Marianne Faithfull in David Dalton

FAITHFULL:
AN AUTOBIOGRAPHY

(Cooper Square Press, 2000, str.309)
Marianne Faithfull je leta 1994 končno napisala avtobiografijo, ki je v žepni izdaji izšla v Bostonu, vendar so se pri založbi Cooper Square Press iz New Yorka leta 2000 odločili za ponatis.
Nikoli se ne opravičuj, nikoli ne razlagaj zadev - mar nismo vedno tako govorili? No, sama tega nisem in tudi ne bom.Torej, ljubezen, tako naslavja knjigo pop ikona šestdesetih let, ki je v življenju preživela preštevilne vzpone in padce. Obkrožena z glasbo, ki središči njeno življenje in ga na nek način tudi reši. Danes živi, leta 1946 rojena umetnica, na Irskem, v Shell Cottage, kjer je dobila svoje pribežališče.
Avtobiografija Faithfullove v veliki meri odraža del duševnega miru, ki ga je Marianne končno dobila v sebi in je hkratni odgovor na vse mogoče biografije, laži in polresnice, ki so ves čas krožile okoli nje in iz njenega lika ustvarile mit. Za mnoge, premnoge je bila zgolj in le ženska, ki je preživela štiri burna leta z Mickom Jaggerjem in ga na koncu zavrnila. Njeno razmerje z Mickom je vodilo preko neskončnih težav in nevšečnosti, do vrhunca le teh je prišlo leta 1967, v znani aretaciji Rollingov (Micka&Keitha) v hiši Keitha Richardsa. Toda bolj kot o škandalu z drogami se je v javnosti govorilo o seksi škandalu, ker so jo ob aretaciji zasačilo golo, odeto zgolj v krzneni pled. Dovolj za rumeni tisk v Veliki Britaniji in dovolj, da si je pridobila sloves razbrzdane lahkoživke. Leta 1969 je v Avstraliji (kmalu po smrti Briana Jonesa in splavu) poskusila narediti samomor in se kasneje na lastno pobudo dokončno razšla z Jaggerjem. Tudi in predvsem zato si je na začetku sedemdesetih začela utirati lastno pot. Takrat še nisem razumela, da je bilo izredno pomembno, da sem delala svoje stvari, ne glede na spremembe v mojem življenju.
Spoznanje je še posebej pomembno če vemo, da je Marianne že v zgodnjih najstniških letih pela v folk klubih in barih, da jo je že od mladih let privlačila igra, umetnost, glasba. Da je že pri 13 igrala v Progress Theathru, amaterskemu gledališču iz Readinga, kjer je živela, saj je hotela v celoti pripadati sceni, kjer se je hkrati igralo in srečevalo fante. Dvoje stvari, ki jih obožuje iz dna srca. Vedno. In scela. Brezkompromisno. Na svoj način. Polno in strastno. Nekonvencionalno. Lahko bi rekli, da v duhu časa šestdesetih, a vendar… Preveč samosvoje, da bi lahko njeno početje posplošili na širšo raven. Glasbene vplive je črpala iz prvih plošč »Venus in Blue Jeans« in »Brown-eyed Handsome Man«, v pesmih Buddyja Hollyja in Everly Brothers, Chuck Berryja, Billie Holiday, Johna Lennona, Hanka Williamsa in Edith Piaf... Pri 15 si je kupila Sketches of Spain Milesa Davisa. O skupini Rolling Stonesih takrat ni bilo ne duha ne sluha. Sartre, Simone de Beauvoir, Celine, Camus in Kafka so bili zanjo katekizem. Trudila sem se razumeti Sartra, Camusa in Kafko, toda rada sem imela Celine in Simone de Beauvoir. Želja odditi iz domačega Readinga je bila vedno prisotna. Rock and roll v šestdesetih v Angliji ni bil ravno modni hit. V modi je bil jazz, blues, za takratno rockovsko glasbo pa je v njenih krogih veljalo, da je komercialna (rock'n'roll je z drugimi besedami takrat pomenilo Billy Fury in vse tiste tipe s pobarvanimi blond lasmi). Be bop obdobje je bilo na vrhuncu. Pri 16 je zahajala v londonske klube Marquee in Flamingo, kjer so igrali Nina Simone, John Mayall.
