THE FALL
Imperial Wax Solvent
(Castle, 2008)

The Fall oziroma Mark E.Smith praktično vse obrnejo na glavo. Kar v splošnem velja za negativno, nesprejemljivo, The Fall sprejemajo kot osnovo lastnega početja. Pesmi so zgrajene na preprostem vzorcu, na katerega Mark z zadirčnim glasom nalaga cinične komentarje. »Sem mož pri petdesetih in všeč mi je tako, kaj pa lahko narediš?« bevska v 50 Year Old Man in ni razloga, da mu ne bi verjeli. Po stari navadi je odslovil polovico lanskoletne zasedbe in vpoklical sveže sile, menda take, ki najraje poslušajo Motorheade. »Ne maram ljubiteljev The Fall v skupini, potem samo pametujejo, kako bi morali zveneti«, je zatrdil v nedavnem intervjuju za revijo Uncut. In spet mu lahko samo verjamemo. Vedno je rad sam oblikoval novince, jim narekoval, kako in kaj naj igrajo. Predvsem naj ne komplicirajo…
Tako kot že na prejšnjih nekaj ploščah uvodna skladba nekoliko zavede. Alton Towers je počasi valeča, razpuščena skladba, a se lepo prilega temu naveličanemu, razpotegnjenemu pripovedovanju Marka E.Smitha. A že naslednja Wolf Kidult Man postavi stvari na svoje mesto. The Fall zdrvijo na krilih garažnega rocka šestdesetih in zgodnjega angleškega novega vala z energijo mladcev, ki se šele morajo dokazati. Zvok je neobrušen, prej koncerten kot studijski. Saj tudi ni bilo časa, da bi se skupina dokončno uigrala. Le slabo leto je minilo od prejšnjega albuma Reformation Post TLC, vmes pa je Mark še objavil skupni album z Mouse On Mars pod imenom Von Sudenfed. Šele potem se je sestavila nova zasedba The Fall, zvadila nove pesmi in jih posnela.
Osrednja skladba je omenjena 50 Year Old Man. Mark hitro in učinkovito povzame lastno razmišljanje moža pri petdesetih. Kdo drug bi na dolgo in globoko tehtal pretekle dosežke in kaj mu še ostane, Markov komentar je kvečjemu nasprotovanje tovrstnemu razmišljanju. Resda se skladba raztega tja proti dvanajstim minutam, a večina odpade na ponavljanje besedila in instrumentalni intermezzo na bendžu. Prav lahko, da so ostali člani skupine ta del prispevali kot hudomušno rojstnodnevno darilo.
Če se The Fall držijo svete preproščine, še ne pomeni, da so enolični. I've Been Duped odpoje klaviaturistka Poulou, njen dekliški glas predstavlja povsem drug obraz The Fall. Strange Town nadaljuje tradicijo priredb na ploščah The Fall, in spet je iz blues rocka skupine Greyhounds nastala povsem značilna Smithova kompozicija. Taurig je poenostavljen elektro, ki sta ga morda navdahnila Mouse On Mars, podpisala pa ga zagotovo ne bi. To so vendarle The Fall. Kar je za druge ceneno, je za The Fall ravno prav dragoceno. V drugi polovici plošče prašijo rock'n'roll na svoj način, hitro, jedrnato, učinkovito. Brez sprenevedanja, kalkuliranja, blefiranja. Med slabimi in dobrimi ploščami The Fall ni velike razlike. V katalogu se jih je nabralo že 27. Dolgometražnih, rednih, studijskih albumov. Imperial Wax Solvent verjetno ne bo zadnji. Lahko bi ga objavili tudi davnega leta 1978, ali 2028. Kaj drugega pa naj Mark E.Smith počne?
(Muska, maj-junij 2008)

Janez Golič