Intervju: FAUST
Faust so največja in najradikalnejša eksperimentalna rock skupina vseh časov. Vzniknili so v začetku sedemdesetih let in že s prvim albumom napovedali zavračanje zahodnih glasbenih vplivov. Producent Uwe Nettlebeck je od založbe German Polydor dobil dovolj sredstev, da je lahko svobodno izpeljal projekt drugačne nove nemške glasbe, in za uresničitev teh zamisli je bil faust kot naročen. Na opuščeni farmi v mestecu Wumme si je zgradili snemalni studio in tam tudi živel, kasneje je prestopil k tedaj novo ustanovljeni angleški založbi Virgin in pod njihovim nadzorom celo odšel na krajšo britansko turnejo. Po snemanju plošče faust 5 je skupina prav tako skrivnostno in nenadno, kot se je pojavila, tudi izginila. Ponovno rojstvo fausta se je zgodilo v začetku devetdesetih let. Najprej je nenapovedano nastopil v Hamburgu, kasneje še v Londonu in se kmalu podal še na dokaj obsežno ameriško turnejo. Njegova vrnitev ne pomeni izkoriščanja stare slave, saj je za uresničevanje svežih idej zaprosil za pomoč kopico sodobnih avantgardnih glasbenikov. Z njihovo pomočjo je posnel studijski album Rien in opogumljen z dobrimi odzivi povsem sam že pripravil sveže gradivo, pripravljeno za objavo na plošči You Know faUSt.
Pogovor z nesojenim vodjo fausta, Jeanom Hervejem Peronom, je nastal s pomočjo telefonske zveze, le dan po njihovem nastopu v londonski elitni dvorani Queen Elizabeth Hall 18.2.1995. Tehnične možnosti intervjuja je omogočil Radio Študent.
Najprej moram reči, da sem res vesel, da se lahko pogovorim s članom skupine faust - vi ste Jean Herve Peron, kajne?
Točno tako in tudi jaz sem zadovoljen.
Ali greva lahko v obratnem vrstnem redu?
Kakor koli želiš.
Najbolj običajno vprašanje se glasi, zakaj ste se po dvajsetih letih odločili ponovno začeti kot faust?
Po mnogo letih tišine smo imeli nekaj koncertov, popolnoma spontano smo se odločili za to, in ugotovili smo, da nam je to v veliko zabavo. Obenem še vedno obstaja občinstvo, ki nas spremlja in si želi naše glasbe. To sta glavna razloga.
Torej ni bilo posebnega motiva?
Stvari se v življenju dogajajo spontano, mnogokrat niti ne vemo, kako so se zgodile.
Kakšna je postava fausta ta trenutek?
Sedaj smo pomanjšana zasedba treh članov. To sem jaz, Jean Herve- Peron, zatem bobnar Werner Diermaier in Joachim Irmler. Ko smo začeli kot faust, nas je bilo šest, kmalu zatem samo pet in sedaj, mnogo let kasneje, trije. Če sem popolnoma odkrit, sva sedaj le dva prvotna člana, ki nadaljujeva in nosiva ideje skupine faust. Z nami so različni gostujoči umetniki, glasbeniki. Ta trenutek je z nami ameriški kitarist Steven Lobdell, on je igral v skupini Hitting Birds. Nekaj nenavadnega se je zgodilo z njim, ravno ko bi morali oditi na turnejo. Veliko nam je pomagal pri organizaciji turneje, pri samih pripravah za nastope in tako naprej. Vendar je bil psihični pritisk nanj tako velik, tako veliko si je obetal od teh koncertov, da se mu je zmešalo in je končal v bolnišnici. Z nami je še tenorski pevec, pomagal nam je na dveh nastopih na Nizozemskem, vendar dvomim, da bo ostal stalni član zasedbe, potem je tu violinist Jim O'Rourke in še nekateri, ki so z nami le priložnostno in jih nima smisla omenjati.
Včeraj ste imeli nastop v Londonu, v sklopu avantgardnega festivala Out There A Minute.
Da, igrali smo skupaj s Tonyjem Conradom v Queen Elizabeth Hall, z nami je bil tudi Jim O'Rourke in kot predskupina so nastopili še AMM. So odlični glasbeniki in to bi rad posebej poudaril.
Kakšen je bil program? Ste predstavili novo gradivo?