Svet se mi je odprl, ko sem pri 17 srečala prvo ljubezen, Johna Dunbara. Pod njegovim vplivom je razširila svoj glasbeni okus na Coltranea, Charlie Parkerja. Leto 1964 pomeni prelomnico v njenem življenju. Na nekem partiju prvič trči na Micka Jaggerja, oko nanjo pa vrže predvsem menadžer Rolling Stonesov, Andrew Loog Oldham. Vse ostalo je zgodovina. Njen prvi hit leta 1964 pesem As Tears Go By (v sodelovanju s tandemom Jagger-Richards), ji je na široko odprl vrata v svet.popularne godbe, kjer so takrat kraljevali Beatli, Rollingi, Bob Dylan, Roy Orbison, Kinksi, Jimmi Hendrix…Namesto v šolo je septembra, pri sedemnajstih, začela s turnejami. O koncertnem nastopanju pravi danes: Še vedno sem tako prestrašena, kot sem bila leta 1964. Strah je popolnoma isti. Po tridesetih letih te zajebane igre sem mislila, da bom strah premagala, a je še vedno tu. Šele čez čas sem spoznala, da se mi ni zgodilo nič strašnega, da me ni posrkalo, da pravzaprav obožujem ta ekshibicionizem nastopanja, ki mi na nek način nudi celo občutek varnosti.
Leta 1967 izda single Something Better s Sister Morphine na B-strani. Komad so kasneje priredili the Rolling Stones, vendar je to v resnici prva pesem Marianne Faithfull. Njena verzija zveno obupano, povsem v nasprotju z dobrimi vibracijami šestdesetih let in postopoma oznanja njeno vedno večjo vpletenost z drogami. Marianne je tu z glasom, ki ga v trenutku, ko ga slišiš, lahko vzljubiš ali pa zasovražiš. Vznemirljivo počen, surov, skorajda skrhan glas riše žive slike njenega burnega življenja.
Marianne se je poiskusila tudi kot igralka (v igri Čehova Tri sestre z Glendo Jackson, v Early Morning, Hamletu, v filmu Girl On a Motorcycle), toda njena dramska igra je bila prekinjena zaradi uživanja drog.
Leta 1974 me je David Bowie prepričal, da se vrnem k petju, tako da sem se po začetnem obotavljanju vrnila na odre leta 1975 s singlom Dreamin' My Dreams in leta 1978 z LP Faithless.
Punk ji v celoti ponuja odgovor na vse njene dileme, njeno samospraševanje o usvarjanju. Vzljubila sem ga, ker je bil spontan in nepretenciozen, zelo jezen in zlahka sem se poistovetila s tem. Nastanejo demo posnetki za Broken English in Why D'ya Do It?, ki so pritegnili pozornost šefa založbe Island records. Album Broken English je izšel leta 1979 in bil zelo dobro sprejet v javnosti. Zbirka odličnih pesmi je presenetila vse z izredno neposrednostjo in umetniško močjo. Obenem predstavlja njen dokončni glasbeni prodor in jo hkrati izpostavlja kot resnično umetnico. V naslednjem desetletju so izšli še Dangerous Acquaintances, A Child's Adventure in Strange Weather (z novo verzijo as Tears Go By) ter Blazing Away. Kritiki njen glas primerjajo z vokalom Edith Piaf in Lotte Lenya. Marianne je prepričana, da tiči vzrok le v akcentu njene angleščine in v materinem poreklu ( avstrijsko-madžarsko). Vedno sem želela posneti album, ki bi posnel film, ki nenehno igra v moji glavi. Prizori iz mojega življenja v filmskih sekvencah s soundtrackom, ki bi prehajal na poslušalca vključujoč sanjsko stanje. Notranji dialogi z halucinatorno intimo!
Niso vse avtobiografije enake. In niso vse pisave enake. V primeru knjige o Marianne Faithfull imamo zajeto pionirsko obdobje šestdesetih let popularne glasbe na eni strani, in osebno, anekdotično in socialno pripoved ene vodilnih figur ženskega umetniškega miljeja tistega obdobja.
Brez olepšav. Surovo predrzno.Kot življenje samo. Knjiga, ki jo bereš in slišiš in čutiš obenem, ujeta v ritem njenega bitja, energije, bolečine, moči in jeze. Izrazito žensko občutenje.
(Muska, avgust/september 2002)

Varja Velikonja