Edited by Sinéad Gleeson and Kim Gordon
This Woman's Work
Essays On Music
(Hachette Books, New York, 257 str.)

Šestnajst esejev o glasbenih inovatorkah, spregledanih glasbenicah, zvočnih eksperimentatorkah, ali pa o glasbi kot umetnosti in o glasbi kot formi, o zvočnosti, šumih, ki si jim (ne)hote izpostavljen od trenutka, ko uzreš luč sveta. Nekateri zapisi so osebni pokloni, skorajda ljubezenska pisma navdihujočim glasbenicam, spet drugi rišejo portrete v znanem stilu in izpostavljajo to eksplozivno zmes življenjske zgodbe, prepletene z umetnostjo, glasbo, raziskovanjem in utiranjem novih glasbenih, zvočno eksperimentalnih poti (esej o Lucindi Williams, ali Laurie Anderson, Wandi Jackson...).
Kaj vse lahko in kako oblikuje odnos do tega fenomena so raziskovali že mnogi.; tu so študije antropologov, muzikologov, sociologov kulture, in zapisi iz medijev popularne kulture, revij, magazinov, zbornikov, fanzinov, spletnih portalov. Nezanemarljive so seveda tudi avtobiografije umetnic, glasbenic, performerk, avantgardnih inovatork, zvočnih čarodejk, ki osvetljujejo njihovo delo tudi v okvirih najbolj intimnih, čisto človeških aspektov. In na koncu se zdi, da se vse skupaj sestavi v nek kontekst. Zorni kot, ki intrigira, ki je pomemben, če hočemo to polje umetnosti vsaj približno bolje razumeti.
Pri nas je raziskovanje glasbe, pisanje in črpanje iz tega neskončnega vrelca dokaj stihijsko. Imamo akademske sfere, imamo radijske programe namenjene 'resni glasbi', imamo akademijo za glasbo z ustreznim teoretskim naborom tekstov. Šepa pa na področju beleženja in artikuliranja sodobne, recimo temu popularne godbe. Zapisi so zgneteni okoli peščice ustvarjalk/cev in njihovih zapisovalk/cev v raznoterih biltenih, diplomskih nalogah, zbornikih in razpršeni v posameznih knjigah, revijah ali celo v samostojnih edicijah.
Knjiga, o kateri teče beseda danes, je recimo prikaz enega izmed načinov, kako določeno zgodbo o glasbi ali o vplivih ali o podzavestnem toku ob zvokih, šumih, spraviš na papir. V obliki eseja, na primer, ki nudi krasno izhodiščno polje osebnih razmišljanj.
Nekako tako je koncipirana tudi knjiga, katere urednici sta irska književnica Sinéad Gleeson, sicer nekoč velika fanica Sonic Youth, in kalifornijska umetnica, vsestranska Kim Gordon. Ideja o antologiji glasbe, ki jo ustvarjajo ženske, se je sicer porodila uredniku založbe White Rabbit Books, Leeju Brackstoneu. Kim je pristala pod pogojem, da je poleg še ena sourednica in rezultat je pred nami. Delo sta si preprosto razdelili tako, da je vsaka k sodelovanju po svojih željah povabila po osem umetnic. Esej je bila željena oblika pisanja, uredniško omejen na vsega 8000 besed. Predvidljivo je tako Sinéad Gleeson povabila k pisanju romanopiske in avtorice, ki se z glasbo eksplicitno ne ukvarjajo, kar pa ne pomeni, da so do tematike indiferentne. Kar postavlja novo vprašanje; kdo si pravzaprav 'lasti' izrekanje o glasbi, kateri glasbeni uvidi so bolj prepričljivi, globlji, avtentični? Kateri zapisi bodo ostali v spominu? Kateri zapisi se nas bodo dotaknili?
Je pa na spletni strani urednice priporočilo, da želijo in se trudijo izzvati zgodovinski potek in pripoved o glasbi, ki je bila doslej zabeležena v večini s strani moških. Vabljene piske so namig razumele in v svojih esejih popisale ženske vplive, zgodbe, navdihe.
Urednica Sinéad Gleeson je v svojem prispevku namenila glas Wendy Carlos, pionirki elektronske glasbe, ki bo letos dopolnila 83 let in ostaja ena najbolj enigmatičnih skladateljic 21 stoletja. Pri desetih je napisala svojo prvo skladbo „A Trio for Clarinet, Accordion and Piano“; toda samo igranje ji ni bilo dovolj; hotela je poustvarjeno tudi posneti, narediti skratka nekaj novega. V kleti svojih staršev je tako eksperimentirala z efektom odmeva in skonstruirala svoj magnetofon. Leta 1962 je diplomirala na Columbia / Princeton Electronic Music Center, kjer se je naučila posneti vsak zvok na magnetofonski trak; odlomke posnetkov je razrezala in zlepila; v tistih časih vsekakor mukotrpno, izredno precizno, natačno delo, toda Carlos je bila predana. Ali kot zapiše Sinead: Ona je bila mašina in mašina je bila njena: šlo je za neke vrste sonično simbioza.

