanrski opredelitvi, se mi je zdelo, da sem ta žanr izčrpala. Večina študentov ga še vedno dojema predvsem terapevtsko, medtem ko je umetniška oblika potisnjena v drugi plan. Namesto tega sem začela s pisanjem kratkih zgodb in mnoge, ki so vključene v zbirko Tako si moj, so vzniknile v tistem času. Gre pravzaprav za moje prvo raziskovanje v tem literarnem žanru.

Vaš materin jezik je angleščina, tujost, ki jo od leta 1993, ko ste zasnovali družino v Sloveniji, v vaši pisani besedi večkrat različno izpostavljate, mogoče najbolj eksplicitno v memoarnem delu Tujka v hiši domačinov (1999), pa nikakor ni razlog, da bi »obmolknili«. Še več, zdi se mi, kot da vas je še bolj podžgala k reflektiranju našega vsakdana. Kaj menite?
Prepričana sem, da sta tako moja življenjska zgodba in dejstvo, da sem bila presajena v drugo kulturo in jezik, močno vplivali in navdihovali moje pisanje. Brez teh izkušenj mogoče sploh nikoli ne bi segla po peresu. Po eni strani so me obogatile in mi dale mnogo gradiva, a so me do neke mere tudi osamile, saj nisem imela nikogar, da bi mu jih povedala. Včasih sem je dobesedno sita, te »tujosti«; želim biti preprosto Američanka, ali Slovenka, in pisati le iz enostranske ameriške ali slovenske izkušnje. Včasih mi celo uspe, da se premikam vzdolž tega spektruma, vse od Tujke do Pesnika in jaz (ki je bolj ali manj, čeprav v podtekstu, tudi zgodba o meni in moji izkušnji “eksila”) do Tako si moj, ki je veliko bolj pester.

Obstaja več oblik tujosti, več nivojev; občutek tujosti se v nas zbudi instinktivno, ob trku na tisto »drugo« in različno. Kaj vam danes, z nekoliko časovne distance, še vedno predstavlja tisti najmočnejši in najgloblji občutek »tujosti«? Pa ne mislim pri tem na tiste zunanje razlike, ki ste jih zapisovali na začetku, na sezuvanje čevljev v stanovanju, npr., če omenim le najbolj banalen primer… Odtujenost je pomembna tema mojega pisanja, saj smo v vsakdanjem življenju do neke mere vsi odtujeni, tudi tisti, ki živijo recimo celo življenje v enem mestu, recimo Ljubljani, in ne le tisti, ki se preselijo drugam. Na to sem še posebej opozorila v eni izmed kratkih zgodb Tako si moj, kjer pripovedovalec sliši obžalovati mamo, katere otroci govorijo drug jezik, da ne bo mogla komunicirati z njimi. Odgovor njenega sogovornika je, da imamo vsi težave s komunikacijo z najstniki, ne glede na to, v kakšnem jeziku ali jezikih se govori v družini: “vsi smo tujci”, na nek način. Prepričana sem, da velja to za celo vrsto izkušenj. Občutek tujosti je pri meni bolj intenziven, ker živim v kulturi, ki ni moja, toda občuti ga lahko tudi večina tistih, ki nikoli niso zapustili domače hiše. Da se vrnem k vašemu vprašanju; občutki moje odtujenosti so izginili v tistih sferah mojega življenja, kjer so me sprejeli odprtih src, kjer sem dosegla določeno mero integritete in občutka varnosti. Lahko vam povem, da sem moževo družino vzljubila in jo čutim kot lastno, pri tem pa niti naši zelo različni jeziki in zelo različne osebne zgodovine ne pomenijo nikakršne ovire, nikakršne meje in odtujitve. Žal pa se mi občutek tujosti krepi ob stikih s tukajšnjim šolskim sistemom, ki zdi se mi zelo odtujen in izključujoč. Včasih pa je odtujenost tudi stvar svobodne izbire. Kar se literature in politike tiče, sem veliko bolje informirana v Sloveniji kot v Ameriki. To sem namensko ohranila in negovala, in dejstvo, da se nisem povsem stopila s slovensko sceno pomeni, da imam do nje določeno distanco. Na nek način to obžalujem, toda zdi se mi, da sem že prestara za spremembe: dan ima le omejeno število ur.

