EXPLOSIONS IN THE SKY
The Earth Is Not Cold Dead Place
(Bella Union, 2004)
Teksaški kvartet je še en dokaz, kako danes, zgolj na podlagi poslušanja plošče, ne moremo več uganiti, od kod prihaja izvajalec. Še posebej ne, ker imamo v primeru Explosions In The Sky opravka s striktno, zavestno instrumentalno glasbo.Če bi že iskali referenčne točke, bi jih (spet) našli širom po zemljepisnih oseh. Dinamiko, kolikor jo le dovoljuje zasedba rockovskega ansambla, so zagotovo povzeli po kanadskih Godspeed You Black Emperor, prečiščene kitarske linije bi lahko bile tudi avtorstvo škotskih Mogwai, prehodi iz zamaknjenega tripanja v vrtinčasti kitarski hrup so znani s plošč islandskih Sigur Ros. Spoštovanja vredna razlika je striktna zasedba – Explosions In The Sky vse kar počnejo, počnejo le z dvema kitarama, basom in bobni! Za povrh se večinoma držijo kristalno čistega kitarskega zvena, tudi ko je speljan skozi naprave za odmev in reverb. Še v vrhuncih skladb vsaj ena kitara ohranja osnovni zven, medtem ko se druga pomakne na rob brezličnega popačenja. Kar pomeni, da Explosions In The Sky izredno prezentno kažejo svoj talent, ne skrivajo se za zidom hrupa in gosto prepleteno mrežo glasbil brez določenega mesta. To je čista Explosions In The Sky godba, brez olepšav in brez popačenj.
Po drugi strani se tako odkrivajo vse slabosti. Predvsem predvidljivost, že kar pravilno sosledje komaj slišnih poigravanj kitarskih strun, tkanje razpoznavne melodike in gladek prehod v izbruh vseh. In nazaj po isti strmini na prag tišine. Po možnosti natanko trikrat tekom ene skladbe. Tudi trajajo vse okoli osem minut, ne dosti več, ne dosti manj. S slepim stiskom tipke na daljinskem upravljalcu bi se zlahka prevarali, smo pri prvem, drugem, tretjem, četrtem ali petem zapisu?. Bistvene razlike ni.
Nepravično bi bilo odpraviti skupino zgolj po formalni plati – kaj lahko potem porečemo ob vseh kitica-refren-kitica… obrazcih večine pop-rock produkcije. Mimo tega Explosions In The Sky premorejo dovoljšen čustveni naboj, nekakšno empatijo do same zvočne materije, predvsem je razvidna zagledanost v kitarske strune – iz sicer že tisočkrat predelanih disonanc še kar naprej stiskajo osvežilni sok. V nekaj sem prepričan, tile fantje so pri stvari predvsem zaradi glasbe same.
Če je glasba na njihovem tretjem albumu že nevarno prečiščena, brez potrebnih odmikov in odskokov, še vedno lahko predstavlja krasno predlogo, namreč, za pravo eksplozijo na koncertnem odru. Nastavki so tu, le preveriti bo treba.
(Rock Obrobje, februar 2004)
Janez Golič
