OB ANTOLOGIJI ŽENSKEGA ROKA

Evelyn McDonnell trenutno poučuje novinarstvo na Loyola Marymount University, sicer pa že več kot dvajset let proučuje in piše o popularni kulturi. Njene eseje in glasbene kritike smo lahko brali v vseh relevantnih svetovnih časopisih, The Village Voice, Interview, Rolling Stone, Spin.
Je avtorica štirih knjig in sourednica pionirskega dela s področja umeščanja ženskega rokovskega pisanja, knjige Rock She Wrote, ki jo je uredila skupaj z Ann Powers. O dragoceni antologiji sem pisala že takoj po izidu. In če se je takrat posvečala skriti zgodovini ženskega rokovskega žurnalizma, se je tokrat odločila, da sestavi nič manj kot antologijo pomembnih žensk v rokovski zgodovini, zbranih v knjigi Women Who Rock: Bessie to Beyoncé, Girl Groups to Riot Grrrl.
V uvodu nam podrobno pojasni koncept knjige, dileme, ki jih je kot urednica imela pri vsebinski izbiri glavnih akterk, kot tudi izbiri pisk, esejistk, glasbenic, ki so sodelovale pri pisanju prispevkov. Seveda sem takoj po izidu želela priti v stik z avtorico ideje in žensko, s katero naju povezuje dolgoletna podobna tematika: raziskovanja ženskega ustvarjanja v sodobni popularni godbi. Z Evelyn McDonnell sva se pogovarjali po medmrežju letošnjega aprila.

Najprej čestitke za izjemen podvig, izid čudovite knjige o ženskah v popularni glasbi; ki si jo uredila in poimenovala Women Who Rock. Moje prvo vprašanje se navezuje na izid antologije ženskega roka; kakšen je bil tvoj pristop k tako obsežni tematiki? Koliko časa je projekt zorel, preden je prišlo do končnega izbora umetnic, glasbenic?
Koncept za knjigo smo razvile skupaj z založnico pri Black Dog & Leventhal, Becky Koh, in mojo agentko Sarah Lazin. Glavne ideje so vzniknile že takoj na začetku: to pomeni, zgodovina ženskih glasbenici, ki jo v obliki esejev izpovedo številne piske, glasbenice, umetnice in jih z ilustracijami opremijo ilustratorke. Spoznale smo, da je knjiga s podobno tematiko izšla že pred več kot dvema desetletjema pri The Rolling Stone: Illustrated History of Women in Rock, in je bila potrebna resne prenove, osvežitve, dodatnih opomb. V letu dni smo zbrale in uredile vse eseje in oblikovanje, in še eno leto za tisk in embalažo.

Koncept pojma „ženske v rocku“ ni nov, ne gre za neko novo frazo, ki je tudi, kot pišeš v uvodu, najbolj problematična že na semantičnem nivoju, toda fraza ima prepoznavno, preprosto in direktno moč. Ženske. Ki. Rokajo. Toda priznati moram, da me dandanes termin „rok“ malce bega. Že desetletja pišem o rokovski godbi, še posebej o vlogi in pomenu žensk v tem polju umetnosti, vendar se vedno bolj izprašujem o terminu besedice „rok“; današnji rok je drugačen od tistega iz 60, 70... etc... let. Besedo rok uporabljaš v vlogi glagola in ne samostalnika... kot v uvodu razmišljaš okrog iste terminske dileme. Ali mi lahko prosim poveš o tem kaj več?
Strinjam se, da je pri roku prišlo do označevanja belega, moškega prilaščanja glasbe, ki je bila pogosto osnovana na delu črnih glasbenic in ženskih umetnic. O tem se pisala v uvodu in v prispevku na Longreads.com, ki sem ga pravkar napisala v zvezi z Rock'n'Roll Hall of Fame. Poimenovala sem ga "the manhandling of music history" (glasbena zgodovina po moško). Toda rok je beseda, ki prihaja iz gospela, bluesa in soula in to ji hočem vrniti. Tudi zato sem napisala, da je rok še vedno močan v smislu „glagola“. In tudi, termin „ženske, ki pop/ajo“ sploh nima pravega občutka!

Kako težko je bilo narediti izbor glasbenic? V naboru recimo manjkajo izjemne ženske iz benda The Slits (Ari Up se sicer pokloniš v uvodu), ali pa Ana da Silva in Gina Birch iz The Raincoats, pa Delia Derbyshire, mankajo umetnice iz Francije, Nemčije...?
Najtežji del urednikovanja je bilo definitivno krčenje seznama glasbenic. Morala sem ubiti veliko lastnih otrok, odrezati lastne favoritke, the Slits sem vrinila v uvod. In tam bi moral biti tudi esej o Nico, toda ni se izšlo. Skušala sem izbrati ženske, ki so se lahko obdržale v času, gibanju, zvrsti glasbe, geografsko in omeniti čim več ostalih umetnic v vmesnih sekcijah, poglavjih, v uvodu kot tudi v samih esejih.

