MARIANNE FAITHFULL
Teatro Nuovo, Udine, Italija
27.10.2002

Odločitev umetniškega vodstva glasbenega programa Teatro Nuovo iz Vidma, da v letošnji program uvrstijo tudi koncert Marianne Faithfull sploh ni tako presenetljiva, kot se zdi na prvi pogled. V sosednji Italiji so namreč vesti iz sveta popularne glasbe redno prisotna tudi kot prispevki v nacionalnih poročilih. In če je meseca oktobra v Italiji svojo novo ploščo Kissin Time promovirala Faitfullova, je temu dogodku z vso potrebno resnostjo in pomenskostjo odmerjenih par minut časa tudi v najelitnejšem televizijskem terminu. Kar dolgoročno pomeni veliko. Kar dolgoročno pomeni, da je izven meja naše domovine popularna kultura že pošteno prestopila prag kulturnih hramov, pošteno prevetrila glasbene programe razno raznih abonmajskih glasbenih ponudb, pošteno prodrla tudi v šolske programe, da o tiskanih medijih sploh ne izgubljamo besed. Kar pomeni, da se jo posluša, ceni, vrednoti in spoštuje. Kar posledično pomeni, da kot taka tudi prestopi prag starostnih in vsakršnih omejitev in je resnično dostopna tako tistim, ki jo želijo poslušati in onim, ki jo želijo spoznati in si na ta način razširiti glasbena in vsakršna obzorja.
Marianne Faitfull slovi kot ena najzvestejših in najboljših interpretk pesmi Kurta Weilla. Nedvomno so ji prav glasbene priredbe Weilla in Brechta omogočile, da jo je spoznala tudi publika, ki ji njena rokovska preteklost ni ravno pisana na kožo. Ampak vseeno. Po dolgih treh letih se letos vrača na koncertne odre z novim, že enajstim albumom v njeni dolgoletni karieri.
V Vidmu so jo na odru tistega nedeljskega večera spremljali glasbeniki iz Škotske in Irske, klasična rockovska zasedba s kitaro, basom, bobni in klavirjem. Skupina je odigrala točno to in toliko, kolikor je zahtevala njihova vloga - brez izrazitih posegov in odklonov, kajti, že s samo pojavnostjo na odru je Marianne dala vedeti, kdo je glavni nastopajoči. Večer se začne s skladbico Something Good z novega albuma, lahkotno in čarobno priredbo skladbice skupine Herman's Hermits iz šestdesetih. In resnično je večer v celoti izvenel v something good. In če sem bila pred začetkom kar pregovorno skeptična glede nastopa, njenega glasu, zmožnosti, kako bo v živo predstavila pesmi z zadnjega albuma, me je Marianne razorožila že na samem začetku. Prvič je tu tisti njen glas, ki ga lahko v trenutku, ko ga slišiš, vzljubiš ali zasovražiš. In jaz ga odkrivam vedno znova in vedno bolj mi je všeč. Presunljivo zdrsan in hrapav, a nikoli šibak, nedokončan ali prazen. Glas in interpretacija, ki da dobesedno vsaki pesmi osebno noto in pristen pečat nečesa doživetega ali izživetega ali aktivno hrepenečega. Popolnoma obvladuje oder, ne v tistem slabšalnem, teaterskem smislu ampak v interpretativnem, in glasbeniki več kot solidno spremljajo njeno izvajanje, nad katerem še posebej bdi klaviaturist Andy May. Pesmi so svojevrstno njene, izvedba je tako polna zdaj njene radoživosti, zdaj melanhonije. Njen glas, ki je bil nekoč nedolžen in čist, je danes pridobil na moči, prodornosti in izraziti ekspresivnosti. Samo redki umetniki posedujejo to redko sposobnost, da transformirajo vsako pesem v nekaj povsem unikatnega. Njene izvedbe delujejo avtobiografsko predvsem zaradi osebnega interpretiranja, tako da še ne vem kakšna lahkotna pop pesmica v njeni izvedbi zveni povsem drugače, bolj polno, evokativno in vseprežemajoče.
Koncertni repertoar je bil skrbno izbran. Poudarek je bil sicer na promociji zadnjega albuma Kissin Time, toda vmes je dama vpletla tudi številne dokaj simptomatične skladbe iz njene preteklosti. Zapela nam je, recimo, pesem Rich Kid Blues (iz letos ponatisnjenaga istoimenskega albuma s posnetki, ki datirajo v leto 1971), udarno Broken English, naslovno pesem z, za nekatere, njenega najboljšega albuma, pa The Ballad Of Lucy Jordan, zgodbo gospodinje, ki se ji dobesedno meša od dolgočasja domačih opravil (kasneje uporabljeno v filmu Thelma&Loise), Why D'Ya Do It, skratka same rockovske klasike. Nekje vmes si prižge novo v vrsti prižganih cigaret, in nas opozori na Willa Oldhama, o katerem boste, to sem prepričana, še veliko slišali. In že smo sredi izvedbe njegove A King At Night a'la Marianne.
Zadnji album Kissin time je Marianne posnela s pomočjo mladih, (kot sama pravi) norih glasbenikov, od katerih je še posebej poudarila sodelovanje z Damon Albarnom, Beckom, Billyjem Corganom in Jarvisem Cockerjem. Med nastopom je posebej izpostavila pesem A Song For Nico, izvedbo pa je pospremila z napovedjo: Nico nisem nikoli spoznala v živo. Poznam njen prispevek v skupini Velvet Underground, poznam njen glas, toda odkar sem pred leti o njej prebrala presunljivo biografijo, mi je še posebej prirasla k srcu. Zato sem se odločila napisati pesem o njej. Tu je še pesem Like Being Born, elegija, ki je mogoče najbolj hermetična, globoka in spet povsem avtobiografska. Posvečene staršem, pesem, ki prihaja globoko iz podzavesti in bi se lahko imenovala tudi Kako umreti. Billy Corgan je na albumu prisoten s tremi prekrasnimi melodijami, Marianne še posebej blesti v njegovi pesmi I'm On Fire. Odlična je njena izvedba pesmi Sliding Through Life On Charm. O nastanku pesmi, ki je povsem avtobiografsko obarvana, pravi: To pesem sem pisala celih dvajset let, vendar mi je manjkala prava rima. Imela sem naslov, imela sem idejo, ki sem jo posredovala Jarvisu. In potem je trajalo še leto in pol, preden sem pesem razumela v celoti tako, da sem jo lahko posnela. To je bila prva pesem , ki sem jo posnela na albumu, sledile so potem še druge… Pesem Sliding Through Life On Charm je nova udarna uspešnica, eksplicitne seksualne reference so izredno močne, še posebej ostra je v besedilu, ko na primer ugotavlja: »If Marianne was born a man, she'd show you all a way to piss your life against the wall.« Dovolj ekspresivno za zaključek večera V dodatku le še pesem, za katero se je znala pohvaliti, da jo je zanjo napisal Tom Waits. Strange Weather je v živo odpela v kabarejskem slogu, ob minimalni pomoči spremljevalne zasedbe, oprta večinoma na svoj izjemno natančen glas.
Koncertni večer v Vidmu je bil še tisti kamenček v mozaiku, ki mi je manjkal do popolne predstave o njej. O njej kot umetnici, ženski, glasbenici, performerki. Z vsem dolžnim spoštovanjem –Marianne Faithfull.
(Muska)

Varja Velikonja