Založba: FAT CAT RECORDS

Že večino neodvisnih gramofonskih založb, ki so nastale po letu 1977 v Angliji, torej kmalu po punkovski eksploziji, in nekaj kasneje še v Združenih Državah ob pojavu hard-core punka, so ustanovili sami glasbeniki ali ljudje s scene. Tisti, ki so bili blizu dogajanju, ki so ga pozorno spremljali in poznali.
Če preskočimo natanko 20 let, se v središču Londona iz ljubiteljske trgovine s ploščami rodi založba Fat Cat. Izhodišča so do potankosti enaka. Njihovi zametki segajo že v začetek devetdesetih, ko v londonskem primestju Crawley nekaj navdušencev odpre trgovino s ploščami, vse kot posledica njihovega spremljanja elektronsko plesne scene v Detroitu in Chicagu. Ko se preselijo v turistično središče Londona, Covent Garden, si kljuko temnega kletnega prostora podajajo Jeff Mills, Juan Atkins, Andy Weatherall. Dober glas se je širil ne le po britanskem otočju, temveč daleč čez. Tudi zato, ker je trgovina postala nekakšna postojanka in točka srečevanja ter izmenjave idej. In ni bilo pomembno, ali si bil že priznano in zveneče ime elektronske scene ali le kupec plošč – le da si delil isto navdušenje nad novostmi v glasbi.
Uradno založba Fat Cat nastane avgusta leta 1997. Relativni uspeh prvih plošč jih opogumi, da zaprejo trgovino in se neposredneje vključijo v posredovanje glasbenih dobrin. Začasni prostor dobijo pri neodvisni založbi One Little Indian, ki rentabilno posluje predvsem zaradi Björkove. Naslednje leto jim prav ona dovoli uporabo pesmi All Is Full Of Love, ki jo Fat Cat dajo v remiks nemškemu duu Funkstorung in objavijo na maksi singlu. Še danes pri Fat Cat ohranjajo format vinilne plošče. Eden od ustanoviteljev založbe, Dave Howell, preko elektronske pošte pojasnjuje: »Vinil je krasen format in ponuja precej boljšo kvaliteto zvoka kot CD. Je pa res, da je z vinili vse težje, ker se tovrstni trg definitivno manjša, a mi vseeno nadaljujemo. Nekatere izdaje na singlih so povezane z izdajo albuma in so del marketinške strategije, a večina je pravzaprav posebnih izdaj izvajalcev, ki jim nismo objavili albuma. Ne zato, ker jim ne bi želeli izdati velike plošče, ampak preprosto ne moremo objavljati tolikšnega števila albumov. Singli so torej nekakšna kompromisna rešitev, hiter odgovor na vso dobro glasbo, ki prihaja k nam«.
Björk je bila posredno kriva še za en prelomen trenutek v kratki zgodovini Fat Cat. Ne le, da je usmerila njihovo zanimanje tudi izven striktno elektronsko-eksperimentalnega polja, ampak so njene zveze izkoristili za didžejevsko gostovanje na Islandiji, in takrat po naključju spoznajo tedaj povsem neznano skupino Sigur Ros. Takoj si podajo roke oziroma podpišejo snemalno pogodbo. Že prvi album je bil zadetek v polno.
Ni prvič, da je majhna, neodvisna založba ob nenadnem 'uspehu' katerega od njihovih varovancev stopila na pot brez vrnitve. Nova organizacija dela, iskanje zunanje denarne pomoči in posledično izguba avtonomija, so stvari, ki so najprej načele harmonijo odgovornih oseb, kasneje pa se je izgubil začetni entuziazem in ga je zamenjal preprost materialni izračun. Po meteorskem uspehu Nirvane se založba Sub Pop ni nikoli več zares pobrala, prav tako ne SST po odhodu Husker Du. Podobnih primerov je tudi na Otoku dovolj; Factory je zaprla vrata po bajnih vložkih v snemanje albuma razsipnih Happy Mondays in New Order, Rough Trade je za nekaj let prekinila založniško dejavnost po razpadu The Smiths, Creation je zaprl Geoff Travis sam, ko so Oasis zahtevali armado administrativnih delavcev, medtem ko so ostali izvajalci trpeli… Ko bi si človek mislil, da bo potem vse lažje, primeri kažejo v povsem nasprotno smer.
Ko so se Sigur Ros navkljub vabljivim ponudbam odločili ostati pri Fat Cat, se je morala spremeniti organizacije založbe. Ni bil več dovolj le en računalnik, ki si ga je delilo pet zaposlenih… Večji, samostojni prostor so zaposleni pri Fat Cat našli v Brightonu, morda tudi zato, da bi ubežali pompu, ki so ga povzročili Sigur Ros. »Ne, to ni imelo prav nič opraviti s Sigur Ros«, dodaja Dave. »Pravzaprav smo se selili iz Londona zaradi finančih razlogov. Tu v Brightonu smo našli krasen delovno-bivanjski prostor, pisarna v pritličju, dve spalnici nad tem. Če bi si tak prostor želeli v Londonu, bi bil nekajkrat dražji, za nas nedosegljiv. Istočasno je tu podnebje bolj zdravo in atmosfera mirnejša v primerjavi z dnevno gnečo v Londonu«.