Pišete v angleščini, koliko se po vašem sočnost in tok misli lahko izgubi s prevodom? Koliko empatije je potrebno prevajalcu, da ujame vaš miselni svet? Kako ocenjujete prevode svojih del?
Verjetno se metode prevodov mojih del razlikujejo od ostalih piscev, ki ne govorijo ciljnega jezika in niso tako intimno vpleteni v ciljno tržišče njihovega dela. Najprej preberem prevod, pa ne zato, da bi preverila napake, temveč da poiščem mesta, kjer iz določenih razlogov prenos v slovenščino ne deluje. Potem mi jih pomaga popraviti moj mož; to so tista škripajoča mesta, za katera pravzaprav prevajalec ni odgovoren in so v prevajalskem poslu neizogibna. Zgodi se, da včasih pri prevodu zamenjam imena in krajevna imena, da naredim zgodbo bolj “domačo” v Sloveniji. Včasih naredim to v zgodbah z nevtralnim zornim kotom, v zgodbah, ki bi se lahko dogajale kjerkoli. S tem sem začela takrat, ko sem prilagodila zgodbe in eseje slovenskim literarnim natečajem. Preprosto nisem hotela, da bi ocenjevalci vedeli, kdo sem in bi tako lahko bili zaradi tega pod vplivom (bodisi pozitivnim ali negativnim). Toda prijatelj Tomaž Šalamun misli drugače, prepričan je, da morajo imena in kraji ostati isti v obeh verzijah. To je v bistvu ta premaknjena perspektiva, vsakdanja stvar za nekoga, ki razmišlja drugače, tudi zame, kot pisateljico, ki dela v dveh jezikih in kulturah. Na primer: v zgodbi Voda, ki je bila prvič objavljena v Ameriki in bila tam tudi nagrajena, se bazen, kamor gresta mati in hči, imenuje “Atlantis”, kar je povsem v redu in pametno ime. Taisto ime pa v Sloveniji bralce takoj spomni na neko čisto posebno kopališče (v ljubljanskem BTC!). Mogoče zveni nesmiselno, toda verjamem, da je pri prevajanju najpomembnejša literarna odličnost, spretnost v uporabi ciljnega jezika in sposobnost razumeti namene različnih sestavin v tekstu in jih spraviti v usklajeno delovanje. Andreja E. Skubica, prevajalca knjige Tako si moj, odlikujejo vse te potrebne veščine.

Ste mama treh odraščajočih otrok, v tem kontekstu so pasusi v eni izmed kratkih zgodb, lahko še bolj doživeti. Pišete o kritični končnosti; (Ena od prednosti nosečnosti ali pisanja doktorata ali vzgoje majhnih otrok je v tem, da je svet res kritično končen, vprašanja smisla življenja pa skorajda izginejo.) Pa me zato zanima, koliko notranje moči je potrebno, da si v tem obdobju življenja vzamete čas zase, za ustvarjanje, ali obratno, koliko je mogoče prav dani trenutek (realnost vsakdana ženske, umetnice, mame, soproge, hčerke….) humus vašega razmišljanja?
Nekoč je na neki delavnici v Kaliforniji pisateljica Annie LaMotte povedala, da je pisanje bolj kot vse drugo, predvsem najboljše maščevanje. Takrat sem to izjavo zavrnila (pri tem je LaMotte mislila predvsem na njen tip stereotipne disfunkcionalne kalifornijske družine, na zgodovino izvorov zlorab, etc.), toda danes jo sprejemam veliko bolj resnično, kot sem si pripravljena priznati. Življenje je pogosto težko, konfuzno in neobvladljivo, težko ga nadziramo, in prav zato mi pisanje predstavlja tisto čisto stvar, ki je povsem moja in jo lahko nadziram v celoti. Ali povedano drugače: je najboljše maščevanje. Pri delu sem disciplinirana in zdaj, ko otroci odraščajo, lahko vsak dan naredim več. Ponavadi dve do tri ure na dan prevajam in urejam poslovne stvari po elektronski pošti, to je v primeru, ko delam na kakšnem projektu. Včasih imam celo občutek, da sem popolna »zguba«, saj večinoma sedim za računalnikom in nimam z zunanjim svetom živega kontakta; toda tako pač je. Družina je bila seveda kar močan vir inspiracije za moje zgodbe, vse te izkušnje z nosečnostjo in rojstvom otrok, življenje s temi čudovitimi in tudi zoprnimi malimi čudeži. Veliko je detajlov v zgodbah, ki izhajajo iz mojega vsakdana, še več, obstajajo tudi vrstice, ki prihajajo direktno iz otroških ust mojih otrok. In na enak način, kot je bila Tujka nekakšna literarna zmes zaljubljenosti in selitve v Slovenijo, lahko rečem, da je Tako si moj, domišljijska zmes mojih interesov v zadnjih desetih letih mojega življenja.