Prva knjiga Ellen Willis se imenuje Beginning to See the Light po pesmi The Velvet Underground, in od takrat je vzniknilo veliko ženskih kritičark. In vendar je njihov delež v številnih antologijah in zgodovinskih zbornikih nemarno izpuščen (samo 4 od 46 uvrščenih piscev v Rolling Stone Illustrated History of Rock&Roll so ženske, le 5 pisk od 81 piscev je sodelovalo pri Penguin Book of Rock&Roll Writing, in nobenega sodelujoče, ampak ena sourednica, Holly George Warren, pri Rolling Stone Album Guide. Zanima me tvoj komentar?
To je smešno in sramotno. Ženske se o tem pritožujejo že od samega začetka rokovskega kriticizma. V začetku 70. je o tem pisala že Patricia Kennealy, kot tudi Ellen Sander. In seveda, tudi sama sem sredi devetdesetih o tem pisala v The Feminine Critique. Skupaj z Ann Powers sva naredili antologijo Rock She Wrote, da bi tako ponazorili, da so tam zunaj tudi drugi glasovi in da jih tako ohranimo.

„I'm a girl see and my eye zeroes in on boy beauty,“ je zapisala nekoč Patti Smith v oceni (kritiki) Edgarja Winterja. Podobno kot v glasbi je tudi v rokovski publicistiki Patti ustvarila nove, drugačne možnosti. Pisati o roku kot kulturi, ali kot o mitu ali kot družbenem fenomenu ali kakorkoli. Iz kakšne izhodiščne točke vznika tvoje pisanje o roku?
Najprej, Patti je bila moj navdih praktično v vsem. Pri pisanju pa rada obdelam stvari z vseh mogočih zornih kotov: literarno/mitski aspekti, sociološki, muzikološki in osebni.

Ali obstajata različna pristopa pri pisanju o popularni godbi ali vprašano drugače, pišejo ženske o temi drugače kot moški pisci? Skupaj z Ann Powers sta uredili čudovito knjigo Rock She Wrote, kjer ste objavile preštevilne tekste ženskih avtoric, pevk, glasbenic, esejistk, na to temo. Pa bi te vprašala danes, v letu 2019, ali so tam zunaj še neslišane, neobjavljene, skrite umetnice?
Hvala, Varja za te prijazne besede. Je bolje kot je bilo. Ann je doživela neverjeten uspeh, ki si ga je močno zaslužila. V nekaj pomembnih publikacijah kot sta recimo The New York Timesu in The Guardianu imamo močne urednice in piske. Toda še vedno je stanje žalostno neenakomerno. The LA Times je pravkar dodal urednika k že tako povsem moški ekipi glasbene kritike; sram naj jih bo. Kdaj bomo dočakali glavno urednico šefico pri Rolling Stoneu in Pitchforku?

O glasbenih kritikih je nekoč krožil mit, da gre za neizživete, frustrirane glasbenike. Kakšno je tvoje mnenje?
Obstajajo kritiki, vključno z menoj, ki si želijo, da bi bili nadarjeni, da bi imeli srečo ali povezave do glasbene poti, toda k sreči smo spoznali lastne omejitve in se odločili, da bomo glasbo počastili na drugi način. Mislim, da je večina kritikov in kritičark, kamor prištevam tudi sebe, najprej in predvsem piscev. Veliko kritikov absolutno nima nobenega interesa biti glasbenik.

Tudi o delitvi umetnosti na moški in ženski pogled kroži v javnosti veliko različnih mnenj. Nekateri so prepričani, da je umetnost nedeljiva, ne obstaja ženski pogled, ženska pisava, filmski pogled etc. Kaj lahko poveš o tem razlikovanju?
Ne razmišljam rada o spolu kot o žanru. Med zvoki Patsy Cline, Celia Cruz in Bikini Kill je ogromna razlika. Toda mislim, da je spol eden od aspektov našega človeštva in da je velika umetnost ukoreninjena v naši človečnosti. Ne smemo je zanikati, toda niti ne kategorizirati. Ne verjamem v „women's music“. Prav tako mi ni všeč fraza „dad rock“ (najmanj, kar ob tem pomislim je, da je malce smešna).

Toda kaj je bilo zate, osebno, najprej v središču, ljubezen do glasbe ali nuja, da to artikuliraš in posreduješ zainteresirani javnosti? Zaupaj nam kaj osebnega v smislu tvoje ljubezni do glasbe in položaja, ki ga znotraj zasedajo glasbenice?
Pri meni je bila ljubezen do glasbe absolutno prej, preden sem o njej začela pisati. Že od malih nog sem rada poslušala radio, plošče in ob tem pela in plesala. Kot najstnica sem poskušala igrati na klavir, kitaro in violo, in končno spoznala, da ležijo moji talenti drugje, v pisanju. In ker rada berem, vsaj tako kot rada tudi poslušam, sem zelo zgodaj začela pisati. Na srečo sem spoznala, da mi gre pisanje zelo dobro od rok.