Ne, le stare stvari. Vedno lahko igramo to osnovo na različne načine. Odločili smo se, da ohranimo princip dela izpred dvajsetih let, in to smo že preizkusili lani na nastopih v Združenih Državah, recimo v New Yorku oziroma tamkajšnjem Knitting Factory in včeraj tu, v Londonu. Ideja je tako preprosta - en Ton, en Udarec, ena Ura.
Ali je bil včerajšnji nastop del večje evropske turneje?
Ne, to je bil prej priložnostni nastop. Večinoma gre sedaj le za dogovore o sodelovanju z našimi starimi prijatelji, kot je bil ta s Tonyjem Conradom. Če se po naključju pojavimo ob istem času na istem geografskem področju, se dogovorimo za skupen nastop, čeprav smo glasbeno zelo različni. Potem iščemo skupna zanimanja.
Faust niste prav velikokrat nastopili v živo, lahko našteješ nekaj koncertov?
Prvi koncert smo imeli v Hamburgu leta 1970, zatem smo šli na krajšo turnejo po Franciji, bili smo v Parizu in nekaterih manjših krajih, in leta 1973 smo bili na britanski turneji. Mogoče je bilo vsega skupaj dvajset koncertov in ugotovili smo, da preprosto nismo pripravljeni na nastope v živo in smo s tem prenehali. Bilo je preveč zapleteno. Sedaj, po več kot dvajsetih letih, smo pripravljeni in koncerti so nam v pravo zadovoljstvo.
Fred Frith, ki je v sedemdesetih spremljal faust s skupino Henry Cow, se spominja, kako so bili nastopi faust zanj pravo razočaranje. Menda ste na oder raje prinesli televizor, kot da bi igrali za občinstvo.
To je zelo stara zgodba, ne bi ji mogel oporekati, vendar menim, da ni čisto tako. Res smo imeli televizor na odru, a smo ga uporabili le namesto scenske luči. Na sedanjih koncertih zagotovo upoštevamo občinstvo in igramo zanj. Mislim celo, da je občinstvo najboljši del fausta.
Koliko ljudi je včeraj prišlo na koncert?
Bilo jih je devetsto, kar je polna zasedenost, koncert je bil razprodan. Bilo mi je v veliko zadovoljstvo, da toliko ljudi spremlja, kar počnemo.
V reviji Wire sem bral, da faust snemate album s Stevom Albinijem kot snemalcem in Jimom O'Rourkejem kot producentom? Ne, to ni res. Jim O'Rourke je res zmiksal posnetke, vendar pa je informacija o Stevu Albiniju napačna. Lani smo imeli nekaj nastopov po Združenih Državah in posnetki z nastopa v San Franciscu bodo kmalu izšli na CD plošči. Prav tako smo v San Franciscu in v mestecu Eugene, v Oregonu, posneli nekaj studijskega gradiva, ki naj bi v prihodnjih mesecih prav tako izšlo na CD-ju.
V prvi fazi ste faust uporabljali preprosto analogno tehniko, v dobi digitalnih aparatur, semplerjev, računalnikov pa bi verjetno mnogo lažje dosegli isti rezultat. Zanima me, katere inštrumente uporabljate faust sedaj, v devetdesetih?
Najprej bi rad poudaril, da ne verjamem, da bi bilo s sodobno tehniko kaj laže. Sploh pa ne maram vseh teh digitalnih stvari, računalnikov in semplerjev. Nimajo istih zmožnosti. Potem vse preveč prihaja iz strojev in premalo iz človeka, iz človeških občutij. Kar smo počeli v preteklosti, upravljanje z analognimi inštrumenti in trakovi, je bilo mnogo bolj človeško. Morali smo rezati trakove, dejansko ustvarjati, sedaj, s samplerji, je vse prevedeno na pritiskanje gumbov in pojavijo se vsi ti smešni čisti zvoki, ki jih nikakor ne maram. Mogoče sem staromoden, ampak rad imam umazan in trd analogni zvok.
Kaj pravzaprav predstavljajo faust?
Faust so glasbena drža. Igramo že petindvajset let in menim, da smo naredili revolucijo. Imamo istega duha, kot smo ga vedno imeli. Stvari smo se sedaj lotili povsem drugače, a osnovni princip je isti. Kot: "Don't Take Roots, Keep Moving, Keep Looking For New Ways Of Expression, Look Around, Listen Around, What Are The New Noises Made By Society And Try To Reflect Them."
Mnogo novejših britanskih skupin, recimo Stereolab, Disco Inferno, Moonshake, Laika, izpostavlja kot vpliv ravno stare nemške skupine, kot so faust, Neu ali zgodnji Kraftwerk. Ali je mogoče ta revival dodatni motiv ta faust?
