MARIANNE FAITHFULL
Easy Come Easy Go
(Naive, 2008)
Obstajajo avtorji in avtorice, h katerim se vedno znova vračam. Ena izmed njih je tudi Marianne Faithfull. Še vedno polnim zbirko njenih plošč, vedno znova rada skočim na njen koncert, pa naj bo to večer kabareja, poklon Kurtu Weillu in Bertoltu Brechtu, ali pa prisluhnem pravkar izdani plošči Easy Come Easy Go. Da njenih filmskih vlog v zadnjih letih ne omenjam posebej, pred časom sem jo gledala v filmu Sofie Coppola Maria Antonietta, v naših kinematografih se vrti britanski film Irina Palm.
Marianne Faithfull je skupaj z Davidom Daltonom že leta 1994 napisala svojo Biografijo, iskreno in sočno pripoved o glasbenem dogajanju v šestdesetih letih, o vzponih in padcih v svojem življenju, o glasbi, literaturi, gledališču in o sopotnikih tistega časa. Veliko pikantih podrobnosti, znanih imen, vse dozirano s pravo mero rokenrolerskega načina življenja. Letos se vrača na literarno prizorišče z novo knjigo, ki že v naslovu izpostavlja njen glavni namen: gre namreč v prvi vrsti za spomine, sanje in refleksije polne boemskega, filmsko glasbenega načina življenja a'la Marianne. V pisani besedi ohranja svoj stil in šarm, ki ga žarči tudi na odru; knjiga je podobno kot njena avtorica neposredna in vendar elegantno zadržana, svobodoljubna in tolerantna. Življenje sem živela kot avanturo in v njem resnično ne bi veliko spremenila. Stojim za njim, v celoti.Danes, na pragu dopolnjenih šestdesetih let, se s kančkom resignacije sicer ozira nazaj, vendar poteze, ki jih vleče, projekte, ki jih dela, sodelavce, s katerimi se druži, vse je še vedno močno pod njeno kontrolo. Duševni mir in ljubezen je zadnje desetletje našla v Parizu ob večkrat, tudi v knjigi omenjenemu, Françoisu Ravardu. Slednji je bil v veliko moralno podporo ob snemanju nove, dvojne plošče Easy Come Easy Go, z osemnajstimi pesmi za ljubitelje glasbe, kot je posebej zapisano na naslovnici.
Nov album je že tretje sodelovanje Marianne Faithfull in producenta Hala Willnerja. Moči sta združila že leta 1985, ko je posnela skladbe Kurta Weill-a, sledil je album Strange Weather, ki je podobno nastajal. Sam koncept plošče je plod njenega skrbnega in premišljenega izbora melodij iz zakladnice popularne glasbe. Kar ga loči od ostalih, podobno nastalih plošč priredb, ki so v svetu popularne godbe zelo popularni, je njen nevsiljivo in markatno privlačen, ženski pristop k odbiri tematik. Sledi seveda izvedba, interpretacija in odličen, pester nabor sodelujočih glasbenikov. Njene izvedbe delujejo avtobiografsko predvsem zaradi osebnega interpretiranja, celo lahkotna pop pesmica zveni povsem drugače, bolj polno, evokativno in vseprežemajoče. Z leti sta nabor vsebin in izvedba markantno vse boljša, zdi se, kot da je dejansko ni stvari, ki je ta dama, s tipičnim raskavim glasom in še vedno zapeljivo rokersko nonšalanco, ne bi mogla odpeti. Glas in interpretacija, ki vsaki pesmi pridata osebno noto in pristen pečat nečesa doživetega ali izživetega ali aktivno hrepenečega.
Faithfullova je namreč očarljivo najvznemirljivejša tam, kjer povsem konceptualno vztraja pri svoji viziji, lastnem kredu in popolni demistifikaciji običajne izvedbe pesmi. Tako smo po 45 letih njunega znanstva le dočakali duet s prijateljem iz starih časov, Keithom Richardsom, (v pesmi Merla Haggarda Sing Me Back Home), na albumu pa so poleg še Nick Cave, Cat Power, Jarvis Cocker, Rufus Wainwrigt, Sean Lennon in Warren Ellis. Dih jemajoča je tudi ritem sekcija, z enim najboljših bobnarjev trenutka (vsaj po moji presoji) Jimom Whiteom (znanec iz skupine Dirty Three, ki je v naših krajih že gostovala), tu je še kitarski zaljubljenec in virtuoz Marc Ribot, in konstanta na njeni glasbeni poti, kitarist Barry Reynolds. Toda kar izkoči iz sodelovanja nikakor ni običajno muziciranje in preigravanje že nič kolikokrat slišanih viž popularne godbe, nekatere med njimi, kot na primer Solitude ali Somewhere (A Place For Us) so čista klasika. Gre preprosto zato, da je bil vsak od glasbenikov posebej zaželjen in »slišan« že v trenutku, ko je sama šele gradila priredbo, razmišljajoč o vseh poudarkih, vdihih in pavzah, ki določeni pesmi dajejo potrebno dinamiko, vsebini nek smisel in melodiji svojo noto. Tako je na primer tipično ritem in blues klasiko Ooh Baby Baby, Smokey Robinsona iz šestdesetih let, slišala v povsem soul preobleki, toda v vokalih ji je manjkal tako značilni visoki ton. Le kdo bi to lahko bolje odpel kot prav tisti Antony (iz skupine Antony and the Johnsons). Spoznala ga je v Parizu in očarali so jo njegova barva glasu, zvok in njun duet je prav gotovo eden presežkov albuma. Album je nastajal v živo v vsega devetih dneh, praktično vsi posnetki so bili v studiju posneti »s prve«, kar daje albumu poseben čar. Posledica je glasbena mojstrovina s prekrasnimi aranžmaji in napevi, ki so več kot odličen poklon izbranim melodijam iz zakladnice popularne godbe.
Marianne Faithfull je svoje ustvarjalno umetniško življenje pogosto delila z drugimi glasbenimi sodelavci, glasbene vplive je črpala od vsepovsod, toda vsakemu izdelku je vedno pridala povsem svojstven pečat. In prav tu se skrivajo njena modrost, umetniška moč in veličina. Iskrena in nepotvorjena drža, inteligentna, selektivna izbira vsebin, ki jih (so)kreira jo danes uvršča med najbolj zanimive in prepoznavne (po)ustvarjalke sodobne popularne glasbe. Podobno kot najizrazitejši glasbeni interpreti ima to redko lastnost, da lahko transformira vsakršno liriko v nekaj zavezujočega in povsem osebnega.
Easy Come Easy Go je prekrasno popotovanje po zvočnih pokrajinah. Skupaj z Marianne.
(Dnevnik, december 2008)
Varja Velikonja