Odraščali ste v drugačnem kulturnem okolju, ob mami, ki vas je med drugim vodila tudi na koncerte skupin Grateful Dead in Hot Tuna, pa me zato zanima, koliko mislite nas otroštvo pravzaprav zaznamuje? Koliko so v vas še živi uporništvo in otroškost danes in kako so kompatibilni z vzgojo lastnih otrok, na primer? Katere koncerte obiskujete danes?
Ha-ha, na tak način se pa porajajo urbane legende. Moja mama ni hodila z nami na koncerte, temveč nas je tja le peljala in odložila pred dvorano. Bila je politično zelo liberalna, vodila nas je s seboj na vrsto protivojnih shodov. V zgodnjih sedemdesetih letih so na takih shodih res igrali bendi kot Greatful Dead, toda drugače je bila moja mama družbeno konservativna in življenjski stil njenih najstniških otrok jo je v tistem času resnično pretresal. Zanimivo, da ima mama danes povsem drugačen pogled na glasbo tistega obdobja. Lansko leto smo preživeli v Chicagu, kjer je bil Aleš gostujoči profesor na eni od tamkašnjih univerz; stanovali smo v nekem apartmaju, ki je bil dodobra založen z neverjetno glasbeno zbirko iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ko nas je obiskala mama, sem ji zavrtela vse tiste stare pesmi, ki smo jih nekoč poslušali: the Who, Jefferson Airplane, Eric Burdon, the Kinks. In začela je jokati, to so bile te nostalgične solze, čeprav ponavadi ni zelo čustvena. Takrat, ko je pogosto kričala na nas, naj stišamo jakost, se ji je zdelo, da je ta glasba zelo razvratna. Danes se ji taista glasba v primerjavi s sodobno glasbo, zdi polna upanja in navdiha in, ja, tudi uporništva. Zadnja leta bolj poredko zahajam na koncerte, nekaterih pa se živo spomnim, recimo uživala sem na ljubljanskem koncertu Patti Smith (prvič sem jo videla že v sedemdesetih letih v Winterlandu v San Franciscu), ali pa na koncertu Manu Chao-a. Vendar me manj kot glasba, ki jo poslušajo otroci danes, skrbi tukajšnji šolski sistem. Vse to učenje na pamet in nenehno preverjanje znanja, brez prave vznemirjenosti, radosti ali kreativnosti pri poučevanju, povzroča tekmovalnost med učenci, saj med njimi ni več solidarnosti...

V vaših zgodbah pogosto izskoči lik sodobne ženske, močne in vendar ranljive, vsekakor nekonvencionalne in predvsem razmišljujoče z lastno glavo. Pa naj si bo optika pogleda na materinstvo, družino, ali odnos med moškim in žensko, na različne oblike ljubezni, prijateljstva, tudi sobivanja. Ne moreš pojesti torte in jo še zmeraj imeti je lahko en princip gledanja na svet (moški?), toda iz vaših zgodb žarči druga optika, ali zapisano z vašimi besedami: Rada bi jabolko, pa še raj. Navdihujoče in zelo osvobajajoče, toda v realnosti mnogokrat treščiš neusmiljeno na trdna tla. Kje so vaši skriti in napajoči vrelci navdiha in sprostive?
Mislim, da tu namigujete na idejo, da imajo lahko ženske vse: ljubezen, otroke in kariero. Ali kot je v tej zgodbi, da lahko tudi ljudje, ki izberejo alternativen življenjski stil (lezbištvo), uživajo v povsem tradicionalnem življenjskem stilu z otroci. Moram priznati, da sem pogosto naravnost smešno optimistična. Mislim, da bi ljudje ob ustrezni ekonomski in izobrazbeni osnovi v resnici lahko živeli svoja življenja polno, srečno, stimulativno in polno ljubezni. Pri popolni psihofizični kondiciji me ohranjajo: delo in občutek izpopolnitve (nenehno delam, najbrž gre za puritansko delovno etiko) in telesna vadba te ali one vrste; brez tega namreč povsem omrtvim. In potem so tu še ostali pomembni elementi vsakdanjega življenja: družina, prijatelji, toda vsemu navkljub nisem kakšen idiotski ameriški optimist. Zelo sem pesimistična v zvezi z globalnimi svetovnimi problemi: okoljem in političnim položajem.

