FAUST
Rien
(Table Of The Elements, 1995)

Plošča Rien je prvi studijski album Fausta po več kot 20 letih in se vrača v sama izhodišča njihovega ustvarjanja. Preostala originalna člana Werner Diermaier in Jean Herve Peron sta popolnoma izpolnila obljube; nova glasba bo trda, neizprosna, analogna, stalno raziskujoča in povsem izven znanih, ali vsaj popularnih glasbenih žanrov.
Njune obljube potrjuje že naslov in celotna oprema novega CD-ja Rien. To v francoskem jeziku pomeni - NIČ. Ovitek plošče je odet v barvo kroma (založba Table Of The Elements vse svoje izdaje označuje z zaporedno številko kemičnih elementov in pod zaporedno številko 24 najdemo krom), nikjer na zunanji strani ovitka pa ne boste našli niti črke o tem, kaj se pravzaprav skriva na cedeju. Štirje listi, se pravi t.i. booklet, prinašajo le prazne kromirane strani. Med njim le najdemo listič, nekih 5 x 3 cm, in na njem izpisane naslove zvočnih zapisov v krogu brez vrstnega reda, nejasno sliko obeh članov in na drugi strani še rentgenski posnetek pesti - jasna reminiscenca na prvi album Fausta izpred 25 let.

Nova glasba je večinoma inštrumentalna, tako se na najboljši način izmika znanim glasbenim obrazcem. Ritmi so sofisticirani, prav gotovo ne klasično rockovski, vmes pa se mešajo nena(va)dni elektronski in konkretni zvoki ter kratki vokalni izleti brezpomenske lirike. Wernerju Diermaierju in Jeanu Herveju Peronu je v pomoč mednarodna zasedba; čikaški kitarist in violinist Jim O'Rourke, ki je ploščo Rien tudi produciral, potem ameriški kitarist Steven Lobdall, japonski kitarist Keiji Haino, ki deluje tako samostojno kot v skupini Fushitsusha, tu je še ameriški pianist Erling Wold in novozelandski kitarist Michael Morley.
Rien pomeni vrnitev starih Faust v najboljšem možnem smislu. Celoten princip dela jih vrača v SAME začetke brezkompromisne poti. To ni vrnitev legende na način prodajanja stare slave, saj so šli v zvočnih raziskovanjih tako daleč, da jih uho nevajeno novih izkušenj le težko sprejme. Njihov moto jih je zapeljal v zvočna štrenanja, ki nimajo nič skupnega niti s preteklostjo ne sedanjostjo. Morda so še najbližje umišljenemu koncu civilizacije, brez jasne napeljave na konkretno stvarnost. Ali kot zna reči nesojeni vodja Fausta, Jean Herve Peron: "take no roots".
(GM)

Janez Golič