Fat Cat ostaja info točka tistih, ki jih glasba zanima mimo od velikih medijev servirane glasbe. Ne le, da se v njihovem katalogu nabira navse raznolika glasba, ki bi ji že težko našli skupni imenovalec, tisti višek, ki iz kateregakoli razloga že, ne izzide na ploščah, dajejo v posluh na spletni strani v 'demo' kotičku v formatu MP3. Podobno se javno lahko izkažejo amaterski remikserji in ponujajo svoja videnja izbranih skladb iz kataloga Fat Cat na strani www.e-rmx.com.
Še vedno ostane 'prava', klasična založniška dejavnost. Ker si je založba z izbranim okusom ustvarila trden krog ljubiteljev, se jim ni bati nevarnosti, ki pesti korporativne združbe. Ni jim potrebno žugati tistim, ki presnemavajo CD na CDR, niti tistim, ki pretakajo MP3 datoteke preko svetovnega spleta. Uspeh založbe Fat Cat pač ne moremo meriti v milijonih prodanih plošč, so pa dokaz (k sreči eden od mnogih), da se s pravilno politiko, podporo, znanjem in poznavanjem glasbe, vedno najde dovolj ljubiteljev, ki bodo svojo zbirko gradili na originalnih CD ploščah ali vinilkah. Ne zato, ker presnemavanje »ubija« glasbo, temveč ker stojijo za početjem določenega izvajalca brez vsiljenih jim floskul.
»To je res težko oceniti«, ni povsem prepričan Dave ob trditvah, da pečenje CD plošč in pretakanje datotek MP3 zmanjšuje prodajo plošč. »Ampak istočasno razmišljam, da veliko ljubiteljev želi pravi, končni, fizični izdelek, posebej če v to vložiš trud in čas, če narediš lep ovitek, dodaš spremno besedo, torej če ponudiš celoten izdelek, in če ponudiš glasbo najboljše kvalitete (MP3 se pač ne more primerjati s kvaliteto zvoka na vinilu)… Čeprav, tudi mi ponujamo glasbo v obliki MP3 na naši spletni strani, nismo popolnoma proti temu… Nekako verjamem, da bodo ljudje na ta način našli nekaj, kar jih zanima, in če jim je glasba res všeč, bodo šli ven in kupili ploščo. Tako sem, mimogrede, tudi sam odkril veliko zanimive glasbe…«
Ob šesti obletnici založbe se je nabralo dovolj raznovrstnega gradiva, da so le z enim posnetkom vsakega izvajalca zapolnili dvojni retrospektivni CD. Branches & Routes ni le vodnik okusa in zanimanja odgovornih pri Fat Cat, je odlična kolekcija glasbe, kakor se dogaja danes. In ker se dogaja toliko raznovrstne glasbe, je že pravilo, da večje založbe svojo dejavnost delijo na 'podzaložbe', s katereimi poskušajo ogrdaiti posamezne segmente… Tudi pri Fat Cat je tako. Dave pojasnjuje: "Razen običajnih, rednih Fat Cat izdaj, smo razparcelirali založbo na več področij: »split 12 inch« serija vsebuje na vsakem maksi singlu dva različna izvajalca, Splinter series je neke vrste vzporedna serija izdaj na CD ploščah, še ena podzaložba 130701 je nekje rezervirana za klasično instrumetalizacijo (klavir, godala…), tu je še demo sekcija, kjer gostimo zapise v obliki MP3 izvajalcev, ki jim še nismo izdali plošče".
Večinski del še vedno zajema elektronsko-eksperimentalna veja, prej industrijsko hrupna kot rejvarsko plesna. Pa vendarle, aktualni albumi založbe Fat Cat kažejo na njihova vse širša zanimanja. Na eni strani so tu post-rockovski derivati, v prvi vrsti newyorški orkester HiM z albumom Too May In High Places Are Now Well, ki širi meje 'žanra' v smer svetovne glasbe. Po drugi strani se bristolski Crescent ne premaknejo iz linije skrajne melanholije, neizživetosti, ki meji na boleč brezup. Tako globoko depresivne, namerno razglašene in navidezno brezbrižne plošče kot je njihova By The Roads And Fields nisem slišal že leta. Zato pa Party Of One držijo rockovsko ravnotežje in se z lo-fi estetiko in politično nekorektnostjo odzivajo na aktualne svetovne dogodke. Na album Caught The Blast je že vtisnjena pesem Baghdad Boogie, tudi Belgrade Send Its Regards je lahko le posmehljiv komentar na ameriško samopoveličanost.
Medtem ko so Mute, Beggars Banquet, 4AD in druge, ki so na Otoku utirale pot neodvisnemu založništvu pred dobrimi dvajsetimi leti, zaspale na lovorikah, odgovornim pri Fat Cat še zdaleč ni zmanjkalo začetnega poleta. Izgovor, da zmanjkuje sveže in razburljive glasbe, ni več mogoč.
(prirejeno za revijo Musko, avgust 2003)

Janez Golič