Če sem odkrit, nismo pod vplivom NIKOGAR. Ko smo živeli v Wummeju, smo živeli v popolni izolaciji, nismo imeli radia, televizije, časopisov, zavestno nismo bili pod vplivom druge glasbe kot tiste, ki smo jo nosili v svojih glavah in srcu.
Poznate te novejše skupine, ki se zgledujejo po faust?
Vesel sem, da obstajajo skupine, ki imajo rade našo glasbo in delajo pod našim vplivom, na to sem ponosen. Nobenega od naštetih ne poznam, ker glasbe skoraj ne poslušam. Mogoče je to narobe, vendar sem se odločil, da bom v največji možni meri odvisen le od samega sebe in ne od glasbe, ki prihaja od zunaj. Če pa že poslušam glasbo, potem je to predvsem klasična glasba, potem glasba, ki jo ustvarja narava, cenim Erlinga Walta, on je ameriški glasbenik, rad imam Kaiji Hainoa, še vedno imam rad Boba Dylana, a le njegove stare stvari, potem stare francoske pevce, Edith Piaf in Jacquesa Brela. Zelo rad imam skupino Slapp Happy oziroma njihova člana Petra Blegvalda in Anthonyja Moorea, ker z njima delam. Pravzaprav sem le pod vplivom ljudi, s katerimi delam in živim.
Kaj so torej člani fausta počeli zadnjih dvajset let?
Ha, ha... Prav. Ko smo razpadli, menim, da je bilo leta 1973, smo se vsi vrnili k normalnim zaposlitvam. To se mi ne zdi pomembno. Vseeno, eden od nas je vozil taksi, drugi je delal v promocijski firmi, jaz sem bil scenski delavec pri filmu, četrti je pisal in snemal filmsko glasbo. Obdržali smo stike in občasno priredili manjše koncerte, le za zabavo.
Po uradnem razpadu ste vseeno izdali nekatere posnetke, kasneje objavljene na CD-ju 71 Minutes Of faust.
Ja, to je res. Šli smo v Munchen, vsi, celotna faust banda. Tam smo posneli album Munic And Elsewhere, ki je tudi na CD-ju 71 Minutes Of faust. To je bilo dobro, super. Takrat nismo imeli denarja in pobegnili smo iz hotela in snemalnega studia kot tatovi. Založba Virgin ni želela plačati računa, ker so bili jezni na nas in morali smo zbežati, ha, ha...
Zakaj ste zapustili Virgin Records?
Pravzaprav se ne spomnim. Bili smo mladi in radikalni, nismo želeli sklepati nobenih kompromisov in bojim se, da smo zlorabili njihovo potrpljenje. Ne vem točno, kako se je končalo, ali smo mi zapustili Virgin ali so oni nas vrgli ven.
Vaš četrti album je posnet v studiu Manor v Angliji in ne v vašem lastnem v Wummeju?
To je res. To je bil studio, ki ga je ravno takrat kupila založba Virgin. Tam smo delali istočasno z Mikeom Oldfieldom, on je snemal ponoči, mi pa podnevi. Ja, živeli smo z Oldfieldom.
Kaj se je zgodilo s studijem in farmo v Wummejem?
Polydor nas je vrgel ven in tam so postavili dom za ostarele. Tega je konec, Wummeja ni več. To je zame zelo žalostno.
Kakšna je bila vloga Uweja Nettlebecka?
On je bil človek, ki je stvari naredil možne. Imel je odlične stike po celem svetu, delal je za Polydor in bil zadožen za iskanje novih talentov. Uwe nas je poznal in nas pripeljal k Polydorju. Bil je tudi odličen producent, mi pa mladi in nismo želeli nobenih kompromisov, tako da bi faust brez njega ostali popolnoma neznani.
Če ostanemo pri starih faust, vaš drugi album So Far edini še ni ponovno izdan na CD plošči.
Je, vse pravice do izdaje prvih dveh albumov, torej Faust Clear in So Far, je kupil japonski Polydor, tako da sta izšla le na Japonskem in sta vražje draga.
Ampak jaz sem pred dnevi kupil nemško verzijo CD-ja Faust...
Prosim? Tega ne razumem. Dal ti bom svoj naslov, svojo faks številko in res želim, če mi lahko sporočiš osnovne podatke o tej izdaji, o založbi itd... Kajti vse pravice je odkupil japonski Polydor in nobena druga založba nima pravice do te izdaje. Zato bi rad te informacije.
