EXPLOSIONS IN THE SKY
Wilderness
(Bella Union, 2016)

Nisem prvi, ki bi ugotovil, da je zadnja leta t.i. postrock v resni krizi. Saj je podobno z vsemi žanri in podžanri, po začetnem naletu se običajno izgubi raziskovalni duh, kreativne sile se nekako upehajo oziroma se zasidrajo v že znanih vodah in samo še krožijo znotraj izrabljenih vzorcev. To se je na žalost zgodilo praktično z vsemi prvaki postrocka; Tortoise se izgubljajo v vse bolj anemičnem izrazu, Godspeed You Black Emperor svoje kompozicije vlečejo v neskončnost s (pre)malo neto vsebine, Mogwai so preprosto izgoreli v kvantiteti. V senci slednjih so več čas ždeli Explosions In The Sky, ki delijo usodo tistih, ki so zamudili prvi vlak in se zdi, da se zgolj skočili na vagon od zadaj. In če skupina prihaja iz Texasa, kdo bi jih v artističnih krogih jemal resno?
Za nazaj je očitno, da je kvartet prehodil neko logično pot. Začetna glasba je bila kar preveč značilno postrockovsko valovanje iz tišine v “orkestrirani” kitarski hrup in nazaj. Že tedaj pa je bilo zaznati močan “filmski” naboj, ki so ga fantje dejansko izpolnili s serijo soundtrackov. Aktualni album je tako nekakšen rezime in k sreči, tudi presežek preteklih dosežkov. Explosions In The Sky nas preko devetih zapisov plošče Wildneress popeljejo na razburkano vožnjo po imaginarnih pokrajinah, če nas kar ne izstrelijo nekam ven, visoko izven zemeljske orbite. Tokrat so strukture zapisov popolnoma nepredvidljive; nimamo več ambientalnih uvodov, ki se razvijejo v lirični motiv, ki eksplodira v ekstatičnem vrhuncu in se vrne v izhodišče. Ne, sedaj Explosions In The Sky prelamljajo zapise na vseh možnih koncih, kar pa je še vedno simptomatično, je vsaj dvoje; še vedno pomanjkanje prepoznavnih, zapomljivih motivov, in drugič, preveč natančna, do zadnje podrobnosti domišljena izvedba. Kar pomeni, da sedaj fantje osnovni motiv posameznih skladb skrbno zavijajo v aranžerske plasti, eksperimentirajo z zvokom v studiu, se igrajo s teksturami, uvajajo širok nabor glasbil in uporabo teh. Očitno je, da so si tokrat vzeli več časa za končno izvedbo skladb, kar po drugi strani pomeni, da jim manjka prvinskosti; zdi se, da so skladbe nastajale nekako na silo, brez pravega pogona oziroma navdiha. Prav lahko pa da je v živo druga zgodba.
Glede na trenutno globalno stanje podžanra, je Wilderness zgleden album, v katerega je vloženega veliko truda, izkušenj in premisleka. Dovolj za soliden album, še vedno premalo za izjemen glasbeni dosežek.
(Rock Obrobje, marec 2016)

Janez Golič