LETA
Annie Ernaux
Prevod: Maida Alilović
Didakta, 2010

Roman Leta francoske pisateljice Annie Ernaux (1940) je obenem njeno prvo delo, ki ga lahko končno prebiramo tudi v slovenščini. Tokratni pisateljičin opus magnum presega vsa njena dosedanja dela, zapiše v spremni besedi Maida Alilović, sicer tudi prevajalka romana. Leta so v Franciji izšla leta 2008, v času, ko je pisateljica zbolela za rakom na dojki in se ji je prihodnost in vse, kar je z njo povezano, zdelo neskončno daleč. V agoniji bolezni, tesnobe in nezanesljive, hromeče osamljenosti, se je lotila stvari, ki ji pomeni največ v življenju: pisanja. Pisanja o sebi, preteklosti, otroštvu, določenih izgubljenih prostorih v času, specifičnih, zamrznjenih trenutkih spomina; na novo je na plan zbezala nekoč doživete strasti, spomine, dogodke, pesmi, knjige, ljubimce, otroke in statusne situacije vseh oblik in razsežnosti. Da bi se izognila pastem melodrame in tipičnega memoarskega zapisa, da bi ohranila in zadržala dostojno distanco do preteklosti in kolikor toliko kredibilno vlogo, ki jo je na odru življenja odigrala, se je odločila za tretje osebno pripovedovanje. Beremo torej slogovno izredno zanimivo sestavljeno literaturo, ki s pomočjo tretje osebe ednine niza več kot šestdesetletno zgodovino bivanja pisateljice, ženske, hčerke in kasneje matere, žene in ljubice. Avtoričin notranji vzgon je izjemno močan in ga subtilno uvaja misel Antona Čehova: Da. Pozabili nas bodo. Takšna je naša usoda in ni nam pomoči. Kar nam se zdi resno, tehtno in izjemno pomembno, bo nekega dne pozabljeno ali pa bo izgubilo pomen.
Dotik bližine smrti, uvid v (ne)smiselnost življenja z vsemi obstoječimi zasuki, konvencijami in želja zapisati pogled lastne preteklosti, vpete v meje svojega duha in ujete v širši družbeni okvir, vse to so zapisi let pisateljice Annie Ernaux. Avtorice, ki je tudi sicer izredno rada črpala neposredno iz svojega življenja, pisala prvoosebno o stvareh, ki jih je preživljala, pogumno in pred časom razbijala vse tabuje v zvezi s spolnostjo žensk, pastmi zakonskega življenja, nekompatibilnostjo ujetih zakonskih duš, o boleznih sodobnega življenja današnjih starostnikov in odnosa družbe do teh pojavov. Toda to njeno pripovedovanje je vendarle drugačno od podobnih primerov v literaturi; pridih drugačnosti dobi s pristopom, načinom zapisa; vse, kar je doživela, je z distance popisala tako, kot bi se to dogajalo nekomu drugemu. Tak način pisanja seveda sproža nekaj vprašanj, recimo tisto o identiteti posameznika, o pogledu na dogodke, ki jih doživiš kot otrok, mladostnik, in o pogledu zrele, izkušene osebe. Sprašujemo se, koliko je ta oseba še vedno »ista« in kako se pravzaprav človek spreminja skozi obdobja svojega življenja; kateri pogledi in vzorci obnašanja ostajajo in kateri se spremenijo, predrugačijo, opustijo? Kaj nas oblikuje? Okolje, starši in vpliv šole in vseh drugih družbenih konvencij, spon in oblik sobivanja? Ideologije, ki se skozi desetletja spreminjajo, padajo, da bi se ponovno predrugačile? Koliko se s časom dejansko spremeniš tudi ti? So spremembe nujne? Ali se kot osebnost razvijaš, oblikuješ, ali miruješ, ali spet drugič kot feniks v vsej svoji prvobitnosti privreš na plan z vsemi svojimi značajskimi lastnostmi, sposobnostmi in radovednostmi? Koliko je v tem kontekstu avtobiografija pravzaprav fikcija in obratno fikcija dejansko realnost življenja?
Morda je podobno razmišljala tudi pisateljica, ko je v romanu zapisala: V svojem projektu romana o ženski, ki je živela od leta 1940 do danes, ki jo vse bolj navdaja z obupom in celo krivdo, da ga še ni uresničila, si je želela, verjetno bolj pod vplivom Prousta, da bi bil ta občutek uvodni del, saj je za temelj svojega dela potrebovala prave izkušnje.
Oblika knjige, ki jo prebiramo, je nastala s potopitvijo v prizore lastnega spomina, s katerimi natančno orisuje značilne znake obdobja, leta…
Avtorica nam v zaključku knjige še enkrat podrobno razloži svoje »delo v nastajanju«, poda nam vse vzvode, s katerimi z distance opozori na določene detajle v orisu časa, okolja in življenja ženske skozi desetletja življenja. Kot recimo spoznanje z zadnje fotografije v romanu, golo dejstvo, da v trenutku, ko neozdravljivo zboliš in obenem zveš, da je prihod na svet napovedala komaj spočeta sinova deklica. Zasuk je vse prej kot melodramatičen, ko povsem pragmatično ugotovi: Tako hitro jo bodo na tem svetu zamenjali. To jo je neizmerno skrbelo. Ne, pisava Annie Ernaux si nikoli ne dovoli zdrsa v banalnosti in nepotrebne jokavosti. Nasprotno; življenje kot sestavljanka prizorov, motivov, občutij, želja, odločitev in dejanj ali kakor v svojem sklepnem razmišljanju o nastajanju literarnega dela najbolje zapiše: Vtis, ki ga je ta svet pustil v njej in v njenih sodobnikih, bo izkoristila in obnovila skupni čas, ki teče že dolgo vse do danes – tako bo s tem, ko bo našla spomin kolektivnega spomina v individualnem spominu, podala dimenzijo Zgodovine, ki jo je doživela.
Knjiga Leta odkritosrčno in iskreno razgalja sam srž avtoričine osebnosti, njen pogled na svet, na vse oblike sobivanja, ogromno časa in kritičnih opazk namenja lastni ustvarjalnosti, svoji poklicni vlogi, ki je tekla vzporedno v napornem in hitrem ritmu poleg družinske, zakonske, materinske, dokler ni postopoma sestopila iz posameznih vezi, čustvenih, zakonsko zapriseženih. Edini stalnici ostajata pisanje in njeno večno (ne) obvezno in sproščujoče ljubezensko zapletanje. Zanimiv pregled življenja ženske v vseh obdobjih življenja, ženske, ki se v različnih obdobjih različno spopada z realnostjo zunanjega sveta. Toda zgodba in želja po pisanju sta vendarle kot nek izredno močan imperativ, skupen v vseh obdobjih življenja, samo čakali, da se zapišeta.
Vedno si je želela pisati, od malega je sanjala, da bi našla neki neznani jezik, ki bi ji kot obisk pri jasnovidki razkril skrivnosti. Toda vmes se je »zgodilo življenje«; poučevanje v razredih s štiridesetimi učenci, potiskanje vozička v supermarketih, na klopeh javnega parka so se sanje razblinile. Roman Leta v podtonu ponujajo to strastno pisateljsko neizživetost, to tipično žensko zgodbo ustvarjanja, ki mora pogosto za hip zastati, umolkniti, se pritajiti in počakati na ugoden trenutek. Toda v trenutku, ko se ta napetost sprosti, ste lahko prepričani, da je pred vami pisava, kjer se čuti utrip srca.

(časnik Delo, Književni listi, junij 2010)

Varja Velikonja