Zakaj so faust v letu 1973 razpadli?
Zato, ker smo bili v faust vsi po vrsti različne, močne in radikalne osebnosti in kmalu nismo čutili več skupnih zanimanj. Ne poznam osebnih razlogov za odhod drugih članov, so preprosto odšli.
Ali je ostalo še kaj neizdanega gradiva iz časov prvotnih faust?
Vse, kar smo posneli v Wummeju, vsak ton in udarec, vse je objavljeno. Ostalo je spravljeno pri Chrisu Cutlerju. Pred kratkim sem govoril z njim in dejal je, da na trakovih ni ostalo nič takega, kar bi veljalo še uporabiti. Objava tega gradiva bi bilo le zapeljevanje kupcev in poslušalcev.
Ali lahko na kratko pojasnite fenomen avantgardnega nemškega rocka s konca šestdesetih let?
Da, lahko. Zagotovo veš, da so se leta 1968 zgodile velike politične in socialne spremembe. Bila je revolucija. Mi smo bili ogledalo tega dogajanja, Nemčija in ostala Evropa je iskala novo politično in socialno bazo. Faust so bili ena od mnogih nemških, francoskih ali angleških skupin, ki so iskale novo glasbeno govorico, nova besedila, novo vrsto glasbe, ker je bilo vse osnovano na angloameriškem vzorcu rock'n'rolla in bluesa. Mi smo bili siti tega in aktivno smo iskali lastno identiteto. Verjamem, da smo uspeli. Zavračali smo zahodne vplive in želeli vzpostaviti lastno ustvarjanje kot središče navdiha. Nismo imeli kakšnega mentorja ali filozofije, ki bi nas vodila. Iskali smo le lastno identiteto in glasba je bila ogledalo zunanjega dogajanja, političnega položaja tistega časa. Nismo imeli glasbenih vzorov in nismo jemali drog za navdih!
Vaša glasba je splošno znana pod oznako Krautrock. Kakšno je vaše mnenje o tej oznaki?
Sovražim jo! Grozna je... Mislim, da je ironija, ko nekaj, kar smo želeli izpostaviti kot lastno identiteto, imenuješ Krautrock (rock kislega zelja, op.p.). To je moje osebno mnenje, imenuj to, kakor želiš, morda se nas bodo ljudje spomnili ravno po tem, rekli bodo, aha, Krautrock.
Vendar se ena vaših pesmi na četrtem albumu imenuje Krautrock!
Seveda, iz vsega tega smo želeli narediti šalo, kot posmeh tistim, ki nas niso razumeli. Slišal sem mnogo angleško govorečih ljudi, ki so nas lepili z oznako Krautrock, in to je bil naš odgovor. Kot pljunek v obraz!
V redu, bi želeli še sami kaj dodati?
Da. Misliš, da ljudi v Sloveniji zanima glasba faust? Slovenija je del sveta, ki mi je popolnoma neznan.
Mislim da; nekatere plošče faust so bile v naših prodajalnah.
Zelo rad bi vzpostavil stike z ljudmi v Sloveniji, ki bi morda lahko organizirali koncert faust.
Prav, poslal vam bom naslove koncertnih promoterjev, ki bi bili pripravljeni organizirati vaš koncert.
Imam še dvoje vprašanj zate.
Prav.
Kdaj si odkril faust in zakaj jih imaš rad?
Mislim, da sem prvič slišal za vas pred kakimi petnajstimi leti, v času postpunka, ko so nekatere popularne skupine, kot sta Public Image Ltd in Cabaret Voltaire, v svojih intervjujih opozarjale na vplive, ki so bili ravno faust, CAN ali Neu. Potem sem si pri starejših prijateljih izposodil vaše plošče... Mislim, da imate faust v Sloveniji nekakšen kultni status, ker ste razpadli že leta 1973 in se kasneje ni več slišalo o vas.
Kakšne občutke ti posreduje glasba faust? Te osrečuje, te žalosti, te sili k razmišljanju ali te vzbuja k plesu?
Zagotovo me ne vzpodbuja k plesu. Mislim, da je glasba faust istočasno žalostna in vesela. Pravzaprav me večinoma razveseli.
Hvala, ker ste mi dali priložnost, da lahko spregovorim slovenskim poslušalcem. Radi bi prišli v Slovenijo, radi bi imeli koncert, ne kot legenda, ampak za zabavo in izmenjavo zamisli ter izkušenj. Rad bi razširil našo glasbo med občinstvo, to je sedaj tisto, kar si zares želim.