V vseh teh letih si se pogovarjala s številnimi glasbenicami, umetnicami. Katera izmed njih je nate pustila nepozaben pečat? Kdo so tvoje favoritinje, najbolj impresivne sogovornice in zakaj?
Bila sem izjemno vznemirjena, ko sem v začetku devetdesetih srečala Patti Smith in naredila med prvimi z njo intervju, potem ko se je vrnila na glasbeno sceno. Bila je izredno topla in prisrčna, medtem ko sem se sama tresla v svojih škornjih. Tega ne bom nikoli pozabila. Eden mojih sploh najljubših pogovorov vseh časov je bil moj prvi intervju s Chrissie Hynde za revijo Cream. Govorila je praktično tri ure in vmes spila ogromno čaja in bila je zabavna, ranljiva in občutljiva.

Kaj naredi dober intervju? Je povezava med novinarko in umetnico pomembna? Kako preneseš lastna občutja o melodiji, rokovski poetiki v komentar, kritiko, esej? Kakšni so tvoji skriti notranji triki za pisanje o rokovski umetnosti?
Dobra novinarka mora biti dobra poslušalka. Morda pomaga, če vmes razgrneš drobec o sebi, le toliko, da si pridobiš bralkino pozornost, toda ne smeš pretiravati v tej smeri in govoriti samo o sebi. Videla sem že poročevalce, ki to počnejo. Običajno že v glavi na grobo premislim članek, celo v spanju se mi je to že zgodilo, preden sploh začnem s pisanjem. V trenutku torej, ko končno sedem za računalnik, mi ideje kar letijo pred ekranom.

Časi se spreminjajo; internet nam danes nudi nove načine in pomene izmenjav, spoznanj, med umetnico in oboževalci; veliko novega, svežega rokovskega pisanja lahko zasledimo na številnih glasbenih spletnih portalih. Kako ocenjuješ ta razvoj, kot piska, urednica in predavateljica na univerzi? In kakšno mnenje imaš o pisanju o rokovski glasbi in popularni godbi danes?
Internet je znižal meje sodelovanja za vse vrste kulturne produkcije; in menim, da je to odlično, še posebej za tiste, ki so bili prej izpuščeni, izvzeti, kot na primer ženske, LGBTQ skupnost... Danes ti ni potrebno vdreti v rokovski kritiški fantovski klub, da postaneš dobra piska. Seveda ni vse popolno. Algoritme še vedno na veliko pišejo moški in mislim, da lahko predstavljajo novo prepreko za ženske. Nove možnosti dejansko odpirajo nove prostore ustvarjalnosti in svojskemu, osebnemu glasu. Svoje veščine sem brusila pri alternativnemu tisku, tako, da se včasih počutim, da natanko tja tudi sodim. Tu so seveda še veščine, ki sem se jih naučila iz poučevanja. Danes je največji problem pomanjkanje urejanja. Urejanje je lahko prepreka, toda dobro urednikovanje pomaga piscu, da bolj natančno in jasno pove to, kar hoče. Sama poskušam učiti kot urednica. In seveda, sama urejam tudi knjige.

Kdo so bili tvoji glasbeni navdihi in s kom bi želela narediti intervju, pa še nisi uspela?
Kot sem že omenila, moja zgodnja inspiracija je bila Patti Smith, čeprav so me je od takrat navdihovali številni umetniki prav tako pomembni kot Patti. Springsteen je eden izmed njih, ki ga moram še intervjuvati. Rada bi se pogovorila tudi z Janelle Monae.

Si tudi avtorica štirih knjig (Queens of Noise: The Real Story of the Runaways, Mamarama: A Memoir of Sex, Kid's and Rock'n'Roll, Army of She: Icelandic, Oconoclastic, Irrepressible Bjork and Rent by Jonatan Larson ). Kaj te je pritegnilo pri teh vsestransko talentiranih umetnikih in umetnicah?
Njihove zgodbe so preprosto tako zanimive in doslej še neodkrite, da sem o njih morala spregovoriti.

In na koncu... kakšni so tvoji načrti v prihodnje? Kaj trenutno pišeš? Katere glasbenice se ta hip vrtijo na tvojem predvajalniku?
Poraja se mi nekaj novih idej za novo knjigo, vendar se zaenkrat nisem odločila še za nobeno. V veliko veselje mi je, ko urejam serijo tekstov Music Matters za University of Texas Press. Zelo rada pomagam piscem pri sklepanju pogodb in pomagam umetnikom, da pridejo do zasluženega spoštovanja. Rada imam Janelle Monae in Beyonce in Brandi Carlile. Potem je tu odličen LA bend, ki ga tričetrt sestavljajo ženske, ki se imenuje Feels in zveni nekako psihadelično. Veseli me, da spet igrajo Bikini Kill in Team Dresch.

Si izredna profesorica na Loyola Marymount University. S kakšnimi vsebinami polniš univerzitetni kurikulim?
Večinoma poučujem novinarstvo, še posebej novinarstvo v novih medijih in pisanje o umetnostih in kulturi.

Evelyn, ali je prihodnost Ženska?
Srečna bi bil s pravično delitvijo; ne potrebujem prevlade.

Foto:
zgornja: Tim Maxeiner
spodnja: Lucretia Tye Jasmine

(Rock Obrobje, maj 2019)

Varja Velikonja