FAUST
Ravvivando
(Klangbad, 1999)
Najprej je bil hrup. Potem je prišel faust in mu speljal še tisto malo duše, ki bi mu jo lahko pripisali poslušalci odprtih ušes in percepcij. Ali, oživljeni faust se vrača na stare pozicije, a pri tem upošteva nova spoznanja. Tokrat brez ustanovnega člana Jeana Perona, je Ravvivando (ponovno oživljanje, rast, gibanje…) album, ki je izgubil dobršen del faustove stvari. Manjkajo vsaj akustični izleti, kak sapo jemajoč solo na trobenti, dadaistični tekst v treh jezikih, tisti zavijajoč bas, ki pelje nekam na svoje… Ostaja v neskončnost ponavljajoči in neizprosni motorični ropot Zappija Diermaierja, ki ga zvesto spremlja Joachim Irmler na vseh mogočih analognih klaviaturah. Ob dvojici originalnega fausta so zraven še štirje pridruženi člani, ki igrajo obrobno vlogo oziroma le polnijo že tako napihnjen zvok. Ta daje vtis živega posnetka, nedokončanega miksa, kjer so izvori zabrisani skozi stalno spreminjajoče popačitve. Skladbe so odprte, pripravljene za nadaljno razgradnjo, saj so tudi nastale kot plod neskončnih improvizacij.Faust igra na moč. Še v redkih umirjenih pasusih kaže zobe, drgeta v stalnem prepletanju težko definiranih šumov. Prav tako so zabrisane vokalne linije, so prej dopolnitev sozvočja in postopkov, ki ga vračajo v sama izhodišča. Obenem ni imun za sodobnost, v kar priča vsaj zahvala Massive Attack na ovitku in napoved ambientalnih remiksov v dveh delih. Faust še ni rekel zadnje besede.
(Muska)
Janez Golič