(predvajano na RŠ, objavljeno v Rock Vibe)
Vrnitev fausta torej ni muha enodnevnica. Potem, ko sem prebral, da faust pripravljajo še več novih pesmi, sem prosil Jeana, da odgovori na dodatna vprašanja, ki se tičejo predvsem njihovih novih aktivnosti.
Jean Herve Peron - pisni intervju, november 1996
Prvo vprašanje bi bilo, zakaj ste se faust sami odločili objaviti novi album? Plošče smo objavljali za gramofonske založbe Polydor, Virgin, Recommended Records in Table Of The Elements. Sedaj čutimo, da je prišel čas, da prevzamemo vso odgovornost za uspeh ali polom.
Zdi se, da še vedno cenite delo fausta v sedemdesetih letih, saj ste zbrali nekaj starejših pesmi v obliki remiksov na CD-ju Untitled?
To je res. Skozi sedemdeseta smo uresničili mnogo idej - nekaj je vrednih, da jih ponudimo v remiksanih verzijah, da bi se približali bistvu pesmi.
Na plošči Rien je kar nekaj gostujočih glasbenikov. Kako je s tem na novi plošči?
Na našem novem albumu You Know faUSt je res nekaj gostov, vendar niso "slavni" niti "širše znani". Prosili smo naprimer glasbenike iz naše gasilske brigade, da prispevajo igranje na tubo, in prijatelj poje krasen tenor. Ostalo smo le mi trije.
Sedaj faust sestavljate trije originalni člani, je kaka možnost, da se vam pridruži še kdo?
Ne.
Je Steve Lobdell stalni član fausta?
Steven je igral z nami na ameriški turneji (maj 1994) in od tedaj cenimo njegov talent in prispevek k našemu celovitemu konceptu glasbe. Kakor koli, to še ne pomeni, da je on stalni član - ima svojo skupino, svojo lastno pot...
On bo z nami tudi na naši naslednji turneji decembra 1996 (London, Wales, Francija).
Kakšen je vaš proces ustvarjanja glasbe? Kdo prinese ideje, kdo piše besedila, ali lahko zapišemo, da ste Jean Herve Peron vodja zasedbe?
Naša glasba se dogaja spontano v našem studiu v Schiphorstu, kjer živim, zatem delamo na podrobnostih ali oklestimo na bistveno. Besedila se prav tako zgodijo spontano, jaz sem na nek način tisti, ki večinoma "recitiram" in "pojem". NE, v nobenem primeru nisem vodja fausta, nimamo vodje. Smo ločeni karakterji in različnost prispeva k bogastvu naše glasbe. Od vsega začetka smo enakopravni pri odločitvah.
Zakaj ste objavili le omejeno naklado plošč Untitled in 12" Peel Session?
Untitled je pravzaprav promocijski CD, namenjen medijem in koncertnim agencijam. Ni namenjen širšemu občinstvu. Manjši del tega prodajamo le zato, da pokrijemo proizvodne stroške.
12" Peel Session je neke vrste presenečenje za naše ljubitelje in bo kasneje del CD-ja s še več starega in novega gradiva. Vinilna verzija je namenjena bolj zbiralcem (je ekskluzivna in draga), toda kasneje želimo ponuditi te posnetke tudi normalnim potrošnikom in ljubiteljem naše glasbe na CD formatu.
Ali poleg omenjenih pripravljate še kake druge izdaje (pravi koncertni album, kompilacija)?
Začeli smo s pripravami na več koncertnih nastopov in mnogo tega bo dosegljivo na kasetah za vse, ki jih to zanima. Ta projekt se je že začel uresničevati in bo polno stekel v letu 1997. Naprej imamo namen producirati več gradiva, kot smo ga do sedaj, in to preko naše produkcijske hiše ter koncertne agencije.
Kje je bil novi album posnet? You Know faUSt smo posneli v studiu v Schiphorstu, zmiksal ga je Joachim v Durmenringenu v Severni Nemčiji, master sta naredila Joachim in Lutz Vogelsan v njegovem studiu blizu Schiphortsa. Uporabili smo digitalno in analogno tehniko snemanja in miksanja, s tem da je bil narejen digitalni mastering.
Jim O'Rourke je naredil veliko delo na albumu Rien, zakaj ste se tokrat odločili za lastno produkcijo?
