The EX
27 Passports
(Ex Records, 2018)
Res, kako dolgočasno predvidljivo bi bilo igrati po notah korporativnega glasbenega ustroja. Nizozemci The Ex so eden najlepših dokazov, da je mogoče drugače. Dobrih 38 let ohranjajo neupogljivo DIY etiko, kar jih morda stane nekaj širše prepoznavnosti, a na koncu, kdor išče, jih najde.
Če bi se ravnali po številu klikov na socialnih omrežjih, verjetno ne bi sodelovali s celo vrsto afriških glasbenikov in evropskih novojazzovskih improvizatorjev. Ti odkloni so še kako potrebni za oplajanje in izmenjavo idej, za širitev obzorij in krepitev duha. In sedaj, ko so se po osmih letih vrnili h osnovnemu kitarskemu zvoku, zvenijo navdahnjeno in suvereno. 27 Passports je tako po osmih letih prvi „samostojni" studijski album The Ex. Nič „sodobni" niso, z ničemer se ne približujejo širšemu krogu poslušalstva. Zdi se celo, da so vedno bolj na svoji strani, vse bolj oddaljeni od „aktualnega" glasbenega in še kakšnega dogajanja. Vzroki so globji, in jih izpostavljajo takoj v uvodni pesmi Soon All Cities: „Soon all cities will have the same restaurant, Soon all cities will have the same roundabouts, Soon all cities will have same governments, Soon all cities will have same accidents, Soon all cities will have same monuments" in potem v refrenu : „I can forsee it's time to leave town, I can really forsee that this town will go down, I can forsee we're all going to drown". Torej gre za razočaranje nad globalizacijo nasploh, predvsem urbanega življenja in kulture posebej. Vendar se The Ex ne prepuščajo malodušju, razočaranja raje kanalizirajo v novorockovski angažma, ki se kaže tako v besedilih in glasbi. V zasedbi so trije kitaristi (brez basa), ki dobro vedo, kako se stvarem streže. Njihova igra nikoli ne zapade v formalizem, na običajno delitev ritem in solo kitare. Vse se stalno giblje in preliva, in temu se pridružuje tudi bobnarka Katherina Bornefeld. Redko se preda tričetrtinskemu ritmu, raje išče lastne rešitve. Njena vloga je enakovredna ostalim, ni zgolj spremljevalna, niti ne želi prevladovati. Še za petje Arnolda De Boerja ne moremo reči, da je v ospredju. The Ex dihajo kot en organizem.
Še en dokaz, da The Ex ne popuščajo splošnemu prepričanju, je likovna oprema CD plošče. Medtem ko jo glasbene založbe opuščajo oziroma je oprema CD plošč večinoma nadvse borna, so The Ex poskrbeli za bogato opremo. Kitarist Andy Moor je prispeval množico fotografij, ki so pripete v ovitek plošče. Večinoma so kar prizori iz njegovega bivanjskega okoliša, skupaj s kravo, ki jo vodi v hlev. Realnost rockovskega glasbenika, ki se ne prilagaja?
Kakorkoli, v množici uniformiranega „indie" zvoka The Ex delujejo kot tujek, ki je zaradi nepopustljive, trmaste drže še kako potreben.
Official DR value: DR9
(Rock Obrobje, marec 2018)
Janez Golič