Ena najmočnejših optik zrele ženske pisave se mi izrisuje v kratki zgodbi Tukaj, tam, sama, skupaj. Zdi se mi, da se skopost z besedami obrestuje. Zgodbo, od ostalih v zbirki, odlikuje predvsem osredotočenost na občutje, (Brez vrvice je, kot jaz. Nepriključena. Nepovezana.), strastno in goreče poželenje (Želim si kar kakšnega moškega. Želim si tistega daljnega moškega. Sopiham od napora, od razočaranja, od strašnega navala poželenja). Pulziranje občutij v tej zgodbi močno prevaga pestrost in mnoštvo tematik v drugih zgodbah, ki so tako medijsko razvpite, da mnogokrat tudi zaradi tega zgrešijo cilj. Vse to me navsezadnje navdaja s tiso znano tezo, da se najboljša pisava rojeva iz avtobiografskega zapisa, kaj menite?
Avtobiografski element je v mojih zgodbah zelo pomemben, tu so še stvari, ki jih slišim, berem, stvari, ki jih želim ali si jih domišljam, stvari, ki se dogajajo drugim ljudem in podobno. Toda zame se transformacija zgodi v domišljiji in ne v spominu. In potem vse te elemente sestaviš skupaj, vse te resnične in domišljijske fragmente, in ustvariš povsem novo realnost, v kateri celo avtobiografski karakterji in dogodki postanejo nekaj povsem drugega. Na koncu sploh niso avtobiografski.

Določeni pasusi v zgodbah so pravi dramski biserčki, večkrat sem zaslutila nastavke, ki kar kličejo po morebitni romaneskni obdelavi. Pa me zato zanima, kakšni so vaši načrti v prihodnost?
Trenutno pišem na novo Tujko za nekega ameriškega založnika. Želijo bolj literaren pristop, nekoliko bolj dialoško živ, scensko razgiban, z manj esejističnimi pasažami. In želijo brati “temnejšo plat Slovenije”, zna biti zanimivo. Pravzaprav uživam v delu in upam, da bom do pomladi zaključila. Potem pa ne vem, nekoč bi rada napisala roman, toda trenutno nisem sposobna tako obsežne oblike. Raje berem med vrsticami sestavljenih kratkih zgodb, ki delujejo tako samostojno kot celota.

Kaj trenutno bere Erica Johnson Debeljak? Katere avtorje in avtorice bi poleg ljube Joan Didion še posebej izpostavila?
Eden izmed neskončnih užitkov izobraževanja v kreativnem pisanju in študiju kratkih zgodb je bil, da sem prebrala ogromno kratkih zgodb in se resnično naučila ceniti obliko. Ko sem pisala eseje, sem prebrala ogromno esejev. Trenutno berem, kar mi pride pod roke, gre za knjige, ki mi jih za Božič poklonil moj mož: roman Haruki Murakamija, ki ga vedno z užitkom berem zaradi njegove slogovne veščine in divje domišljije, pa Amélie Nothomb, mlada, vroča belgijska piska, in Marina Lewycka, ukrajinsko britanska pisateljica, ki piše zelo smešne romane o kulturni delitvi vzhod/zahod. Same dobre izbire: ta moški res ve, kaj mi je všeč.

(Delo, Književni listi, 2007)

Varja Velikonja