Absolutno ni dvoma, da je Jim opravil veliko, genialno delo na Rien. Izrabil bi to priložnost, da izrazim moje globoko spoštovanje in občudovanje do Jima O'Rourkea kot glasbenika in producenta. A sedaj čutimo, da je prišel čas, da prevzamemo vso odgovornost za ali uspeh ali polom.
Kaj je vaš glavni motiv pri ustvarjanju glasbe?
Iskreno rečeno, ne vem, zakaj ustvarjam glasbo. Nikoli se ne sprašujem, zdi se mi povsem naravno. Pravzaprav si ne morem predstavljati, da ne bi ustvarjal glasbe. Obljubim, da bom o tem premislil, a ne verjamem, m, da bom našel dokončen odgovor.
Razmišljate o odzivu občinstva na koncertu?
Na odru so moje oči večinoma zaprte, zbudim se le ob koncu ali sredi skladbe. Rad imam aplavz, to mi daje moč, da nadaljujem. Globoko spoštujem našo publiko in zato zavračam kakršen koli kompromis zaradi njih. Naša publika bi se počutila izdano, če bi igrali zanje!
Kljub temu, da delate na staromoden način, ne morete ubežati sodobnim pridobitvam. Vaše plošče izhajajo na CD formatih, na internetu lahko najdemo zelo dobro stran o faustu?
Zavedamo se nove tehnologije. Da, uporabljamo določen del digitalne tehnike, a v splošnem smo se odločili, da ostanemo umazani in nezaščiteni. CD-ji so enostavni za uporabo in industrija narekuje (in navdihuje!) umetnost. Vinil izginja, vinil se vrača. Internet je zame kot potovanje na luno. To potovanje moram prepustiti drugim in pišem lastnoročno.
Razmišljate, da ba bi izrabili moderno tehnologijo, končno ste faust sami zapisali: "Listen to new noises made by society and try to reflect them".
Ne, ne želimo uporabiti nove tehnologije pri ustvarjanju glasbe, naša usmeritev je kvečjemu nasprotna - zmanjševanje in iskanje bistva. To, upam vsaj, ne nasprotuje mojemu mišljenju (ali želji), da bi odslikavali novi hrup, ki ga proizvaja družba. Če pa že, moram priznati, da se ne bojim lastnih nasprotij. Je del človeških lastnosti, ki me ohranjajo mladega in vitalnega.
Faust v sedemdesetih niste bili povezani z nobeno nemško skupino, čeprav je bila glasbena dejavnost tedaj res močna in se še vedno imenuje "krautrock". Ste se kdaj počutili kot del nemške scene ali morda scene v globalnem pomenu?
Imate prav. Zdi se, da stvari stojijo takole - faust je bil v očeh kritikov vedno drugačen. Osebno verjamem, da je v sedemdesetih letih res obstajala močna nemška glasbena scena, čeprav ni bila popularna.
Vse skupine so se "bojevale" na svoj način. To je bil duh sedemdesetih let. Nikoli nisem srečal člane skupin Kraftwerk, Can, Amon Duul I, Guru Guru, Popol Vuh... Zakaj? Verjetno zato, ker smo vsi tako intenzivno iskali lastno identiteto, da nismo spoznali, da vsi skupaj sestavljamo "krautrock" gibanje.
"Krautrock"! Kakšen čudaški naziv! Mislim, da so Amon Duul I prvi uporabili to besedo v eni od svojih pesmi. Potem smo faust (to je bila ironična drža do angleške scene, ki je uporabljala to oznako v dokaj negativnem "s palcem navzdol" pomenu) naredili celotno skladbo z naslovom Krautrock. To bo tudi na 12" Peel Sessionu.
Ne verjamem, da je kdor koli tedaj verjel, da bo naš stil glasbe še čez nekaj desetletij tako vpliven. Sedaj je "krautrock" globalna akademska vrednost in kar nekaj skupin je našlo navdih v naših (tu ne mislim samo na faust, ampak na celotno nemško sceno) izkušnjah. Od kar obstajajo faust, čutimo samozavest, da bo naš odnos do glasbe
ostal sprejemljiv
ne bo ostal sprejemljiv
Nikoli v preteklosti se nismo počutili posebno avantgardni, sedaj se ne počutimo posebno staromodni. In čim bomo odkrili fausta, smo prepričani, da ga bomo ubili.
(za knjigo Intervjuji 1992-1996)
MP3 odlomek/excerpt (45", 308Kb)
Janez Golič