Kim Gordon je pripravila intervju z Yoshimi, bobnarko benda Boredoms, ki jo je prvič slišala na koncertu davnega 1998. Kot poslušalko me je zaobšel občutek dezorientiranosti. Kot da visiš na stropu namesto na tleh. V ozadju so se sesedle stene in arhitekturo sta nadomestili disonanca in kaos. Pomislila sem na newyorški No Wave in kako nekonvencionalno in svobodno se je znašel v strukturi pesmi. Veliko poguma in srčnosti je v igranju svobodne eksperimentalne glasbe.
No, Yoshimi se je kasneje pridružila Kim in Julie Cafritz v bendu Free Kitten. Kim pa je povabilo k pisanju sprejela tudi zato, da se je končno lahko z Yoshimi (s pomočjo prevajalca) pogovorila o stvareh, ki so jo zanimale, ali kot pravi sama: Na Japonskem si postala ikona in vendar ostala povsem nekomercialna. Vidim te kot svojo glasbeno sestro: igraš z moškimi, toda o tem ne razmišljaš kaj preveč, formirala si svojo skupino OOIOO, ki jo sestavljajo same ženske, ustvarila si avantgardno linijo oblačil...
Veliko zanimivih, poučnih pogledov nam odstre Yoshimin pogled na glasbo, recimo, kako gleda na formo benda; Bend bolj razumem kot prostor, kjer lahko eksperimentiraš in vidiš, s katerimi glasbili, instrumenti si pravzaprav kompatibilen, in ne zgolj kot prostor, kjer samo igraš glasbo. Glasbeno izobrazbo, ki sem jo pridobila ob igranju na klavir, sem popolnoma ignorirala in vznemirljiva se mi je zdela perspektiva sodelovanja z drugimi in to, da sem sedla za bobni. Od začetka smo bili tam, da se igramo z zvoki, podobno kot otroci.

Maggie Nelson se v svojem zapisu dotakne prijateljice Lhase de Sela, ki je umrla leta 2010. Novica je Maggie dotokla in občutila je krivdo, ker ni vedela za prijateljičino bolezen. Esej z naslovom Moja briljantna prijateljica se bere kot poklon enigmatičnosti osebi, prijateljici, glasbenici, humanitarki, kajti Lhasa je bila Maggeina prva in resnično boemska prijateljica – nekdo, za katero je biti intelektualka pomenilo esenco drže.
V konceptu knjige, kjer se skozi esejistično literarno zvrst nizajo utrinki, mešajo osebni vplivi s tistimi, ki jih (nas) navdihujejo, jim dajejo v bistvu spontan, ampak stalen slušno vizualni odtis, ki se v popolnosti sprosti šele skozi leta. V tem stilu je literarno bravurozno zasnovala svoj esej Leslie Jamison z naslovom Double-Digit Jukebox; esej zapisan v osmih miksih. Njena teza gre v smeri, da gredo v bistvu vse naše osebne zveze, dogodki, skozi glasbo; v življenju nas preveva glasba, kjerkoli in kamorkoli si, od rojstva do smrti; in določeni zvoki se vključno s spominom občasno naplavijo na dan. In obratno...le nekaj taktov določene skladbe lahko v hipu obudi trenutek v ali iz časovnega stroja.
Za konec še beseda, dve o naslovu knjige: This Woman's Work je naslov pesmi Kate Bush, ki jo je napisala za soundtrack filma She's Having a Baby iz leta 1988. Izbira naslova tudi v tem kontekstu subverzivno odpira in naslavlja nova (stara) vprašanja in tematike.

(Rock Obrobje, julij 2022)

Varja Velikonja