FANZINI - Komunikacijski medij subkultur
Petra Kolmančič
(Frontier 015, Subkulturni azil, 2001, Ceršak)

Petra Kolmančič je več let raziskovala subkulturni tisk. Rezultat teh raziskav je nova knjiga iz zbirke Frontier z naslovom Fanzini: komunikacijski medij subkultur, ki je v bistvu malenkostno predelana diplomska naloga, ki jo je avtorica zagovarjala na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Mogoče tiči odgovor prav v težjem dostopu do tovrstnega tiska, zakaj kljub številčnosti, pestrosti in dolgoletni prisotnosti teh izdaj v slovenskem prostoru še ni izšlo nobeno obsežnejše delo, ki bi te tiskovine ustrezno obravnavalo, ugotavlja Petra v uvod v knjigico.
In res, informacije o fanzinih v Sloveniji in razmišljanja o tem pojavu, smo doslej lahko črpali iz posameznih pričevanj večinoma rokovskih aktivistov, ki so recimo zbrana v zborniku Punk pod Slovenci, pa v Muršičevih Tratah naše in vaše mladosti ali v njegovem Etnološkem orisu rock skupine, ali v posebnem bloku Časopisa za kritiko znanosti št. 178, in v posameznih prispevkih rokovskih publicistov, ki so se dotaknili tudi te tematike (od Marjana Ogrinca, do Gorazda Beraniča, Gregorja Tomca…).
Izhodišče in jedro Petrine analize predstavlja svet fanzinov underground kulture s posebnim poudarkom na popisu fanzinov, ki so med letoma 1980 in 2000 izšli v Sloveniji.
V slovenski zgodovini je obstajalo okoli 120 fanzinov. A pravo številko bi težko določili, ker fanzini ne spadajo med tiskovine, od katerih je treba obvezen izvod poslati v NUK. Tisti z večjo naklado – več kot 100 izvodov so tiskani, drugi z naklado 20 do 50 izvodov so kopirani.
Fanzin kot sredstvo marginalnega izražanja torej (»fan« + »magazin«), fotokopiran ali na kakšen drug poceni način reproduciran periodični tisk, ki ga proizvaja posameznik ali manjša skupina. Petra prevaja izraz kot ljubiteljski časopis ali časopis oboževalcev. Svet fanzinov najbistveneje opredeljuje specifika v vsebini. Gre za nek svojevrsten sistem idej, stališč, vrednot. Značilna je tudi oblika distribucije in trženja. Distribuirani so ponavadi po kanalih, za katere vedo le insiderji. Temelja fanzinovske ideologije sta načeli non profit in do it yourself. Slednje ima več vidikov: je prokreacijsko načelo, ki spodbuja mlade, da niso le pasivni potrošniki, z zagovarjanjem amaterizma pa pomeni protipol profesionalizirani sodobni družbi.
V Sloveniji prevladujejo glasbeni fanzini, ki jim je skupno kritično stališče do mainstreamovske glasbene produkcije. In prav glasbeni fanzini so centralne tema v knjigi, ki je razdeljena na tri vsebinske sklope.
V osrednji temi se razčlenjuje definicija fanzina, njegove zvrsti, ustvarjalce, s posebnim poudarkom na glasbenih fanzinih in kratki zgodovini ljubiteljskega tiska. Posebej so predstavljeni tipi fanzinov glede na vsebino, zvrst, umetniškost, esetiko, politiko, lokalnost, religioznost, stil. Razgalja se oblike produkcije, razmnoževanja, financiranja, načela »naredi si sam«, distribucije in oglaševanja, underground estetike, ideologijo in politiko v underground tisku, anarhizem, feminizem, queer gibanje in okoljevarstveno gibanje. Estetsko v underground kulturi je tisto, kar je spontano in energično. Od tu izhaja tudi »zmeda« v sprejemanju novih rockovskih fanzinov tipa SubRock in kasneje Rock Vibe.
Zanimiv primer s področja oblikovanja fanzinov so prve številke slovenske glasbene revije Rock Vibe, ki je leta 1993 povzročila zmedo v svetu slovenskih fanzinov, saj, kot je navedeno v ocenah, ni povsem jasno, ali je Rock Vibe fanzin (kamor bi ga lahko prištevali zaradi vsebine), ali gre že za glasbeno revijo (ima barvno naslovnico, urejeno obliko in komercialne oglase).
Predstavitev glasbenega tiska in razvoja glasbenega fanzinarstva v Sloveniji je, resnici na ljubo, v Kolmančičevi knjigi tudi najboljše obdelano. Petri je uspelo precizno, natančno, s številnimi viri in navezavami, ne nujno vedno kronološko nanizanimi, zgodovino glasbenega fanzinarstva v Sloveniji osvežiti s številnimi novimi informacijami in komentarji takrat aktivnih fanzinarjev, ki jih danes najdemo v drugih vlogah, še vedno pa so vsi bolj ali manj v službi rock'n'rolla (na primer Sandi Maver, Igor Bašin, Dušan Hedl, Gorazd Beranič, David Kržišnik, Peter Stankovič, Simon Markič, če omenim samo nekatere…). Fanzin, tudi kot prostor kaljenja rokovskih aktivistov, al' ne?
Zdi se mi izredno zanimivo, da je Slovenija dobesedno prepletena z neodvisno fanzinarsko mrežo, ki pokriva vse plasti umetniškega ustvarjanja in je še posebej močna na relacija njene skrajne vzhodne in zahodne meje ( če omenim samo najbolj agilne, še danes delujoče fanzine, so tu: 13. brat, pa političe fanzin Svojtok, kot skupna izdaja 13. brata in KUD-a Anarhiv, pa Bla, bla, bla, ponovno oživljen fanzin iz osemdesetih let, pa Sirota Jerica, kot umetniški art zine iz Ormoža, V.I.T.R.I.O.L. Jolande Roškar, Pssst…, ki ga kreira Tea Hvala in še in še..)
Knjiga Fanzini, Komunikacijski medij subkultur, Petre Kolmančič, je izvirna, avtohtona študija na polju proučevanja popularne kulture v Sloveniji.
Odličen informativni vodič skozi marginalno, underground kulturo vseh oblik. Neodvisno kulturo, ki jo je vredno živeti, ustvarjati, in na koncu nujno tudi proučevati. Kajti, kot nekje v knjigi ugotavlja Miran Rusjan, »nekateri še vedno beremo zine, nekateri jih še vedno ustvarjamo, nekateri se še nismo predali, nekateri še vedno živimo.«
(Masinfo)

Varja Velikonja